30. 11. 2023 / Literatura / Recenzija

Pia Prezelj: Težka voda

Založba: Goga
Leto izida: 2023

Ko razmišljamo o tipični slovenski vasi, si ne moremo kaj, da ne bi pomislili na najočitnejše: hrib, na vrhu cerkvica, nekje v ozadju brnenje traktorja, pod hribom v hišah pa prepletene usode – mnoge krute, zamolčane, prežete z generacijsko travmo in zakoreninjenimi, v številnih ozirih krivičnimi družbenimi vzorci. V takšno atmosfero nas, sicer brez moralnega vrednotenja opisanega okolja, že ob samem začetku literarnega prvenca Težka voda vpelje Pia Prezelj, ki deluje kot pisateljica, prevajalka in novinarka kulturne redakcije časopisa Delo.

V romanu, ki je na nedavnem 39. Slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado za najboljši literarni prvenec letošnjega leta, avtorica pozornost namenja neki manjši vasi, katere točna lokacija je neznanka. O tem, da gre prav za slovensko vas, pa pričajo le stereotipni kazalniki, ki ob splošnem dogajalnem prostoru nakazujejo tudi na tematiko, ki jo roman opredeljuje. V tematskem ospredju so globoko zakoreninjeni vzorci delovanja skupnosti in znotraj nje mesto, ki ga v kolesju natančno določene družbene hierarhije zaseda posameznica Ida. V delu se sicer pobliže spoznamo s štirimi liki: Ido, ki se je pravkar soočila z izgubo moža, sosedo Marto, ki zaradi sebičnih notranjih vzgibov predirljivo vdira v njen osebni prostor, Idinega pokojnega moža, ki tudi po svoji smrti predstavlja stičišče več let potlačenega trenja med Marto in Ido, ter Lojzeta, vaškega duhovnika, ki, čeprav je utrujen od lastne usode, vsaj na videz povezuje skupnost in zaokroža stanje duha in mentaliteto vaščanov. 

Kot v spremni besedi spretno upove Maja Šučur, gre pri romanu Težka voda za antiestetski roman, v katerem je »prekucnjena hierarhija normativno lepega«. Že kaj hitro je mogoče opaziti, da avtorica veliko pozornosti nameni jezikovni stilizaciji romana, s katero ji uspe pomensko zapolniti vsebinske vrzeli, ki nastajajo zaradi hitrosti literarnega dogajanja in kratkosti romana. Ob tem atmosferičnost stopnjujejo mnogi pridevniki, ki poudarjajo zadušljivost okolja, v katerem se zgodba odvija. Vse v romanu, z izjemo nekaterih spominov, je lepljivo, mastno, zdrizasto, slinasto in vlažno. Avtorica se pri svojem pripovedovanju odloča za številne sodobne upovedovanjske postopke, na primer fragmentacijo tako na ravni poglavij kot posameznih odstavkov ter  vpeljevanje literarnih figur, sicer značilnih za lirsko ali dramsko pisanje. Srečujemo se z metaforami in sinestezijami, predvsem takrat, ko so kompleksnejša čustva orisana s kakšno drugo čutno zaznavo. Tako ima na primer materinstvo »vonj po milu in maslu«, sreča materinstva pa je »lepljiva kot karamel«. Za roman se resnično zdi, da teče kot gosta voda, njegov jezik pa služi kot medij za posredovanje družbene kritike, pri čemer se ne ujame v tendenco, da bi jo posredoval na preveč očiten način, temveč se ta giblje v podtalju osrednje, Idine zgodbe. 

Ida je lik, o katerem tečeta dve vzporedni zgodbi. Prva je zgodba vdove, ki do sveta in svojega življenja ne čuti nobene strasti, glavni vzrok za to pa nista zgolj starost in naveličanost nad okoljem, v katero je vpeta, pač pa tudi potlačena čustva in neizživeto hrepenenje, ki se postopoma razkriva. Ob smrti moža občuti le, da bo »primorana opustiti uležano dvojino in namesto midva poseči po jaz«. Razlog, da Ida nima otrok, je za vas skrivnost, s katero si glave še posebej rade belijo vaške ženske, zanjo pa predstavlja oseben upor družbi, ki ga izvaja zavedno ali nezavedno. Druga pripovedna linija je globoko potlačena in neizrečena zgodba iz Idine mladosti, zaradi katere se v nadaljevanju njenega življenja hrepenenje po izživetju izgubljenega razvije v resignacijo, ta pa zaradi nezmožnosti in odpora do zadovoljevanja družbenih pričakovanj v osebni upor patriarhalnim normam. 

