Knjižni sejem se vrača!
Kaj: 38. Slovenski knjižni sejem Kdaj: 22.–27. november 2022 Kje: Gospodarsko razstavišče, Ljubljana
Po dveh letih kopičenja knjig v spletnih košaricah smo se ljubitelji knjig končno lahko zopet srečali v živo – tokrat na 38. Slovenskem knjižnem sejmu, ki se je po petdesetih letih iz Cankarjevega doma preselil nazaj na Gospodarsko razstavišče. Kot glavni razlog za selitev sejma so organizatorji navedli prostorsko stisko in zračnost, hkrati pa naj bi novi prostor ponujal enake pogoje vsem razstavljalcem. Ob naznanitvi selitve sejma iz Cankarjevega doma na nekoliko bolj odročno lokacijo so se pred sejmom pojavljali razni pomisleki. Cankarjev dom se je namreč zasidral v zavest kot nekakšen sinonim največjega slovenskega praznika knjig in založništva. K ljubezni in navezanosti na ta prostor sta zagotovo prispevali odlična lokacija v osrčju glavnega mesta, ki je privabljala mimoidoče in je predstavljala vmesno postojanko na poti skozi vrvež mesta, pa tudi razumevanje Cankarjevega doma kot hrama kulture.
Gospodarsko razstavišče pa se je kljub dvomom in industrijskemu prizvoku izkazalo za prijeten in predvsem zelo prostoren kraj, kjer je sejemsko dogajanje lahko zares zadihalo. Težave odročnosti lokacije so organizatorji skušali premostiti s tem, da so obiskovalcem zagotovili brezplačne LPP vozovnice in popust na vožnje z vlakom do Ljubljane, kar je bilo vsekakor dobrodošlo. Dušo pa so v prostor prinesle raznolike stojnice, kopica dogodkov in predvsem tisto, kar smo v zadnjih dveh letih najbolj pogrešali – vrvež obiskovalcev. Na 1500 kvadratnih metrih smo tako lahko raziskovali dva velika prostora, v katerih so se je predstavilo 88 slovenskih založb. Med njimi je s svojo podobo zagotovo izstopala založba Goga, ki je privabljala s svojo estetsko minimalistično in unikatno stojnico.
Letos se je stojnici odreklo kar nekaj manjših založb, med njimi tudi založba Modrijan in KUD Police Dubove, saj so ocenili, da se jim stroški najema prostora s prodajo ne bi povrnili. Zanimivo in izčrpno refleksijo o težavah malih založnikov je še pred začetkom sejma napisala urednica pri Modrijanu Bronislava Aubelj, ki je s konkretnimi podatki in vizualnim gradivom ponazorila, kaj vse se dogaja med organizacijo sejma in kakšne kompromise so (sploh manjši) založniki prisiljeni sklepati. Zagotovo med založbami prihaja do velikih razlik tako v velikosti stojnice in prodaji kot tudi v sami finančni zmožnosti in stabilnosti, ki jim udeležbo na sejmu sploh omogoča. Transparentno je o stroških sejma za Radio Študent spregovorila tudi Anja Zag Golob, urednica založbe VigeVageKnjige.
Tudi letos je sejem bogatil zelo pester spremljevalni program, na kar nas je opozorila že velika tabla s koledarjem dogodkov, ki se je nahajala tik ob vhodu v sejemski prostor. Odvijal se je na štirih odrih, imenovanih Pogovorna postaja, Oder mladih, Pisateljski oder in Glavni oder. Zasnova prostora in postavitev stojnic sta usmerjala obiskovalce v krožno gibanje, tako da so prej ali slej naleteli na dogajanje na (vsaj) enem od odrov. Dogodki so bili torej zares integrirani v samo sejemsko izkušnjo – tudi če sprva nisi prišel pripravljen na kopico dogodkov in si nisi prebral programa, te je mimobežen vtis ali morda stavek prebranega odlomka lahko privabil, da se usedeš v zadnjo vrsto in dogodku prisluhneš do konca. Poleg tega smo lahko v sklopu Založniške akademije prisluhnili bolj strokovnim pogovorom o založništvu in prihajajočem gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu.
Kljub naklonjenosti Gospodarskemu razstavišču se nam z vidika izvedbe na novi lokaciji zdi vredno izpostaviti tudi dve pomanjkljivosti, ki sicer nista bistvenega pomena, a sta vseeno vplivali na naše doživljanje sejemskega dogajanja. Pri ozvočenju prostora in dogodkov je prihajalo do tehničnih težav, saj so se zvoki različnih mikrofonov med seboj prekrivali ali celo izključevali. Treba je opozoriti tudi na slabo ozvočenje glavnega in največjega odra, kjer je potekalo veliko kvalitetnih pogovorov, ki pa zaradi tehničnih težav niso mogli doseči vseh poslušalcev, kar je lahko nekatere (predvsem v zadnjih vrstah) celo odvrnilo od poslušanja. Poleg tega smo pogrešali prostor, kamor bi se lahko po nakupu tudi v miru usedli in prelistali novo pridobljene knjige. V drugem prostoru se je ob glavnem odru je sicer nahajala kavarna, a je bila neprestano polna in glasna; hkrati pa, če smo iskreni, tudi njen cenik ni bil najbolj vabljiv.
