8. 9. 2023 / Literatura / Intervju

Kristina Kočan: »Na Ptuju, ki ga preplavi poezija s celega sveta in teče najboljše slovensko vino, se v času festivala zgodi nekaj čarobnega.«

Kristina Kočan (1981) je pesnica in prevajalka, leta 2016 je na Filozofski fakulteti v Mariboru doktorirala iz sodobne ameriške poezije. Do zdaj je izdala štiri pesniške zbirke: Šara (2008), Kolesa in murve (2014), šivje (2018) in selišča (2021), za katero je leta 2022 prejela Veronikino nagrado, leta 2019 pa je pri založbi Litera izšel tudi njen kratkoprozni prvenec Divjad. Z letošnjim letom je postala nova programska vodja festivala Dnevi poezije in vina, zato sva ob tej priložnosti z njo spregovorili o njeni novi vlogi, festivalu in organizaciji.

Kaj so vaše prve asociacije, ko pomislite na festival Dnevi poezije in vina?

Čarovnija. (smeh) To je res vedno moja asociacija, kadar pomislim na Dneve poezije in vina. Na Ptuju, ki ga preplavi poezija s celega sveta in teče najboljše slovensko vino, se v času festivala res zgodi nekaj čarobnega, kar začutijo tudi naši gostje in obiskovalci.

Ko se pogovarjamo, je že minilo nekaj dni od zaključka 27. festivala. Kakšni so vaši prvi vtisi?

Mislim, da je za nami izjemna edicija festivala. Krasna je bila tudi vrnitev na prenovljeno lokacijo, na Vrazov trg, ki omogoča velik oder in prisotnost številčnega občinstva, hkrati pa dovoljuje intimo, ki jo poezija potrebuje. Letos je bil neverjeten tudi obisk iz tujine, prav vsi dogodki so bili neverjetno dobro obiskani. Zelo sem zadovoljna.

Kateri je (trenutno) vaš najljubši dogodek festivala?

Težko vprašanje, težka odločitev. Če bi morala izpostaviti res samo enega, bi rekla Poezija, glasba & vino. Letos je bil ta dogodek prelep, vsi smo bili enotnega mnenja, da je bil prekratek, kar pa samo pomeni, da smo res uživali in bi lahko nastopajoče poslušali še in še. Dva pesniška gosta, Yolanda Castaño in Frank Baez sta se spustila v dialog z dvema izvrstnima slovenskima glasbenikoma in improvizatorjema, Cenetom Resnikom na saksofonu in Andrejem Ofakom na kitari.

Poleg vina je na festivalu vseprisotna tudi glasba. Tudi nama se zdi omenjeni dogodek izvrsten, saj pesniško branje spremljajo glasbene improvizacije. Kako doživljate povezanost melodije, ritma, besed in verzov?

Me res veseli. Ta povezava je pomembna tudi zame. Kot pesnica namreč že vrsto let povezujem poezijo z glasbo, sprva z bobni, zdaj smo kvartet. Poezija in trije vrhunski improvizatorji, jazz glasbeniki. Vedno me zanima, kako se bo poezija v takem kontekstu znašla, kako bo znala postati le ritem, melodija, glasba in ne bodo v prvem planu besede, jasni pomeni besed. Taki dogodki so vznemirljivi, ker vidimo, koliko so pesniki fleksibilni, koliko so pripravljeni stopiti v dialog z glasbenim inštrumentom, in vsakič je seveda zelo drugače.

Letos se je prvič odvil tudi Kilometer poezije, sklop dveh dogodkov, na katerih so se obiskovalci med hojo po mestu in v naravi podali v svet poezije Davida Bedrača in Denisa Škofiča. Od kod ideja za tovrstni dogodek? Kakšna se vam zdi povezava med gibanjem, prostorom in poezijo?

No, to je bil zame tudi eden ljubših formatov letošnjih dogodkov. Razmišljala sem predvsem o tem, da bi ustvarila dogodek po meri kakšnega pesnika, ki pride na festival, in hkrati dala možnost pesniku iz lokalnega okolja, da predstavi svojo poezijo. In posledično tudi o tem, na kak način s pomočjo poezije predstaviti obiskovalcem kotičke tega prelepega mesta. Tako sta se rodili dve ideji oziroma dva sprehoda. Poezija Denisa Škofiča je prepletena z vprašanji ekologije, vprašanji reke, in vedela sem, da je Denis človek gibanja, zelo povezan z naravo in da se bo pri taki predstavitvi poezije in drugih pomembnih vprašanj tako počutil kot riba v vodi (če se lahko malo poigram z besedami na temo). David Bedrač pa je mesto, v katerem je bil rojen in v katerem je preživel tudi veliko let, pokazal skozi oči pesnika in o nekaterih kotičkih povedal zelo zanimive stvari, take, ki jih od vodnika po mestu ne bi slišali. Zdelo se mi je, da bi lahko bila taka dogodka dobro obiskana. Da pa se bo za obema pesnikoma vila pisana karavana obiskovalcev, je preseglo vsa moja pričakovanja!

Ptuj je tudi letos obiskala zares pestra skupina pesnic in pesnikov. Kako izbirate (tako tuja kot domača) pesniška imena, ki bodo nastopila na festivalu? Kako sodelujete s kuratorji in kuratorkami festivala (letos je bila to Yolanda Castaño)?

