Največji slovenski kulturni praznik – 39. Slovenski knjižni sejem

Kaj: 39. Slovenski knjižni sejem
Kdaj: 21.–26. november 2023
Kje: Gospodarsko razstavišče, Ljubljana

Nepozaben dogodek leta. Magični izlet, napolnjen z razkošnimi slikanicami, stropnimi zrcali Cankarjevega doma, pogreto pito s smetano, pisanimi baloni in mamljivim vonjem po vroči čokoladi. To je ambient, ki ga številni povezujejo s svojimi otroškimi spomini na knjižni sejem. A vsi otroci morajo nekoč odrasti, odrasel pa je tudi knjižni sejem. Prerasel je svoje »cankarjanske« čase in se preselil v prostrane sobane Gospodarskega razstavišča. V času odraščanja si je pridobil mnoge podpornike, pa tudi številne, ki so ga zaradi njegovega spremenjenega videza zapustili. Sami pa se navdušujeva ravno nad njegovo vsakoletno osvežitvijo, ki naju pušča v pričakovanju in ugibanju morebitnih sprememb, ki ga bodo zaznamovale naslednje leto. Na njegovih stojnicah puščava skrb vzbujajoče visoke denarne zneske in v zanosu včasih kupiva kaj, kar si s trezno glavo nikoli ne bi. Ampak ne nazadnje je knjižni sejem tu prav za to, za impulzivne nakupe in nove spomine.

Rahlo zadušljivi hodniki, impulzivni nakupi in pestra klientela zaznamujejo knjižne sejme, že odkar pomnimo. 39. Slovenski knjižni sejem ni bil nikakršna izjema. Se je pa – v malce bolj sistematični preobleki, oborožen s kar štirimi odri (oder mladih, pogovorna postaja, pisateljski oder in glavni oder) in obvezno kavarno – letošnji sejem od prejšnjih izvedb tudi nedvomno razlikoval. Tu ne govorimo le o še vedno nedokončno prebavljeni selitvi iz Cankarjevega doma na Gospodarsko razstavišče (čeprav naj bi pretekle čase po mnenju organizatorjev še vedno objokovala zgolj četrtina obiskovalcev), temveč tudi o tlorisni razporejenosti, tipu dogodkov in organizaciji. Na največjem kulturnem dogodku v Sloveniji, ki ga prireja Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije, smo se lahko udeležili kar 266 dogodkov v dveh različnih dvoranah, kjer je knjižne novosti predstavljalo več kot sto razstavljavcev. Sicer pa sejem za en teden predstavlja največjo slovensko knjigarno, saj se predstavi večina večjih in manjših slovenskih založb.

Prvi vtisi knjižnega sejma

Razporeditev prostora je bila letos nekoliko drugačna: namesto v kristalno palačo smo se lahko odpravili naravnost naprej po hodniku do druge hale, kjer so bili glavni oder, kavarna in razstavni prostori (večinoma) manjših založb. Pred vsakim izmed odrov so bili postavljeni tudi dnevni programi dogodkov (ki so bili še najbolj zanesljiv vir informacij, saj o morebitnih zamenjavah ali odpovedih drugače kot z analogno prilepljenimi puščicami ali prečrtanimi naslovi obiskovalci pač niso bili obveščeni). Odri so se glede števila pa tudi kakovosti izvedenih dogodkov razlikovali. V večini so se moderatorji pogovarjali z avtorji, ki jih obiskovalci poznajo, o novih knjižnih naslovih, ki so vsem vzbudili pozornost, govorci na pogovorni postaji so govorili o aktualnih temah, z odra za mlade pa se je vedno slišalo zabavno interpretativno branje pravljic ali petje. Ob podrobnejšem pregledu koledarja dogodkov knjižnega sejma pa sva ugotovili tudi to, da je kar nekaj dogodkov na odrih izpadlo, kot da so time-fillerji. Če posplošiva, se nama je zdelo, da sta pomembna in glavna dogodka enega dne na specifičnem odru dva. Je pa zagotovo treba pohvaliti ozvočenje in prostorsko razporeditev posameznih avditorijev. Vidnost in slišnost sta bili večino časa – dokaj veliki zgoščenosti raznih odrov navkljub – optimalni. Odri so bili postavljeni v kotih, bili so nekoliko zastrti, tako da se glasovi niso preveč širili po halah ali se mešali z glasovi z drugih odrov, kar se je na žalost dogajalo na lanskem sejmu. Vidi se, da so organizatorji delali v že bolj znanem okolju in so prostor tudi bolje izkoristili. Največja in hkrati najbolj spretno izvedena novost je bila postavitev glavnega odra. Ob prvem obisku ga je obiskovalec mogoče težko našel, saj ga je obkrožala velika črna zavesa z majhnim razmikom na sredini, ki je razkrival velik oder s čudovitimi kavči. Z ogromno zaveso so organizatorji ustvarili intimno vzdušje in zadušili hrup, ki je prihajal iz kavarne. Ta letos ni bila vsako sekundo prepolna, predvsem tudi zato, ker so okrepčila prodajali tudi v vmesnem prostoru med obema halama.