Še ena velika pomanjkljivost letošnje izvedbe sejma je njegova uradna spletna stran. Letos se sejem namreč izvaja hibridno, kar pomeni, da knjige po sejemskih cenah lahko kupujemo še teden dlje, tj. do nedelje, 4. decembra. Žal pa e-sejem ne ponuja dosti več od konfuzno poimenovane spletne trgovine, Vrtiljak, in ogleda zelo omejenega števila dogodkov iz sicer pestrega programa, ki so bili naloženi šele nekaj dni pozneje, čeprav bi zaradi obljube hibridnosti lahko upravičeno pričakovali, da bi pogovore na daljavo lahko spremljali v živo. Prav tako je nekoliko nepregleden koledar dogodkov, kjer si sicer lahko pomagamo s filtri v iskalni vrstici, a je ta zastavljena nejasno. Ni gumba za potrditev iskanja, ampak zgolj velik gumb za ponastavitev iskalnih zahtev, ki ga lahko, če nismo pozorni, zamenjamo za ukaz išči in s tem izbrišemo ves dotedanji trud, da bi našli tisto, kar nas je na programu zares zanimalo. Sicer spletna izvedba sejma v primerjavi s fizičnim ni tako ključna, pa vendar ni nezanemarljiva, zlasti za ljudi, ki se sejma v živo niso mogli udeležiti. Če bodo organizatorji tudi v prihodnje ohranjali hibridnost, kar bi se nam sicer zdelo smiselno, v kategoriji prijaznosti uporabnikom e-sejma ostaja še veliko prostora za izboljšave.
V nadaljevanju v branje ponujamo nekaj razmislekov o temah, ki so predstavljale rdečo nit letošnjega sejemskega, v širšem smislu pa tudi aktualnega literarnega dogajanja.
Tam, kjer se vse začne
K velikemu delu sejemskega vrveža so vse dni prispevali otroci in mladostniki, ki so jih privabljali pester program, delavnice in široka ponudba knjižnih novosti. Dejstvo, da v Sloveniji velik poudarek dajemo prav na mladinsko in otroško književnost, je v pogovoru o sodobni španski literaturi in slovenski recepciji španske književnosti izpostavil tudi David Heredero Zorzo. Velik del prevodov iz španščine v slovenščino ja namreč prav otroške in mladinske književnosti, vendar glavni razlog za to ni velika produkcija, temveč veliko zanimanje s slovenske strani. Tako je denimo knjižni sejem letos obiskal brazilski avtor Thiago de Moraes, ki je spregovoril o svoji knjigi Atlas mitov, ki je izšla pri založbi Morfem in prejela priznanje zlata hruška.
Kakor ugotavlja Martha Nussbaum, literatura spodbuja moralni razvoj in krepi zmožnost empatije, kot taka pa bi morala biti pomemben člen pri vzgoji in izobraževanju. Zato je v času, ko so vse glasnejši tisti, ki pravijo, da nihče več ne bere, lepo videti tako veliko zanimanja in obiska s strani najmlajših. Kakor je pokazala raziskava Knjiga in bralci VI iz leta 2019, v Sloveniji otrokom vsak dan bere le 12 odstotkov staršev, večkrat na teden pa le 17 odstotkov, medtem ko je odstotek precej višji na Norveškem, kjer svojim otrokom vsak dan bere 57 odstotkov staršev, petina pa dva- do trikrat na teden. Takšni podatki so za Slovenijo vsekakor zaskrbljujoči, saj se vse začne prav pri otrocih, zato je spodbujanje bralne kulture že v zgodnjih letih izrednega pomena. V resnici je bilo zanimanje tako veliko, da mislimo, da bi si na sejmu zaslužili svoj otroško-mladinski bralni kotiček, namenjen druženju ter branju in promociji izbrane otroške in mladinske literature.
Ko spregovori risba
Vsako leto na knjižnem sejmu vedno več prostora pridobiva tudi strip. Letos je na sejmu prvič zaživel tudi stripovski kotiček, kjer smo si med drugim lahko ogledali razstavo preteklih zmagovalcev zlatirepca, nagrade za najboljše domače in tuje prevodne stripe, ki jo zadnja štiri leta podeljuje zavod Stripolis na festivalu Tinta. Za pestrost kotička so poskrbeli razni striparji in striparke, ki so podpisovali stripe in kramljali z obiskovalci in obiskovalkami (včasih pa tudi med sabo pred publiko), vabljeni pa smo bili tudi k listanju nabora stripov, ki so jih za ta namen donirale večje stripovske založbe. Če smo se mimo kotička sprehodili dopoldne med tednom, smo lahko videli trume dijakov in dijakinj, učencev in učenk na stolih, razporejenih v ozko in dolgo kolono (da so skoraj spominjali na šolski avtobus), ter ujeli drobce vodstva po kotičku, ki je mlado občinstvo seznanjalo s tem formatom.
Obstoj tovrstnega kotička potrjuje, da se strip uspešno uveljavlja na literarni sceni – v zadnjih letih lahko opažamo porast tega žanra in interesa zanj. Že lep čas lahko domačo stripovsko produkcijo spremljamo tudi v reviji Literatura v rubriki Strip preobrazba, kar je še en pokazatelj uveljavljanja stripa kot resne literarne zvrsti.
Premik v priljubljenosti stripa in risoromana so v Sloveniji zagotovo sprožile biografije in priredbe v tem formatu, za kar je v veliki meri zaslužen stripar Zoran Smiljanić, ki je že vrsto let tako rekoč stalni gost sejma – podpisan je pod nekatere najbolj odmevne slovenske stripe zadnjega časa, med katerimi imamo v mislih predvsem biografska stripa, zasnovana v tandemu z dr. Blažem Vurnikom, Plečnik in Ivan Cankar: podobe iz življenja, ter strip o požigu Narodnega doma v Trstu Črni Plamen, ki ga je ustvaril skupaj s sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem.