Res je, festival ima vsako leto kuratorja, ki izbere tuje pesniške goste. Kuratorka Yolanda Castaño je dobila le okvirne smernice, saj si denimo ne bi želeli, da bi kurator izbiral večino gostov iz svoje države. Tako sodelovanje s kuratorjem poteka vselej le v tej smeri, da je končni rezultat en dobro uravnotežen izbor gostov. Kuratorstvo festivalu vsako leto prinaša svežino in je tako tudi neke vrste varovalka, da prihajajo vsakič novi, drugačni pesniški glasovi, drugačni pesniški pristopi. Domača imena pa seveda izberemo kar mi, saj verjamemo, da svoje pesnike in pesnice najbolje poznamo.

Vsako leto se na festivalu prebere tudi Odprto pismo Evrope, ki ga je letos napisal britanski pesnik David Harsent. Kakšen je pomen Odprtega pisma in zakaj ste se odločili, da to postane del festivala?

To je res odlična ideja, ki si jo je zamislil Aleš Šteger in je bila realizirana leta 2017, ko je prvo Odprto pismo Evropi napisal flamski avtor Stefan Hertmans, zatem pa so ga pisali še številni ugledni evropski pesniki in pesnice. To je projekt z zelo aktualno noto, tudi politično, saj se izbrani pesnik odloči odpreti najbolj pereča vprašanja časa, v katerem pismo nastaja. Tako bodo vsa ta pisma čez nekaj časa, ko jih bomo brali za nazaj, tudi dober odtis določenega obdobja. Pismo pa ne nagovarja le Evrope in odločevalcev, ampak je njegov namen tudi ta, da bi se v javno rabo vrnil jezik umetnosti. David Harsent je letos napisal pretresljivo pismo, v katerem izpostavlja okoljsko problematiko, celo okoljsko vojno, sredi katere smo, česar bi se morali začeti še kako zavedati in tudi ukrepati. Zanimivost pisma je tudi v tem, da daje primere iz svojega okolja in ne govori zgolj na splošno. Letos je njegovo pismo tudi sovpadlo s katastrofami pri nas in želim si, da pismu ne bi le prisluhnili, ampak ga tudi slišali.

Sami že nekaj časa vodite literarno-vinske večere z naslovom Huda pokušnja!, ki v enem dogodku združujejo misli in ustvarjalnost pesnika oziroma pisatelja ter (slovenskega) vinarja. Tudi del festivala Dnevi poezije in vina obiskovalcem v pokušino ponuja pester izbor vin številnih slovenskih, letos pa tudi čeških vinarjev. Kakšno vlogo igra vino v povezavi s poezijo, literaturo?

Prav na teh dogodkih, ki jih omenjata, na Hudih pokušnjah!, ki potekajo celo leto v Muzikafeju na Ptuju, vedno znova ugotavljamo, koliko vzporednic je mogoče najti že samo v obeh ustvarjalnih procesih, ko spregovorita oba, tako literarni ustvarjalec kot vinar. Na festivalu ju v vsakem primeru povezuje vrhunskost. Festival slavi poezijo, najboljšo sodobno poezijo, a se res enako odmerjeno pokloni tudi kulturi vina. Seveda pa skušamo vse vsebine, ki jih umeščamo v festival, medsebojno povezovati, vse mora imeti smisel, zato smo na primer letos dodali češko vino, saj je bila češka poezija v fokusu.

Pesniški duh pa konec avgusta ne preveva zgolj Ptuja, ampak tudi druge lokacije po Sloveniji in za mejo. Zakaj se vam zdi pomembno, da se festival decentralizira in se razširi tudi v manjše kraje? Kakšen je bil letos odziv na drugih lokacijah?

Vsako leto se Ptuju pridruži veliko drugih krajev po Sloveniji in celo čez mejo; letos jih je bilo poleg Ptuja kar šestnajst. Zdi se nam zelo pomembno, da stopi poezija svetovnega formata v prostor lokalnega okolja, ki je sicer ne bi bil deležen. Obenem pa je pomembno tudi obratno, da se lokalno okolje s pomočjo pesniških gostov poda v svet. Da jim pokažemo naše bogastvo, tradicijo in gostoljubnost. Vsi ti dogodki, tudi v najmanjših krajih, so izjemno dobro obiskani. Da ponazorim: letos se nam je denimo pridružila Dornava, kjer je na dogodek prišlo osemdeset obiskovalcev. To se nam zdi res presežno in toliko bolj vredno vsega truda, da v te kraje pošiljamo pesniške goste.

Za konec pa nam zaupajte, koga bi v prihodnjih letih najraje povabili na festival (bodisi pesnike, glasbenike, vinarje …)? Se že snujejo načrti za 28. Dneve poezije in vina?

Ideje so, ne izdam pa še ničesar. (smeh) Odkar sem prevzela vlogo programske vodje, se tudi moj um naravnava tako, da na vsakem koraku razmišljam o možnostih, tako za dogodke kot povabljene. Pravzaprav je neverjetno, kako se kolesje festivala neumorno vrti čez celo leto. Že v času tega festivala sem se dogovarjala s kuratorjem za naslednje leto, potekajo pa že tudi taka in drugačna usklajevanja. Lahko pa že povabim bralke in bralce, da si rezervirajo čas med 19. in 24. avgustom 2024 in nas obiščejo na Ptuju in kateremkoli drugem partnerskem kraju po Sloveniji oziroma čez mejo.


Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Fotografija: Ksenija Mikor