Frankfurtski in slovenski knjižni sejem

Mesec dni pred Slovenskim knjižnim sejmom se je odvil tudi težko pričakovani Frankfurtski knjižni sejem, kjer je bila Slovenija častna gostja, zaradi česar je imela največ priložnosti za prodajo in kupovanje avtorskih pravic ter je imela največjo medijsko izpostavljenost. Založniki, bodoči založniki in strastni bralci so se sejma tudi udeležili, za večino obiskovalcev domačega sejma pa je bila največja novica s frankfurtskega sejma Žižkov govor. Obiskovalci obeh sejmov pa so lahko občutili ogromne razlike med dogodkoma – pozitivne lastnosti pri enem, negativne pri drugem. Izabella je imela možnost obiskati oba sejma, in po obisku v Frankfurtu se ji je zdel slovenski sejem občutno manj obsežen, hkrati pa se ji je domači sejem nedvomno zdel ravno to – domač. Frankfurtski sejem je namenjen predvsem založnikom za prodajo in nakup avtorskih pravic, medtem ko je slovenski najprej namenjen bralcem in kupcem knjig. Na našem sejmu je dobrodošlo tudi to, da se na odrih odvijajo pogovori z morda nam ljubim avtorjem ali avtorico, da se srečujemo s številnimi ljudmi, med katerimi gotovo prepoznamo tudi znan obraz, da nas pri (manjših) založbah pričakajo prodajalci ali sami avtorji, samozaložniki, ki z nami z veseljem izmenjajo prijazno besedo. Pri založbi LUD Literatura sva srečali profesorja in urednika Andreja Blatnika, ki nama je odgovoril na nekaj vprašanj glede obeh sejmov.

Kako bi primerjali vzdušje in počutje frankfurtskega ter slovenskega knjižnega sejma?

Ta dva sejma sta povsem neprimerljiva, ker se na frankfurtskem sejmu ne prodajajo knjige, ampak avtorske pravice za knjige. Zato je ta sejem primarno namenjen profesionalcem, založnikom, saj je prve tri dni za splošno javnost tudi zaprt. Na sejmu pa je tudi v naslednjih dneh zanimanje pretežno nemških obiskovalcev osredotočeno na nemški produkciji, ne pa tudi na ostalih založnikih. Slovenski knjižni sejem pa je izrazito usmerjen v prodajo knjig. Za razliko od beograjskega in zagrebškega sejma je slovenski namenjen predvsem prodaji tekoče produkcije, novih knjig, medtem ko v Srbiji in na Hrvaškem prodajajo veliko starejših knjig, založniki torej praznijo skladišča, zaradi česar obiskovalci potem težje odštejejo denar za polno ceno knjige. Tega je v Ljubljani manj, čeprav se tudi na našem sejmu založniki tradicionalno pritožujejo, da je prodaja premajhna. Vendar veliko ljudi pride na sejem zato, ker imajo knjige vendarle zmanjšano ceno s sejemskim popustom, kakih 20 %, veliko ljudi pa želi knjigo kupiti neposredno od založnika, saj s tem pokaže tudi podporo določeni manjši založbi ali samozaložniku.

Bi rekli, da ima večji vpliv na družbo frankfurtski sejem, ki je najprej sejem za založnike, ali slovenski, ki je namenjen tako založnikom kot bralcem?

Frankfurtski sejem nas je letos postavil pred hudo preizkušnjo v razmišljanju, koliko knjižni sejem vpliva na družbo, saj je odziv na govor Slavoja Žižka, ki v resnici ni bil prav zelo izzivalen, pokazal, da se prostor za odprto razmišljanje o nekaterih rečeh zmanjšuje. Kot nekoliko starejši človek, ki je še odraščal v socializmu, ne pomnim, da bi kakšen politik nižjega kova na javni prireditvi prekinjal uradnega govorca, v tem primeru takega z ogromnim knjižnim opusom. To je bilo nekaj novega, kar se ujema, ironično rečeno, s splošnim kontekstom kulture izničevanja, ko si marsikdo jemlje pravico, da v nič daje nekaj, o čemer v resnici sploh nič ne ve. To predstavlja težavo, saj praviloma velja, da naj bi bil knjižni sejem prostor duha, kjer se širijo ideje, ne samo prostor finančnih transakcij, ko za denar dobiš knjigo.

