8. 3. 2022 / Literatura / Recenzija

Natalija Milovanović: Samoumevno

Založba: Center za slovensko književnost
Leto izida: 2021

Samoumevno je pesniški prvenec Natalije Milovanović, pesnice in prevajalke iz angleščine, nemščine, srbščine, bosanščine in hrvaščine, ki je svoja literarna besedila revijalno objavila v Poetikonu, Mentorju, Literaturi, Sodobnosti ter v zbornikih Rukopisi 41 in Biće bolje. Nase je opozorila že z javnimi branji na Mladih rimah in Ignoru, pred izdajo prvenca pa tudi s pesniškim dvogovorom Udomačevanje domačih živali/Pripitomljavanje domaćih životinja, ki ga je leta 2019 napisala, izdala in izvajala skupaj s Tanjo Božić. Lani je v sklopu 37. Slovenskega knjižnega sejma prejela nagrado za najboljši prvenec leta 2021.

Zbirka Samoumevno je formalno razdeljena na tri razdelke, ki spominjajo na okorne in izpraznjene fraze, ki se jih iz vljudnostnih konvencij učimo v vsakem jeziku: »dobar dan kako ste«, »gre« ter »en in isti stavek neštetokrat«. V prvem razdelku se lirski subjekt spominja svojega otroštva in ga reflektira, kot tudi priseljevanje in preseljevanje ter vojno v Bosni in Hercegovini, v drugem prehaja meje in premišljuje o obiskanih mestih (Gradec, Pjedor, Ljubljana, Šmarje pri Jelšah, Sarajevo in Budimpešta), »en in isti stavek neštetokrat« pa se vrača v osebnoizpovedno srčiko, predvsem preko motiva babice, in največjo kvaliteto zbirke – v jezik. Zbirka je, kakor je zapisano uvodoma, posvečena »mili, materi, materinščini«, ki nikakor ni nekaj samoumevnega in neproblematičnega. Že uvodna pesem Veče nacionalnih manjina jasno vzpostavi, kaj je osrednja tema pesničinega zanimanja, in sicer jezik v izraznem, identifikacijskem, družbenem pa tudi političnem smislu: »Pri enajstih so me učili recitirati Prešerna, / da sem lahko na slovesnosti / zasenčila Čehe, Rome in Ukrajince, / in v ušesa maloštevilnih poslušalcev / položila lepšo tujščino kot oni.«

Sodobni (realni in pesniški) subjekt vse bolj zaznamuje fluidnost. Tako je tudi pesnica hkrati hčer, vnukinja, prevajalka, tujka, otrok »abstraktne nacionalnosti / ki je odraščal ob live prenosu sojenj v haagu / v državi mlajši od sebe«, nekdo, ki vsakič znova preživlja »trganje korenin«. Preboleti in prebaviti misli o mejah, njihovi moči določevanja meje identitete je temeljno nagnjenje miselnega toka zbirke. V ciklu Zastoji beremo: »reka na to reče / jaz sem lahko v več mestih hkrati / ti pa ne« in podobno v pesmi Meja: »meja je koža / z brazgotinami / preteklih / in prihodnjih vojn«. Prepoznanje, da je o vsem tem treba spregovoriti in v ta namen iznajti nov jezik, je očitno – odraža se tako v vsebini kot v formalnih značilnostih poetike. Takšna tematika je najbolj neposredno izražena v pesmi V ustih polnih molčanja: »v ustih polnih molčanja / debel in bled / obleži jezik / ves nabrekel / razpokan z micelijem / neke zgodovine / zataknjene v grlu.« Motiv nezmožnosti izrekanja najdemo že pri modernističnih pesnikih, kot so Dane Zajc, Gregor Strniša, Veno Taufer in Niko Grafenauer, toda za razliko od njihove brezupne, nihilistične in resignirane pozicije pri Nataliji Milovanović iščemo novo pot – nov jezik, ki ne bo več »zmehčan do negibnosti / do tišine bičan«, ampak tak, ki »se z vsako / pesmijo vnovič / poskuša / izreči«.