Biografski in dokumentaristični strip še zdaleč nista edini obliki tega bogatega medija, sta pa očitno eni od bolj priljubljenih in dostopnih. O tem, da strip z zgodovinsko tematiko v zadnjih letih pridobiva na pomembnosti, priča dejstvo, da je v zadnjih letih pri založbi ZRC SAZU izšlo malo morje stripov (oz. risoromanov) z vojno tematiko – nazadnje Vojna Gorana Duplančića v prevodu Andreja E. Skubica, ki je izšel 29. novembra, in Peršmanova domačija avstrijskih avtoric Evelyn Steinthaler in Verene Loisel v prevodu Jerneja Biščaka, ki je pri nas prav tako izšel letos. O vojni v stripu sta na glavnem odru spregovorila Zoran Smiljanić in Dr. Jovana Mihajlović Trbovc, ki deluje na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, kjer se med drugim ukvarja tudi z reprezentacijo balkanske vojne v stripu. Oba spoznavata strip kot orodje za pripovedovanje zgodb, ki niso enostavno ubesedljive – zaradi spoja besede in podob nosi strip močno izpovedno noto ter postaja priljubljen način zgodovinjenja. Ob tem je Smiljanić poudaril, da je odraščal ob navijaških stripih in da se sam – v sodelovanju z zgodovinarjem – poskuša izogniti navijaškosti in stremi k objektivnosti, kolikor je le ta mogoča.
Zgodovinski okvir je, podobno kot Smiljanić, za svoj strip Kontrabantarji uporabil tudi Martin Ramoveš. Dinamičen scenarij zgodbe o letu 1934 na Rapalski meji, ki deluje kot nekakšen vestern na Slovenskem, sta zasnovala skupaj s svojim očetom, pesnikom Janezom Ramovešem.
Velik odmev je letos doživel roman v stripu Nekropola, ki jo je na podlagi avtobiografske zgodbe Borisa Pahorjailustriral mladi tržaški umetnik Jurij Devetak. Zagotovo je k odmevu prispevalo dejstvo, da je knjiga izšla pri Mladinski knjigi in da gre za znamenito delo slovenske književnosti. Gre za subtilne, minimalistične in pretresljive črno-bele risbe, ki jih spremljajo odlomki izvirnega besedila in ki zarežejo v samo bistvo Pahorjeve Nekropole – na pretanjen in surov način posega v skrajna stanja človeštva znotraj totalitarnega režima, polnega nihilizma in obupa. Pahorjevemu literarnemu testamentu množičnega trpljenja gre hvala predvsem, ker nam predstavi nepredstavljivo na edini možni način – skozi besedo, ki v domišljiji bralca ne bo nikoli privedena do kraja, kjer ne bo nikoli povsem pristna – temu mračnemu izkustvu se prek Pahorjeve besede lahko le približamo. Juriju Devetaku pa gre hvala iz drugega razloga – ustvarjanju konkretnih podob nepredstavljivega trpljenja je posvetil dve leti svojega življenja, ki ju je, kot se je izrazil na pogovoru v okviru knjižnega sejma, preživel z mrtveci, povsem prežet z občutjem in bralskim izkustvom Nekropole. S svojim umetniškim prizadevanjem je vsekakor dokazal, da risoroman lahko predstavi zahtevne tematike, celo do kraja zahtevne, kot je načrtno iztrebljanje celotnega ljudstva.
Iz bogatega nabora založb in dogodkov je razvidna želja, da bi se strip javnosti predstavil kot resen umetniški medij in ne zgolj kratkočasno ali trivialno branje. Podobno strip počasi prodira v ospredje v gostujoči Španiji. Na pisateljskem odru so španski striparji Paco Sordo, Laura Pérez Vernetti in Pablo Auladell spregovorili o nekaterih izzivih v domačem okolju, med katerimi sta zlasti pomanjkanje bralstva in prednjačenje popularnih ameriških stripov ter mang, posledično pa skopost španskega trga kljub živahni stripovski produkciji. Vsi so poudarili, da strip ni zgolj bolj atraktivna oblika književnosti, pač pa edinstven način izražanja. Dogodek Vznemirljivi španski strip je ponudil poglobljeno analizo španske striparske scene, ob tem pa so se nam zarisale vzporednice z našo; čeprav imamo glede na majhnost precej bogato produkcijo, tudi pri nas strip in predvsem risoroman šele pridobivata na ugledu. Priljubljenost biografskega in zgodovinskega stripa, predvsem pa stripovske priredbe romanov, kot je Devetakova Nekropola, kaže, da je morda strip res atraktivnejši za branje – hibridnost podob in teksta pač učinkuje drugače kot pri klasičnem branju – a še vedno nam ta medij lahko ponudi veliko več kot le reproduciranje že znanih zgodb in dejstev. To dokazuje tudi široka paleta novih tujih in domačih avtorjev, ki jih lahko dvakrat na leto odkrijemo v Stripburgerju, in široka paleta risoromanov, ki jih nudi založba VigeVageKnjige.
Nasploh lahko pri nas kljub siceršnji majhnosti trga zasledimo lepo število specializiranih založb, od katerih so se na sejmu predstavile VigeVageKnjige, Forum Ljubljana (Stripburger), Graffit, ZRC SAZU, ki redno izdaja slovenske in prevedene stripe, prek striparskega kotička pa tudi Stripolis.
Pisca in piske pričujočega prispevka smo bile navdušene nad bogato izbiro stripov in risoromanov, v branje pa priporočamo Žabce Dore Kaštrun, Plečnika (Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić), Kontrabantarje (Martin in Janez Ramoveš), Nekropolo Jurija Devetaka in Ma kej? Neč Karoline Marušič od domačih stripov ter Dom za umretAlison Bechdel, 3’’ (Marc-Antoine Mathieu), Sam (Christophe Chabouté), Blast (Manu Larcenet) in Tukaj (Richard McGuire) od tujih.