Je frankfurtski sejem vplival na slovenskega, čeprav se je prvi zaključil šele pred mesecem dni? Kako bo vplival v prihodnje?

Težko bi rekel, da je kaj dosti že vplival, razen tega, da smo imeli na sejmu že tri pogovore na temo frankfurtskega sejma. Sicer pa tiste knjige, ki so jih slovenski založniki kupili na frankfurtskem sejmu ali jih nameravajo kupiti, seveda zdaj še niso prevedene. Frankfurtski sejem je na slovenskega za zdaj še najbolj vplival tako, da je nekaterim dal prepotrebno založniško samozavest. Spomnim se še časov, ko so slovenski založniki verjeli, da tujini nimajo česa ponuditi, saj smo Slovenci premajhni in ne dovolj dobri, v smislu »oprostite, da živimo«. Zdaj se je pokazalo, da naše knjige in ideje imajo svoj prostor v svetu in da zanje je zanimanje. Večina dogodkov v Frankfurtu, posvečenih slovenskim knjižnim vsebinam, je bila namreč ne samo polnih, ampak nabito polnih, kar je vsaj ustvarjalcem knjižnih vsebin dalo pozitivno izkušnjo. Podajam še banalen primer: na frankfurtskem sejmu smo se vsi ustvarjalci knjižnih vsebin srečevali v zelo dobrem in pozitivnem vzdušju, tudi če se v Ljubljani zaradi različnih zapletenih razlogov morda izogibamo drug drugemu. Medtem pa mi skoraj vsak, ki ga srečam na domačem sejmu, potoži nad samim sejmom ali nad slovenskim knjižnim poljem. Za zdaj pozitiven občutek, ki je prevladoval na frankfurtskem sejmu, še ni čisto prešel na slovenskega, a za to je še čas, morda bo drugo leto že več optimizma.

Iz odgovorov profesorja Blatnika sva razbrali, da je na frankfurtskem sejmu prostor samo za tržni vidik knjige, ne pa tudi za vsebine samih knjig, kjer se avtorji in avtorice dotikajo tudi in predvsem tem, ki okupirajo misli in občutja vseh ljudi. To so pogosto neprijetne in občutljive teme, seveda za tiste, ki jim takšne teme niso blizu oziroma se določene grozote ne dogajajo njim ali v njihovi neposredni bližini (čeprav se je vojna pred enim letom začela tudi v Evropi).

Nasprotno Slovenski knjižni sejem uspe potolažiti marsikatero razboleno dušo, ki se je praznih rok in polnih denarnic vračala od obiska njegovega frankfurtskega brata, saj je prodajo – kot je razvidno iz pogovorov z založbami, ne nazadnje pa tudi iz osebnega vtisa – močno motiviral nestrpno bližajoči se čas obdarovanja. Naš domači literarni hram pa poleg tržnih bonitet najprej seveda daje prostor in besedo predvsem tistim knjigam in avtorjem, ki so aktualni in zadevajo vse nas. Letošnji slogan sejma se je namreč glasil: »Besedo besedi.« Domači sejem se osredotoča na knjigo in nas spodbuja, da življenje živimo z njo. Na veliko dogodkih so govorniki razpravljali o feminizmu, položaju ženske, duševnosti, duševnem zdravju, vojnah, politiki, družbenih omrežjih, zasvojenosti, vlogah v družbi, okolju in prihodnosti našega planeta – o temah, ki zadevajo naše življenje v letu 2023. Hkrati so pogovori potekali o samozaložništvu, slovenskem knjižnem trgu, prihodnosti knjige, bralni kulturi, težavi upadanja števila bralcev, potekala so branja in predstavitve knjig.