Osrednja stilistična poteza pretežno narativne poetike je v jeziku, njegovi spremenljivosti in potujevanju. Jezikovne permutacije so premišljene, ekonomične in posledično učinkovite tako za bralca, ki na primer zna brati cirilico, kot tudi za tistega, ki je ni vešč. V vsakem primeru Milovanović sporočilo posreduje uspešno: nič ni samoumevno, še najmanj pa jezik in nanj zvezan pojem identitete. V tem oziru me zbirka spominja na Rujenje / Half of a C / C 的一半 Kristine Hočevar, ki pa svoje sporočilo v nekaterih pesmih še toliko bolj povezuje z bralčevo nezmožnostjo branja kitajske pisave – s tem konkretizira distanco, odtujenost, nezmožnost komunikacije, ki motivno-tematsko preveva zbirko. V zbirko Samoumevno so vpletene besedne igre, predvsem enako- in blizuzvočnice, ki so premišljene in ustvarjajo močne podobe, ki zarežejo v naracijo brez patetike ali pretiranosti, hkrati pa učinkujejo lirično in povsem realno situacijo tujstva predstavijo z nenavadnega zornega kota.

Kljub pikrosti, ironičnosti in dejstvu, da je »[t]udi cinizem […] le preživetveni instinkt,« pesnica v upovedovanju svoje resničnosti nikoli ne zdrsne na raven pamfleta ali agitacije. Vsekakor gre za politično in v svojem bistvu angažirano poezijo, a jo hkrati tudi presega – v problemu, ki je v vseh svojih niansah zakoreninjen v eksistencialni problem (multiple) identitete in politike, zaobjame človeka, ki ni zgolj žrtev sistema ali zgolj nekdo, ki besno kriči v prazno, temveč nekoga, ki živi, preživlja in se išče med svojo fluidnostjo in družbeno-formalno zakoličenostjo. Zaveda se svoje (pol)preteklosti, ki jo prvoosebno ubesedi v obliki spominov, a ne dopusti, da bi jo le-ta definirala, obsedala ali zagrenila, kakor ji to morda narekujejo navodila črednega obnašanja ali družinske tradicije, kar nazorno ilustrira pesem Tank: »skozi moje otroštvo so marširale zgodbe / skozi življenje moje tete so se vozili tanki in jih izpisovali / ustavili so se v spominu in se udobno namestili / toda odločno se je zažrla vanje kot rja […] danes gledam sestrinega otroka in me je strah […] bojim se da ne bo tudi ona nekomu govorila / ti povem tako je bilo molči nič več me ne sprašuj«. Kako je vse to ‘samoumevno’? Bralcu, ki nima tovrstne izkušnje, zagotovo ni. Žal pa je resničnost vojnih spominov, mejnih pregledov, palete predsodkov, zavijanja z očmi ob napačno naglašeni besedi ali interferenci še kako prisotna. Vprašanje preseganja pa v zbirki ostaja odprto, predvsem ob vprašanju kolektiva in redkeje ob rabi dvojine, ki bodisi združuje bodisi razdružuje (»Zamolklo vpitje v neznanem jeziku / zbližuje dve molčanji v materinščini.«). Vsekakor pa gre za iskanje polja brezmejnosti in vprašanje posameznikove (ne)moči pri lovljenju ravnotežja na mejah jezika in identitete.

Prvenec Natalije Milovanović je zrela in dovršena zbirka, ki druži nepatetično osebno izpoved, samozavedanje v zgodovinskem trenutku, družbeno angažiranost, ki ne zapade v klišeje ali pretirano ideološkost, in jezikovno-slogovono spretnost. Spopada se s predsodki, ki jih razgradi in na novo sestavi v novem jeziku, zgrajenem iz sozvočja več »materinščin«. Večjezičnost in večkulturnost se v njej predstavljata kot samoumevni, a sta hkrati postavljeni pod drobnogled, v smislu prevpraševanja njunih zgodovisnko-političnih določil, stereotipov in njune funkcije pri oblikovanju in izražanju posameznikove identitete. Kljub črnemu humorju in družbeni kritičnosti je mogoče prepoznati željo po spremembi in premagovanju okostenelosti zgodovinskega spomina in sovraštva. Kakor je zapisano v pesmi Tolmač: »jezik nasilja razume vsako telo«, toda hkrati »jezik ljubezni razume vsako telo«. Kot taka je zbirka izredno aktualna in predstavlja glas mlade generacije, ki ji je jasno, da so meje vseh vrst čedalje bolj arbitrarne in izmuzljive.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

Natalija Milovanović: Samoumevno (Center za slovensko književnost, 2021)