Živa razpoka med življenjem in fikcijo
Precejšen delež časa in prostora je sejem namenil svežim izdajam z biografsko in avtobiografsko tematiko ter se tako aktivno vpel v ta očiten fenomen recimo zadnjega desetletja, ki ga z avtorji in založbami seveda tudi soustvarja. Odprto ostaja vprašanje, koliko zaslug za to nosi splošen dvig bralne kulture oziroma diferenciacija profila povprečnega slovenskega bralca v času epidemije. Ena od značilnosti tovrstne produkcije, ki je ne moremo spregledati, je namreč prav izrazita raznolikost, tako v smislu ciljnega bralstva kot same izbire snovi in forme. K branju nagovarja nove in nove kroge občinstva, na katere se mora založništvo spretno in pozorno prilagajati ter jim konsistentno ponujati kvalitetno čtivo, da jih ne bi izgubilo – podoben izziv ali kar vprašanje obstoja, kot ga v polnem teku že zastavlja neizogibna digitalizacija. Sodeč zgolj po svežem vtisu s sejma in knjižnega trga nasploh, se to zaenkrat tudi dokaj uspešno izvaja, saj je ponudba biografskih, avtofikcijskih in sorodnih del pestra ter raznolika, omenimo za začetek le dela o Borisu Cavazzi, Charlesu Baudelairu, Jožici Avbelj, Radku Poliču in Marti Paulin Schmidt.
Biografsko pisanje svojo privlačnost med drugim dolguje tudi mnogim družbenim funkcijam, ki jih opravlja. Je pomemben dejavnik pri opredeljevanju skupnosti do svojih pomembnejših predstavnikov, saj jih utrjuje v kolektivnem spominu. To je posebej očitno ob manj znanih ali celo spregledanih figurah, kot pogosto velja za Cankarjevega širokosrčnega založnika Lavoslava Schwentnerja, po katerem se sicer imenuje sejemska nagrada za prispevek k razvoju slovenskega založništva. Z biografijo Brodnik (zbirka Spomini in izpovedi, Mladinska knjiga) se ga je odločila ovekovečiti Tanja Tuma.
Zvrst ponuja tudi prostor za širšo refleksijo zgodovine, saj je prav neposredna izkušnja posameznika tista presežnost, ki nam pogosto umanjka za celovito, empatično razumevanje preteklosti. Tako (morda nenamerno) nastajajo generacijsko ali interesno zamejena pričevanja, kot nazorno nakazuje naslov avtobiografije slovenskega likovnega kritika Aleksandra Bassina Obris mojega časa. Ob njem je bila na dogodku Slovenske matice predstavljena tudi monografijaSlike o Andreju Jemcu, ki pa večji poudarek daje na sam prikaz slikarjevega opusa. Takšna retrospektiva omogoča pregleden in vsestranski razmislek o pomenu posameznika, v njegovem življenju pa se lahko prepoznavajo izstopajoča obdobja in ključni obrati. Čeprav tu, strogo gledano, gotovo ne gre za klasično biografičnost, pa vzporednice nakazujejo na odprtost žanra kot uvrstitvene kategorije.
Biografija je obsojena na nepopolnost, ne le v primeru skoposti dokumentarnega gradiva, kot to velja za Schwentnerja, temveč tudi s svojo zamejeno formo in posrednostjo doživljanja. Kjer ima prednost avtobiografija, biografija toliko bolj prehaja v tisto težko določljivo polliterarnost, ki skuša z določenim posploševanjem domišljijsko opolnomočiti dostopno gradivo. Tako je k romansirani biografiji Prežihovega Voranca Nemirni duh pristopil Rudi Mlinar. Zgodba je bila označena celo za »koroško sago«, kar kaže na potencial kultnih tem in dovzetnost za nekakšne evangelije lokalpatriotizma. Kreativno sta problematiko biografske presežnosti, obsojenosti na večno posredništvo, zaobšla Miklavž Komelj in Irena Mislej z monografijo o Venu Pilonu Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij. Z dvodelno strukturo sta del prostora v knjigi prepustila zapisom samega Pilona, ki sicer ne spadajo v avtofikcijo, a plastično oživijo bolj teoretičen diskurz. Sicer pa ima naš »neuradni kulturni ataše v Parizu« tudi že svojo avtobiografijo Na robuiz leta 1965.
Omejen sejemski nabor potrjuje izjemno raznolikost žanra. Prav njegova prilagodljivost, odprtost za hibridizacijo je ključna podlaga za njegov trend, ne glede na to, kakšne kulturne silnice so ga dejansko vzbudile. S prehajanjem med intimnim, osebnim ter vpetostjo v družbeno zgodovino, ki odpira tudi možnost aktualizirajočega branja, si je na trgu zagotovil lagodno mesto.
Literatura kot medij iskanja identitete in osvetlitev nevidnih glasov
Avtofikcija v literaturi nasploh postaja čedalje bolj izpostavljena in zastopana, kar je bilo nedavno izpostavljeno tudi na festivalu Prepišno uredništvo. V zadnjem času bi lahko govorili o porastu in čedalje večjem zanimanju tako za (avto)biografsko kot avtofikcijsko pisanje, pri čemer je jasno tudi, da s tem v ospredje prihajajo preslišani in marginalni glasovi. Kot je poudarila Suzanne Keen, lahko empatičnost, ki je pri razumevanju ali pa vsaj umevanju Drugega ključna, v literaturi dosegamo (med drugim) z avtobiografskostjo in posebno poetiko, zato ni čudno, da intimne zgodbe pogostokrat vsebujejo vsaj delčke avtorjevega ali avtoričinega življenja in izkušenj.