V fokusu

Čeprav se sejem iz leta v leto spreminja in doživlja novosti, se vedno tudi vrača v preteklost. Letos je bil na sejmu v ospredju pesnik Karel Destovnik Kajuh, saj smo v letu 2022 praznovali 100. obletnico njegovega rojstnega dne, leto 2023 pa je Vlada RS razglasila za leto pesnika Kajuha. Posebna pozornost je bila s tem namenjena tudi mestu Šoštanj, ki se je predstavilo kot »Kajuhov Šoštanj«. Promovirali so knjižico Sto dejstev o Kajuhu, publikacijo, ki vključuje sto ilustriranih zapisov, ki osvetljujejo pesnikovo življenje in literarno delo. Predstavitev občine Šoštanj je na sejmu vodila avtorica publikacije Špela Poles. Svoj kotiček so imeli v hali Kocka (A2), zraven pa so imeli tudi avdio-vizualno predstavitev mesta Šoštanj s poudarkom na Kajuhu. Dvakrat so predstavili tudi knjigo Sto dejstev o Kajuhu: zapisano z zeleno tinto ob stoti obletnici pesnikovega rojstva, in kamišibaj predstavo Tja med ljudi bova, deklica, šla … ljubezenska pisma med Kajuhom in Silvo. Slovenski knjižni sejem je torej kombinacija tradicije, aktualnosti in prihodnosti.

Država v fokusu je bila letos Srbija, ki je imela svoj kotiček v dvorani Kupola zraven glavnega odra. Ogledali smo si lahko razstavo 50:50, ki je prikazovala srbska dela, prevedena v slovenščino in obratno. Razstava je pripomogla k estetskosti samega sejma, takšnih kotičkov, kjer je umetnost tudi predstavljena na umetniški način, bi lahko bilo več. Je pa res, da po dvoranah, nabitih s prostori, namenjenih založbam, kaj takega ne pride v poštev. Pravo rešitev je verjetno izbrala založba Goga, ki je svoje knjige razstavila kot likovne umetnine, med katerimi se lahko sprehajamo. V namen predstavljanja Srbije je sejem obiskal državni sekretar srbskega ministrstva za kulturo Miodrag Ivanović, ki je na otvoritvi povedal tudi nekaj besed. Za začetek literarnega sodelovanja med državama je označil delovanje Jerneja Kopitarja in Vuka Karadžića. Slednji velja za očeta modernega srbskega jezika, Kopitar pa je (kljub Prešernovi slabi oznaki v več pesmih, ki še danes vpliva na naš pogled nanj) predstavljal pomembnega slavista na dunajskem dvoru. Narodna in univerzitetna knjižnica je leta 2016 zasnovala razstavo o njunem sodelovanju, prijateljstvu, predstavili pa so ju tudi kot vzorčen primer sinergije med Južnimi Slovani. Za takšno sodelovanje je minister dal pobudo tudi v prihodnje, omenil pa je tudi, da je srbsko ministrstvo prek natečaja v zadnjih desetih letih podprlo več kot 50 prevodov srbskih del v slovenščino, kar pa je tudi spodbudno.

Na odrih se je zvrstilo tudi kar nekaj pogovorov in okroglih miz, posvečenih srbski literaturi. Pogovori o srbski prozi, srbistiki in prevajalstvu so potekali predvsem v prvi polovici knjižnega sejma, skoraj izključno na glavnem odru in pogovorni postaji. V tem sklopu pa sva pogrešali dogodke na mladinskem odru, kjer bi se lahko izvedlo kakšno branje ali glasbeni nastop tudi za otroke, ki prihajajo iz Srbije, saj se v Slovenijo za stalno seli vedno več družin z Balkana. V Slovenijo, tako kot povsod po svetu, zelo hitro prihajajo knjižne vsebine angleško govorečih držav. Prav zato je pomembno, da je slovenski knjižni trg povezan z drugimi manjšimi knjižnimi trgi, da jih angleško govoreči ne izpodrine. Tovrstno sodelovanje spodbuja festival Fabula, ki ga organizira založba Beletrina, saj s tem spodbuja povezovanje manjših evropskih in tudi bolj oddaljenih držav.

Vsako leto se na knjižnem sejmu podeljujejo tudi nagrade. Na otvoritvi sejma je bila podeljena že prva, Schwentnerjeva nagrada, ki jo je prejel profesor Miha Kovač, predvsem zaradi njegove ključne vloge pri zastopanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Nagrado za najboljši literarni prvenec je prejela Pia Prezelj za roman Težka voda, za knjigo leta pa je bila izbrana knjiga Sto slovenskih ljudskih avtorice Dušice Kunaver. Nagrado Radojke Vrančič je za prevod Descartesovih Meditacij dobil Kajetan Škraban, nagrado za najboljšo poslovno knjigo pa je prejel Daniel Coyle za knjigo z naslovom Skrivnost sodelovanja. Nagrado za najlepše oblikovano knjigo so podelili Simonu Changu za knjigo z naslovom Pastirji in klavnica.