Prav druga zgodba, intimna in Idina lastna, je tista, v kateri se Ida najbolje izriše kot literarni lik. Izkaže se, da je bila tudi sama nekoč polna življenjske volje, ljubezenske radovednosti in mladostne strasti, predvsem pa čustev, ki so se, spremenjena v hrepenenje in veliko razočaranje, zasidrala vanjo in njen bodoči zakon, v katerem nikoli ni uživala. O ljubezni, ki jo je nekoč občutila do svoje najboljše prijateljice, je Ida vedela le, da gre za »to, česar ni znala imenovati«, in zaradi katere je »hotela samo eno: nazaj«. Njen zakon je kot logična posledica potlačitve resničnega bivanjskega hotenja postal to, kar o njem misli njen mož – »laž na laž na laž resnica«. Ida naj bi se, ko je bila majhna, močno poškodovala, usodna opeklina pa naj bi bila tista, zaradi katere je postala »nerabna«. Ta Idina hiba je bila dovolj dober razlog, da se možu ob varanju ni bilo treba truditi z opravičili ali pojasnili ženskam, »da se ga lastna žena otepa, pa še sam ne ve zakaj«.

Kakor nakazano, se je veščina pisanja Pie Prezelj v njenem prvencu pokazala prav v zmožnosti zgoščevanja pripovedne strukture z vpeljavo številnih literarnih sredstev, ki kažejo na ambiciozno zastavljeno besedilo, to pa tudi izkušenemu bralstvu nudi dodatno interpretativno plast. V pripovedni tok je namreč vključenih veliko bibličnih, mestoma pa tudi drugih literarnih referenc, ki služijo ne le kot sredstvo za povzemanje družbene mentalitete, ampak prinašajo tudi ključ za razumevnje in možnost za razmislek o tem, kar je nakazano v pripovednem podtonu. Bolj kot se zgodba razvija, bolj se odstirajo bremena in skrivnosti vasi, še posebej tiste, ki so se odvijale v Idini bližini, sama pa se glede njih nikoli ni trudila ukrepati.

Prizor, ki z izrazito pripovedno močjo prikaže stanje v vasi, se odvija v Lojzetovi spovednici. V njem, podobno kot na številnih drugih mestih romana, pripoved teče v stavkih brez ločil, ki prehajajo iz enega monološkega pričevanja v drugo ter prinašajo nova priznanja, s tem pa opozarjajo na rutinski tok duhovniškega vsakdana, v katerem se zgodbe posameznikov prelivajo v celovito sliko vaške skupnosti. V spovednici namreč »po uri ali dveh […] ni več klečal ta ali oni, temveč gmota z rjavimi in hkrati modrimi očmi, s tremi nosovi in petimi usti, trinajstimi pari rok, špičastim in okroglim nosom, globokim in visokim glasom, ženska ali moški, zlepljena«.

Čeprav roman nagovarja tako širšo kot zahtevnejšo bralsko publiko, se njegova šibkost žal skriva predvsem v tem, kar ga načeloma tudi odlikuje, in sicer v mestoma preveč zgoščeni slogovni ambicioznosti in očitni jezikovni premišljenosti. Ob prvem branju se morda zaradi slogovne nasičenosti besedila nekoliko skrijejo pomembna vsebinska mesta, na katera želi avtorica opozoriti. Vsekakor se ob drugem ali tretjem branju natančnost slogovnega in jezikovnega izbora izkaže za preudarno pisateljsko tehniko, ki izkazuje poznavanje tako literarne tradicije kot sodobnih smeri proznega ustvarjanja, a svojo smiselnost dosegajo šele ob interpretaciji, ne pa z isto uspešnostjo tudi ob prvem srečanju z literarnim delom. Kljub vsemu velja poudariti, da gre v kontekstu sodobne slovenske literarne produkcije za pogumno potezo, ki dokazuje, da je družbenokritično vendarle lahko tudi kompleksno stilizirano in umetniško literarizirano. 

V romanu Težka voda bodo zadoščenje gotovo našli tisti, ki v literaturi hrepenijo po prostoru za še kako nujno ubeseditev marginaliziranih družbenih pojavov, pa tudi tisti, ki želijo v njej uživati predvsem v estetsko umetniškem smislu. Na naslednje delo avtorice, ki je s prvencem zanesljivo dokazala svojo spretnost jezikovnega in slogovnega izraza, lahko brez zadržkov čakamo z visokimi pričakovanji. Do takrat pa nam lahko kot sredstvo za družbeno refleksijo služi medbesedilni citat, ki se Idi razodene v sanjah: »Človek pita druga bitja, da z njimi lahko pita sebe, sebe pa pita za golazen. Ni to naravnost imenitno?«


Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar


Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

                              
Pia Prezelj: Težka voda (Goga, 2023)