Kot je žanrski sinkretizem ena temeljnih značilnosti romana, tako tudi sodobnega človeka čedalje bolj definira razdrobljenost identitete. Čedalje večje zavedanje dejstva, da univerzalna izkušnja znotraj posameznih kategorij identitet ne obstaja, pa se kaže tudi v trenutnem literarnem ustvarjanju. O tem so najbolj poglobljeno razpravljale Katja Zakrajšek, Ana Ugrinović in Pia Prezelj, ki so o osebni in družbeni identiteti spregovorile ob sklicevanju na romana Dekle, ženska, druga_e Bernardine Evaristo, Kako je umrl Vivek Oji Akwaeke Emezi in avtobiografsko trilogijo Deborah Levy. Hrbtna stran sodobne fragmentarnosti je mnogoterost, kot je izpostavila prevajalka Katja Zakrajšek, in v literaturi to pomeni več različnih pisav, ki v zgodovini zaradi družbenih silnic niso mogle zgraditi svoje identitete; ta mnogoterost torej zares omogoča reprezentativnost človeških izkušenj. Knjige imamo, da spoznavamo sebe in druge.
Pisati iz živih izkušenj pomeni pisati proti monolitnosti in enostavni homogenizaciji identitete. Prav to pa omogoča osvetlitev nevidnih glasov ali pa glasov tistih, ki sicer zaradi svoje fluidnosti spolzijo skozi špranje zakoličenih identitetnih kategorij. Literatura, ki pristno izraža vse vidike človekove identitete, njeno fragmentarnost, nedoločljivost, ima pomembno družbeno vlogo, saj bralca sooča z Drugostjo in omogoča vpogled v doživljanje izkušenj, ki jih sam ni mogel doživeti ali kako drugače spoznati.
Branje med epidemijo in po njej
Ko je pred tremi leti izbruhnila epidemija, si nihče ni predstavljal, kaj nas čaka. Bomo vsi pomrli? Bomo več let zaprti? Se bomo prebudili v povsem drugačen svet? Verjetno je nemalo teh vprašanj (in neizrečenih, špekulativnih, že skorajda znanstvenofantastičnih odgovorov) vzbudilo takšno nelagodje tudi zaradi številnih tako literarnih kot tudi (in predvsem) filmskih del, fikcije, ki se je poigravala prav z vprašanjem velike katastrofe, ki je sodobna družba ne preživi. Morda se nam lahko zdi ironično, da se je prav v času epidemije množično bralo knjige s takšno tematiko – dela, kot so Camusova Kuga, Obstati Stephena Kinga, Boccacciev Dekameron in ne nazadnje Postaja enajst avtorice Emily St. John Mandel, o kateri je tekla debata tudi na letošnjem knjižnem sejmu.
Nastopajoči, Majda Širca, Mirt Komel in Dan Podjed, so govorili o svojem bralskem izkustvu tega besedila, pogovor pa je moderiral Igor Harb, ki je roman tudi prevedel. Ta pogovor o tej zelo specifični knjigi omenjamo zato, ker je presegel pogovor zgolj in samo o »neki knjigi«. Postaja enajst je predstavljala plodna tla za razmislek, širši od samega dela, tako širok, da se je dotaknil tudi številnih drugih del, od klasičnih do sodobnih, predvsem pa tudi družbenega dogajanja pri nas in po svetu, našega odnosa do kulture in do branja v času epidemije in nasploh.
Ni šlo za ironijo, da se je med pandemijo množično brala takšna literatura. Kajti kaj pravzaprav sploh je smisel tega intelektualnega izkustva, ki mu pravimo branje, če ne to, da se z zgodbo in dogajanjem skozi bralca vzpostavi nekakšna dialoškost s časom in prostorom, z dogajanjem, v katerem bralec živi? Branje postapokaliptične fikcije ne pomeni črnogledo pričakovanje konca sveta ali pa vsaj družbe, pač pa raziskovanje možnosti. Vsako od teh del namreč ne govori o katastrofi, ki predstavlja konec sveta, popolno uničenje – to je le prizorišče dogajanja, velika senca, ki bdi v ozadju – namesto tega je poudarek na tem, kakšna lahko človek in človeška družba postaneta, ko sta privedena do kraja.
Ob branju spoznavamo družbo, spoznavamo druge in same sebe. To je pomislek, ki ga lahko marsikje preberemo in s katerim lahko tudi dobro povzamemo pogovor o Postaji enajst. Vendar pa je tudi to (četudi povsem resnično) okrnjeno in posplošeno. Misel, ki namreč prav tako drži in prejšnjo zajema, je povsem preprosta: ob branju spoznavamo.
Spoznavamo kaj? Vsako bralsko izkustvo je povsem drugačno in vsakdo ima možnost iz branja vzeti nekaj povsem svojega. Isto delo lahko pri različnih ljudeh spodbudi zelo različno razmišljanje. Zato pa je tudi ta pogovor vreden omembe, saj v resnici ni šlo za pogovor o prebranem, pač pa o razmišljanju o prebranem, ravno s tem pa je pogovor tudi pokazal na to, kaj vse je lahko bralska izkušnja in kaj je pri njej najbolj dragoceno – ne delo samo, pač pa bralcu lastno razmišljanje, ki ga branje dela spodbudi. Mišljenje, ki so ga gostje na tem literarnem pogovoru delili, pa tako ne dela reklame le za postapokaliptični roman Postaja enajst, temveč za branje nasploh.