Vtisi o nekaterih sejemskih pogovorih

Kot sva že omenili, se je na sejemskih odrih zvrstilo mnogo dogodkov, obiskali pa sva jih toliko, kolikor nama je dopuščal čas. Obiskali sva dogodek Vednost_trans-vednost (22. november 2023), kjer je Magdalena Germek v vlogi moderatorke govorila z Vlado Kotnik in Nino Cvar o izidu knjige Trans(spol)nost: arheologija transvednosti, gostji pa sta predvsem na splošno spregovorili o svojih sedanjih raziskovalnih zanimanjih, med katerimi se je kot neizpodbitna rdeča nit pokazala epistemologija. Pozitivna točka je bil zagotovo seznam priporočene literature, ki služi kot koristen orientir za nadaljnje preučevanje lingvističnih, epistemoloških in socioloških vidikov spola.

K udeležbi naju je vabil že naslov naslednjega dogodka, in sicer Samozaložništvo v Sloveniji (24. november 2023), kjer se je Boris Rifl z Nacionalnega bibliografskega centra v NUK-u pogovarjal s Petro Škarja (Založba 5KA), Urošem Ahačičem (Avrora AS) in Majo Tomšič (Cangura). V pogovoru, dolgem približno štirideset minut, so se nastopajoči lotili poglavitnih preprek in izzivov, s katerimi se soočajo bodoči avtorji, in dodali nekaj napotkov, kako jih rešiti. Presenetili so namreč tudi konkretni napotki bodočim avtorjem, ki jim je uspelo ne samo plastično orisati stanja samozaložništva pri nas, temveč so begajoče začetniške avtorje opremili s spodbudnimi in koristnimi informacijami glede lastnega udejstvovanja.

Boris Rifl je pogovor otvoril z navedbo statističnega podatka, da se je letos zgostilo kar 1500 založnikov tiskanih knjig, od katerih jih je bilo le nekje 300, tj. nekje 20 %, samozaložnikov. Vsebinsko pa so samozaložniške knjige pretežno kazale v smeri kratke zgodbe, pesmi in knjig za samopomoč.

Petra Škarja je opozorila tudi na slabo kakovost izdanih knjig, čeprav se producirajo že kar industrijsko. Slaba kakovost je pogosto asociirana s samozaložniškimi knjigami kot tistimi, ki jih pač nobena založba ni hotela, a velikokrat ni tako. Kot nam je povedal Uroš Ahačič, kupcev pravzaprav velikokrat ne zanima, pri kateri založbi je knjiga izšla. Ključen je predvsem avtorjev lastni angažma.

Kot zadnjega v nizu sva obiskali dogodek Politika v romanu ali politični roman (25. november 2023), kjer sta se moderator Aljoša Harlamov in Zoran Predin v kontekstu Predinove knjige Brezmadežna pogovarjala o pretirani diplomatskosti diskurza, ki jo bolj kot ideološka sodobnost pesti denarna cenzura. Predin je s pomočjo primerjave dveh svetov, znotraj katerih uveljavlja svojo brezkompromisnost, tj. glasbe in literature, v slednji našel več prostora za političnost, za pozicioniranost brez javnega linča. Le preko delno fiktivnih svetov je mogoče zaobiti politično korektnost in krščansko moralo, ki – kot pravi Predin – določata nivo in okvir sodobnega diskurza.

Knjige za samopomoč

Kot so nam zaupali v Mladinski knjigi, se je vsaj v okviru njihove založbe letos močno okrepilo zanimanje za knjige o osebnostni rasti in samopomoči. Ljudje z razlogom kupujejo in si izposojajo knjige, ki bi jim z določenimi tehnikami in vajami pomagale pri razreševanju travm iz preteklosti ali pa v vsakodnevnih situacijah. Epidemija kovida in karantena sta pripomogli k porastu zahtev po knjigah, ki razlagajo in zdravijo našo duševnost.

Gre predvsem za prevodne knjige, ki smo jih lahko našli že takoj ob vstopu na sejem na levi strani pri založbi Primus. Duševno zdravje še vedno ostaja tema, o kateri neradi govorimo oziroma čutimo, da moramo ta podatek o sebi nekomu zaupati, ne moremo je samo bežno omeniti. Če se oseba, ki o tem težko govori, zateče v knjige, je to morda še najmanjše zlo oziroma najboljši izhod. Velikokrat pa se težko pogovarjamo o notranjih stiskah in raje posegamo po sredstvih, ki nam jih pomagajo pozabiti. Med njimi je tudi alkohol, o čemer je imel marsikaj povedati Miha Šalehar s svojo odmevno knjigo o alkoholizmu, Notranji pir. Šalehar o alkoholu govori popolnoma enako kot o drugih drogah, sprašuje se tudi, zakaj je ravno alkohol substanca, ki je bila v družbi skozi zgodovino najbolj sprejeta in je danes legalna in popolnoma integrirana v posameznikovo življenje. Alkohol je čudovita bližnjica do stanja, ki je kemičen nadomestek miru v življenju. Ob pitju nam vrvenje v glavi poneha, oblijeta nas toplina in blaženost, zato imamo ob vsaki popiti pijači že željo po naslednji. Ta občutja je brez pomoči kakršnihkoli substanc težko doseči. S pomočjo alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi to dosežemo v trenutku zaužitja. Zadovoljijo nas, čeprav lahko nepremično sedimo v kotu in v resnici ne počnemo ničesar. Naše življenje postane stagnacija, ker zadovoljstvo iščemo na dnu steklenice ali v zviti cigareti, ki ne vsebuje samo tobaka. S tem zapravljamo potencial, izgubimo občutek za resničnost in se oddaljimo od sveta. Šalehar govori tudi o primerih, ko lahko ljudje popolnoma normalno funkcionirajo, tudi če alkohol ali zdravljenje učinkov od alkohola okupira polovico njihovega tedna. Tudi sam je bil eden izmed njih, normalnih in za slovenske standarde zmernih pivcev, ob streznitvi pa je opazil vse negativne učinke alkoholnih pijač. Pisal je tudi o strahu, da ga ljudje naenkrat ne bi več poznali, da ga ne bi pozdravljali in bi bil izključen iz vseh družbenih krogov, kjer v večini prevladuje, da je alkohol nujna stvar pri socializaciji.

Čeprav se ima proračun marsikatere založbe zahvaliti velikanski kontribuciji knjig za samopomoč, pa številni (morda zlasti mlajši) publiki tovrstne motivacijske in na prvo žogo izklesane litanije ne dišijo. Duhovno hrano iščejo drugod, bodisi v kompenzaciji prek ljubezenskih in erotičnih romanov, spodbujanju sanjavih razpoloženj s klasiki ali izpolnjevanju avanturističnih želja s knjigami svetovnih popotnikov. Podobnega materiala je na tržišču ogromno, poleg tega pa beg pred resničnostjo še vedno dominira med načini reševanja osebnih težav. Pri knjigah za samopomoč in knjigah, ki apelirajo na osebnostno rast posameznika, se nama predvsem zdi, da je treba posegati po kakovostnih knjigah, ki se opirajo tudi na znanstvena dognanja. Sicer pa vsak doživlja stiske, ki so vsaj večini ljudem neznane, zato ima vsak pravico posegati po tem, kar mu nudi uteho in notranji mir.

Strip

Čeprav se je strip kot žanr dozdevno lagodno pozicioniral na letošnjem knjižnem sejmu, je marsikateri obiskovalec ali nič hudega sluteči umetnik potožil o slabi razvitosti dotičnega področja. VigeVageKnjige, Stripburger, stripovske kvote drugih mainstream založb, stripovski kotiček in razstava knjižnih ilustracij so bili – poleg stripa o Kajuhu v okviru občine Šoštanj – redki indici, posvečeni tej očitno še precej nišni literarni zvrsti. Nemalo obiskovalcev je izrazilo upanje v razširitev tega pestrega in zanimivega področja, vse različne vidike, ki jih ponuja, pa bi bilo treba še temeljiteje predstaviti širšemu občinstvu in odpraviti zakoreninjeni manjvrednostni kompleks stripa med bralskimi navadami.