Vse, česar bralci ne vidimo
V sklopu Založniške akademije se je vsak dan odvil dogodek o ozadju nastajanja knjig. Osredotočili so se zlasti na prihodnost založništva, nove pristope, pomembnost oblikovanja knjižnih platnic in na prihajajoče gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu.
Dogodek v organizaciji Cankarjeve založbe in pod moderatorstvom Aljoše Harlamova Digitalno knjižno založništvo – oksimoron ali prihodnost se je lotil ene najbolj perečih ali pa morda v perspektivnejšem pristopu vznemirljivih tem, ki trenutno zaposlujejo panogo. Alenka Kepic Mohar in Tihana Kurtin Jeraj sta se kot predstavnici založbe v razmerju do problema kar brez odlašanja označili za »tradicionalistki«, ki privilegirata klasični tisk. Pozneje sta to utemeljevali s poznanimi argumenti o prednostih tovrstnega branja, od tistih prepričljivejših, da omogoča boljšo koncentracijo in med bralci že s samo vizualno podobo uživa večji prestiž, do nekoliko bolj vprašljivih, a niti ne zares ovrgljivih, da mora na primer knjiga pač lepo dišati. Kakorkoli že, vzdušje v prostoru ni bilo tako tesnobno, kot bi indoktriniran kulturni novinar morda pričakoval. Naj se namreč o izzivu danes še toliko govori, dejstvo je, da je v naš prostor vstopal postopoma skozi razmeroma dolgo obdobje, še posebej če ga razumemo v širšem kontekstu medialnega razvejanja književnosti. Upoštevajmo le, da so zvočnice (tj. zvočne knjige) prisotne že kakšnih 60 let, Audibook pa se počasi bliža dvajseti obletnici nastanka. Časa za prilagoditev torej niti ni primanjkovalo in res sta vsaki nelagodni prelomnici po principu petih stopenj žalovanja sledila analiza ter odziv.
Problemi, ki se dejansko vlečejo v neposredno sodobnost, so globlji in zadevajo majhnost slovenskega trga, nerazvitost potrebne tehnologije, kot so sintetizatorji zvoka in cena produkcije. To posebej velja za zvočnice, medtem ko je za digitalne – tiste, ki se berejo na zaslonih – najbolj usodno nepoznavanje med potencialnimi bralci. Imamo torej začaran krog, ko založniki pričakujejo več uporabnikov, uporabniki pa več in cenejše čtivo. Težave s piratstvom je tu Marjan Povše, predstavnik podjetja Audiobook, zanikal, sam postopek knjižnične izposoje ali nakupa digitalnih knjig pa naj bi potekal praktično brez težav. Publika je po njegovih besedah vendar vse bolj zainteresirana, kar so v pogovoru vsi enoglasno pripisali praktičnosti storitve in večopravilnosti, ki jo omogoča. Poenotil jih je tudi verjetno najmanjši skupni imenovalec (in res je majhen) tistih, ki se ukvarjajo z literaturo, namreč da je najvažnejše, da se bere, vprašanje medialnosti pa se je pač prisiljeno sprijazniti s sekundarno vlogo. Kar se tiče vsebine, književnost tekmuje z raznimi vrstami populizma, ki so za odtegnitev pozornosti specializirani. Prav zato je povsem naravno, da književniki strnejo vrste in si ob zanemarljivih nestrinjanjih pogledajo skozi prste.
Dogodek se je tako zaključil v optimističnem in spravljivem tonu. Jasno je torej, da v Sloveniji obstaja institucionalna garnitura, ki bo pripravljena obvladati trg digitalnega založništva, ko se bo ta nekoč vendar skobacal izpod Pece. Do takrat pa lahko razčistimo, ali mora knjiga res lepo dišati.
Pomembno vprašanje, ki je vredno razmisleka in ki so ga prav tako obravnavali na letošnjem knjižnem sejmu, se glasi: Ali se lepe knjige dobro prodajajo? Tako se je namreč imenoval sam dogodek, v bistvu pa gre za (pri knjigah pogosto zanemarjeno) vprašanje o naslovnicah. Pomislek, ki ga je na pogovoru izrazil avtor knjige Nomadi med platnicami, Žiga Valetič, je, da pri oblikovanju naslovnic ni pomembna le estetika nasploh, pač pa estetika odjemalcev. Tudi tukaj se tako nadaljuje problem, ki je za vsako kvalitetno literarno uredništvo enak – kako ohraniti zdravo mero med tem, kaj se prodaja in kaj je umetniško in kvalitetno. Če se navežemo na naslovnice knjig, se ta problem v glavnem odraža v naslednjem – koliko besede in svobode ima oblikovalka oz. oblikovalec pri svojem umetniškem ustvarjanju (navsezadnje oblikovanja naslovnic ne smemo dojemati kakorkoli drugače kot umetnost samo na sebi in hkrati v tesnem stiku z delom, ki ga predstavlja). Sogovorniki so izpostavili, da gre pri oblikovanju in tipografiji za neprestano iskanje ravnotežja med umetniškim izrazom, industrijo, željami avtorja, urednika, literarnih agentov, potrošnikov in formalnim pogojem berljivosti. Čeprav pravimo, da ne smemo soditi knjige po platnicah, so prav platnice pogosto velik faktor pri tem, ali nas knjiga v knjigarni premami, da jo kupimo, ali ne.
Na letošnjem sejmu smo pogrešali podelitev za najbolje oblikovano knjigo, na kar so opozorili tudi na omenjenem dogodku. Ta nagrada namreč ozavešča o vlogi tipografije in oblikovanja v knjižni produkciji – in ne nazadnje vpliva tudi na vtis, ki ga knjiga pusti na bralcih.