Pogoste pritožbe

Mnogi so nama zaupali, da jih je zmotila tudi odročnost in zakritost glavnega odra. Večina obiskovalcev se tako sploh ni mogla nadejati pogleda na dozdevno dovršeni ambient, ki je kraljeval za črno zaveso, ki pa je namesto še dodatne zasebnosti dajala vtis odročnosti in nedosegljivosti. Že na ravni čiste postavitve odra pa so nama pri Gogi potožili, da se je marsikateri kupec k njim obrnil s prošnjo po usmeritvi nanj, poleg tega pa so tudi predlagali, da se v naslednjih letih uvede smer ogleda. Kaotično prerivanje množic, da bi dosegli želeno stojnico in se ob tem s svojo platneno torbo ali nahrbtnikom zaletavali ob nič hudega slutečega mimoidočega, je preraslo v neprijetno dejstvo, ki bi se mu bilo moč izogniti s preprostim sistemom puščic. Vsaj pri Gogi so bili prepričani, da bi tovrstni sistem vpeljal bistveno več reda in ustvaril prijetnejšo izkušnjo obiska. Na tem mestu imava sicer manjši pomislek, da povsem natančno usmerjen prostor izgubi čar trenutne izgubljenosti, ko zatavaš v še prej neznano smer in najdeš založbo ali oder, ki pritegne tvojo pozornost. Na sejmu se tako ali tako dogaja toliko stvari, ki kar kličejo po naši pozornosti, da se verjetno za usmerjevalne puščice ne bi zmenili. V prostoru smo se lahko znašli z zemljevidom, ki smo ga dobili pri vhodu, sicer pa so sejem nekateri zvesti bralci obiskali tudi večkrat v tednu, tako da so tloris sejma v nedeljo že imeli v malem prstu.

Tudi druga pritožba se nanaša na organizacijo sejma in posledično na izkušnjo ob obisku. Veliko obiskovalcev se je namreč pritožilo, da sejem nima urejenih počivalnih prostorov, kjer bi se kupci lahko usedli in si odpočili (ne da bi za to morali poslušati katerega od dogodkov ali plačati naravnost nesramno drago kavo). In ne, štirje leseni stoli, nameščeni tik ob vrata toalete, ne zadostujejo. Glede na širjavo prostorskih kapacitet Gospodarskega razstavišča to verjetno ne bi bila huda nadloga.

Marsikaterega kupca pa je zbodla tudi finančna plat sejma. Floskula, da si na knjižnem sejmu pa res lahko vsakdo privošči knjige, stoji na rahlo krhkih temeljih. Številne založbe so na žalost cene spuščale zelo previdno (za največ kakšnih 20 % ali nekaj evrov), večja znižanja so namenile zgolj starejšim izdajam in odsluženim izvodom, nekatere pa so cene pustile tudi popolnoma enake rednim.

Ob sprehajanju po hodnikih med eksponati založb sva naključno izbrali tudi nekaj obiskovalcev sejma in jim postavili naslednja vprašanja: Kaj je glavni razlog, da obiščete knjižni sejem? Kakšna se vam zdi organizacija in sama postavitev sejma v primerjavi z lanskim in predlanskim sejmom? Ste na sejmu že kupili kakšno knjigo? Ste jo kupili zase ali za darilo? Večina vprašanih je odgovorilo, da prihajajo na sejem zaradi znižanja knjig, le malo jih je prišlo na sejem zato, da se udeležijo kakšne prireditve ali branja. Dosti ljudi, tudi starejših, je povedalo, da so sejem letos obiskali prvič, zato niso mogli primerjati sejma s prejšnjimi. So pa nekateri povedali, da je bila lokacija v Cankarjevem domu resda dostopnejša, da pa je sama izvedba, postavitev, zračnost in prostorskost na Gospodarskem razstavišču mnogo boljša. Vsi vprašani so na sejmu tudi že kupili knjigo, v veliki večini je bilo razmerje kupljenih knjig zase in za darilo enako.

Odzivi razstavljajočih založb

Za odzive sva se obrnili tudi na nekaj založb, pri čemer sva se tematsko osredotočili predvsem na vidike prodaje, demografije obiskovalcev, ocene organizacije in morebitnih osebnih vtisov, ki jih je vsak od govorcev želel dodati.

Da začnemo z izrazito pozitivnimi vtisi, ni treba potovati daleč, temveč samo od vhoda za nekaj korakov oddaljene Mladinske knjige. Ta nam je zaupala svoje celostno pozitivne vtise glede izvedbe letošnjega sejma. Prodaja je bila, kot lahko od ene izmed vodilnih slovenskih založb tudi pričakujemo, več kot uspešna. Tako mladi kot starejši so posegali po najrazličnejšem naboru knjig s poudarkom na knjigah za samopomoč, priročnikih za osebno rast, znanstveni fantastiki in romaneskni prozi.