Pregled dogajanja v Sloveniji
Kljub temu podeljevanja tradicionalnih sejemskih nagrad ni primanjkovalo. Veliko nagrado SKS za naj knjigo leta je po glasovanju občinstva prejel David Zupančič za uspešnico Življenje v sivi coni, ki je izšla pri Mladinski knjigi in je bila po približno desetih dneh tudi razprodana. Glavna urednica Mladinske knjige Alenka Kepic Mohar je ob tem poudarila, da je to najhitreje prodajana knjiga po letu 2014. Združenje Manager ter Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev sta letos za najboljšo poslovno knjigo izbrali Premisli še enkrat organizacijskega psihologa Adama Granta z utemeljitvijo, da gre za pomembno delo o pomenu zmožnosti prilagajanja in od-učenja tako v zasebnem kot v poklicnem življenju. Schwentnerjevo nagrado za poseben prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva je prejel Lojze Weiser, ustanovitelj založbe Wieser iz Celovca. Nagrado za najboljši prvenec pa je prejel Pino Pograjc za pesniško zbirko Trgetanje, ki je izšla pri Črni skrinjici.
Poleg sejemskih nagrad sta bili v sklopu spremljevalnega programa predstavljeni še nagrada mira in nagrada Radojke Vrančič. Nagrado mira, ki jo podeljuje Ženski odbor Slovenskega centra PEN, je prejela Darinka Kozinc, ohranljevalka kulturne dediščine aleksandrink, saj je, kakor so zapisali v utemeljitvi, »pomagala pri rušenju ponotranjenih stereotipnih podob o njih ter njihove usode tudi tenkočutno obravnava v povezanosti s sodobnim časom«. Nagrado Radojke Vrančič za posebno uspele prevode leposlovnih, humanističnih in družboslovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino pa je letos prejela Živa Čebulj za prevod zbirke Ubesediti pesem egiptovsko-francoske pesnice Andrée Chedid, ki je izšla pri Književnem društvu Hiša poezije.
Kot novost na slovenski literarni sceni se je na sejmu predstavljal pesmomat, avtomat, ki ti za en evro natisne ali na telefon prenese izbrano pesem. Trenutno lahko izbiramo med dvesto pesmimi več kot petdesetih slovenskih pesnikov in pesnic. Projekt so idejno zasnovali Igor Divjak, Luna J. Šribar, kreativna direktorica Katja Petrin Dornik, za njegovo zunanjo podobo pa je poskrbela umetnica Mojca Fo. Delovanje pesmomata je omogočilo sodelovanje s Fakulteto za računalništvo in informatiko, sprogramiral ga je namreč študent Luka Galjot pod mentorstvom profesorjev Boruta Batagelja in Franca Soline. Pesmomat je bil sprva postavljen na vrtu Društva slovenskih pisateljev, v času sejma smo ga lahko uporabljali na Gospodarskem razstavišču, v prihodnje pa bo potoval po vsej Sloveniji.
Na sejmu se je predstavila tudi revija ETC, ki se posveča promociji sodobne umetnosti na področju od Baltika do Balkana. Prvo tematsko številko Lokalnega pomena (Significantly local) je doživela marca letos. Izhajala bo enkrat letno, mlada ekipa pa med izdajami načrtuje tudi posamezne razstavne cikle. Verjamejo, da je revija, ki izhaja v angleščini in ima mednarodno distribucijo, v slovenskem kulturnem prostoru zapolnila pomembno vrzel in okrepila glas mlajših generacij umetnikov.
Pogled naprej
Zadnje leto ali dve se pogovori o knjigah in knjigotrštvu neprestano vrtijo okoli mednarodne distribucije, zlasti v kontekstu prihajajočega gostovanja Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. V sklopu Založniške akademije so na okrogli mizi o Frankfurtu in pripravah nanj spregovorili Miha Kovač, Andrej Blatnik, Urban Vovk, Alenka Kepic Mohar in Katja Stergar.
Prodor v tujino in delež simbolnega kapitala sta zagotovo pomembna faktorja, ko se avtorji odločajo za založnika. Nekatere založbe že ob sprejemanju rokopisov razmišljajo o možnosti prenosa dela v tujino, druge pa se s tem sploh ne ukvarjajo. Ob tem so se sogovorniki strinjali, da je podpora Javne agencije za knjigo pri izidih v tujini ne glede na angažma posamezne založbe ključnega pomena. Poleg financiranja lahko JAK krepi mednarodno distribucijo z organizacijo prevajalskih seminarjev in študijskimi obiski tujih založnikov v Sloveniji. Ob tem so poudarili, da se nič ne zgodi kar samoumevno, ampak da se je s prodajo pravic, mreženjem in vključevanjem v dogajanje v tujini treba aktivno ukvarjati in imeti za to funkcijo usposobljen kader. Odprli so tudi debato o tem, da v Sloveniji nimamo organizirane mreže, ki bi se ukvarjala z izvozom slovenske kulture v tujino. Norveška je na primer takšno mrežo vzpostavila med gostovanjem na Frankfurtskem knjižnem sejmu in jo vzdržuje še danes, a sogovorniki menijo, da je takšna mreža na Slovenskem le utopija. Zakaj se nam zdi nepredstavljivo, da bi nekaj založb združilo svoja razpoložljiva sredstva za prisotnost v tujini? Gre torej za vprašanje kulturne diplomacije, saj kot država nimamo organizirane politike zunanje kulturne promocije.