Pri Mladinski knjigi so nam v premislek ponudili tudi pozitivno ugotovitev, da se je knjižnega sejma letos udeležilo bistveno večje število šolskih skupin (v primerjavi s preteklimi leti), pri čemer so bili otroci zelo investirani v razstavljeno ponudbo ter samoiniciativni pri nakupu knjig, kar je nedvomno zelo spodbudno. Očividec je navdušene otroške kupce letos opazil pri standardnih stripih, slikanicah in pravljicah, je pa – sklepamo, da pod vplivom TikToka – veliko mlajših najstnikov svoje kovance zamenjalo za marsikateri romantični roman, kot je na primer Konča se z nama avtorice Colleen Hoover.

S pozitivnim prodajnim odzivom so se pohvalile tudi Beletrina, Goga in založba Miš. Vse so z avditorijem in prodajo zadovoljne. Beletrina in Goga sta zadovoljili pretežno starejše bralstvo, medtem ko se je pri založbi Miš našlo nemalo ponudbe za otroke. Knjižni sejem tudi pri njih nosi levji delež prodane literature, obisk pa se iz leta v leto veča. Pomembno je omeniti tudi precejšnje zadovoljstvo Lisztovega inštituta – tam so nama poročali o velikem porastu zanimanja ne samo za madžarsko literaturo, temveč za različne turistične destinacije, kar jih je močno razveselilo. K njim so pretežno zahajale madžarsko govoreče družine, živeče v Sloveniji, vendar je obisk presegal tovrstno bralsko skupnost. Številne je pritegnila ljubezen do madžarske kulture, kar je za Inštitut nedvomno dobra novica.

Kljub večinsko dobrim odzivom pa je nujno treba omeniti dejstvo, na katero naju je ponovno opozoril Kmečki glas. Tam prodaja knjig sicer ne predstavlja glavnega vira zaslužka, kljub temu pa je bil obisk z njihovega stališča zadovoljiv in tudi starostno pester. Vseeno pa jih je zbodla zapostavljenost manjših, nišnih založb, kar ne nazadnje lahko razberemo že iz samega tlorisa. Manjši založniki so bili izrinjeni na čisti rob hale ali pa so bili potisnjeni na sam konec razstavnega prostora, kar jih še dodatno izpostavlja kot »manj pozornosti vredne« založnike. Na tem mestu je treba dodati, da si številne manjše založbe obiska sejma letos niso niti mogle privoščiti, saj je bil zakup prostora zanje preprosto predrag v primerjavi s prodajo, ki bi jo dosegli. Čeprav je Javna agencija za knjigo vsem založbam namenila enako subvencijo za udeležbo na knjižnem sejmu, to vseeno ni zadostovalo. Vendarle pa meniva, da so manjše založbe in samozaložniki na Gospodarskem razstavišču imeli boljši razstavni prostor kot pa v Cankarjevem domu. Zato so komentarji, da so na Gospodarskem razstavišču manjše založbe potisnjene v »temne kote hal«, malo pretirani, saj kletni prostori Cankarjevega doma tudi niso imeli dosti obiska. Na Gospodarskem razstavišču so bile vse založbe v isti liniji, tako da nobena, še tako majhna, ni mogla biti potisnjena v kot. Samozaložniki in manjše založbe so imeli na sejmu prostor, ki so si ga lahko privoščili, hkrati pa je to prostor, ki ni bil takoj na vhodu na knjižni sejem. Zanimivo bo spremljati, kako se bo problematika neenakosti založb glede zastopanosti in možnosti prodaje poskušala reševati v prihodnje. Seveda si vse založbe zaslužijo enake možnosti, vprašljiva pa je praktična izvedba in zagotovitev tega.

Do prihodnjič

Kljub manjšim pritožbam glede oddaljenosti sejma, zadušljivega zraka in premajhnih popustov smo sejem zapustili s kakšno knjigo več, kot smo nameravali. Slovenski knjižni sejem še vedno opravičuje naziv enega večjih kulturnih dogodkov pri nas, ki ga vsako leto obišče več ljudi in šol kot prejšnja leta. Upravičeno se lahko veselimo naslednjega, saj bo sejem slavil že 40. obletnico, kar bo organizatorje sejma zagotovo spodbudilo v še boljšo in bolj kakovostno izvedbo, predvsem pa bolj posebno – obletnice so vedno dober izgovor za proslavljanje. Do takrat pa uživajmo v branju knjig še naprej, saj je poglavitno, da nas dobre zgodbe spremljajo čez življenje.

---

Uredili: Anja Grmovšek Drab in Eva Ule
Lektorirala: Anja Grmovšek Drab