Pri prenosu slovenskih del v tujino (in obratno) so pomembni tudi prevajalci. Več kot bo povpraševanja po prevajalcih iz posameznih jezikov, več jih bo, saj bodo dobili občutek, da njihovo delo ni nesmiselno in neiskano. Hkrati se jim zdi ključno ohranjanje študija slovenistike na čim več univerzah po svetu in vključevanje v njihove aktivnosti, pri čemer so pohvalili delovanje Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Kot primer dobre prakse so navedli delovanje Beletrine, ki svoje avtorje pošilja na tuje univerze, kjer se študentom predstavljajo v okviru lektoratov.
Vprašanje, ki se že nekaj časa pojavlja v razpravah o slovenskem gostovanju na sejmu v Frankfurtu, je, kaj lahko od gostovanja pričakujemo. Sogovorniki so poudarili predvsem povečano vidljivost, prepoznavnost slovenske ustvarjalnosti in željo, da bi s predstavitvijo na sejmu avtorjem odprli pot v svet. Toda trajnejši obstoj v tujini ni enkratna naložba. Tudi po koncu gostovanja bo treba vzdrževati stike, spletno gradivo, promocije, za kar bodo potrebna nova sredstva in zaposleni, ki ne bodo zgolj projektni sodelavci. Predvsem gre tu za vprašanje denarja in vzdrževanja investicij na dolgi rok. Poleg tega bodo sredstva potrebna tudi za izvedbo gostovanja na največjem knjižnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni, ki je predvideno za leto 2024. Pri tem so poudarili, da brez sredstev tega gostovanja ne bodo mogli izvesti in da še čakajo na formalizacijo načelne podpore države.
Eden vsekakor najbolj zanimivih dogodkov je bil eden prvih – pogovor s častnim gostom Juergenom Boosom, direktorjem Frankfurtskega knjižnega sejma, in Katjo Stergar, direktorico Javne agencije za knjigo, ki ga je vodil Miha Kovač. Poslušati gospoda Juergena Boosa je bil čisti užitek in velik privilegij – ne zato, ker je direktor tako eminentnega sejma, kot je frankfurtski, pač pa zaradi širine človeka, ki je še na najbolj suhoparna vprašanja o zadevi financ (teh ni bilo malo) odgovoril intelektualno, vselej spoštljivo, z vsakim odgovorom pa skušal poudariti resnično vrednost položaja častnega gosta na Frankfurtskem sejmu, ki ga naj bi Slovenija naslednje leto zasedla – ta vrednost, ali pa morda najpomembnejša od vrednosti, ni zaslužek, pač pa nekaj, kar je lahko za resnično in najboljšo in najbolj edinstveno slovensko literarno umetnost na dolgi rok vredno še veliko več: da se predstavi svetu. Velik poudarek je dal tudi na slovensko poezijo, ki se je založbe zaradi slabše prodaje ob takih velikih priložnostih raje ognejo: »Vi imate izjemno poezijo! Več je imate kot v marsikateri drugi in večji državi, imate pesnika, ki je pisal eno pesem celih dvajset let, in to je nekaj izjemnega.« Poudaril je tudi pomen tega, da se dogodke, kot so knjižni sejmi in literarni pogovori, izvaja v živo. Po mnenju Juergena Boosa gre tu predvsem za grajenje zaupanja, ki ga zaslon v veliki meri onemogoča: »Zaupanje zahteva živ stik, žive ljudi za zgodbami, ki jih pišejo.«
Ko se sejemska vrata zaprejo, se odprejo knjige
Letošnji knjižni sejem definitivno predstavlja prelomnico – po dveh pandemično obarvanih letih se je preselil na Gospodarsko razstavišče in pri tem ohranil tudi hibridnost v obliki e-sejma. V sporočilu za javnost so organizatorji zapisali, da je bil sejem tudi rekordno obiskan. Po dveh letih izključno spletne izvedbe naj bi knjižni sejem na sprehod med stojnice privabil več kot 45.000 obiskovalcev, kar je 50 % več kot v letu 2019. Sejem je tako konec tedna svoja vrata zaprl na lokaciji Gospodarskega razstavišča, a se prodaja nadaljuje v obliki spletnega sejma, ki ga lahko obiščete še danes in jutri.
Tudi s skupnimi močmi smo lahko kljub vsem naporom zaobjeli le delček vsega, kar Slovenski knjižni sejem predstavlja in ponuja. Vtisi štrlijo v vse smeri in o marsikaterem bi z veseljem pisali še naprej v nedogled. V takšni količini vsebin se lahko človek giblje povsem prosto, po svojem okusu in si ustvarja lastno sliko dogajanja. Tu ne gre za tisto nasičenost, ki obremenjuje in spodkopava ustaljeni red, temveč za neprisiljeno odprtost. Med neskončnimi policami in po vzporednih časovnicah dogodkov stopamo v nepredvidljive stike z vznemirljivo drugačnim. Sproti razpoznavamo pot, ki jo soustvarjamo.
Zdaj pride sklepna beseda. A kaj povedati o pomenu branja in knjig, česar nismo omenili že v številnih pomislekih in razmislekih glede letošnjega sejma, vseh dogodkov in pogovorov v kvalitetni družbi (tako ljudi kot knjig)? In kako te ideje strniti v en zaključek? Preveč jih je, vseh tako pomembnih, da bi jim s takšnim pisanjem delali krivico. Zato naj za sklep tega izčrpnega poročila o kulturnem prazniku knjig zapišemo naslednje – še enkrat smo si potrdili, da delamo edino pravilno stvar, ko beremo in beremo veliko, ko premišljujemo o prebranem in se o svojih bralskih izkušnjah pogovarjamo z drugimi. Knjižni sejem je vedno bil testament te misli in je ta status upravičil tudi letos.
Uredila: Anja Grmovšek
Lektorirali: Tajda Liplin Šerbetar in Eva Ule
