Davorin Lenko: »V literaturi me ni strah eksperimentirati z ekstremi in bizarnostmi.«

Davorin Lenko (1984) je pisatelj in pesnik, ki je leta 2013 izdal svoj romaneskni prvenec Telesa v temi in zanj prejel nagradi kresnik in kritiško sito. Sledila je zbirka kratke proze Postopoma zapuščati Misantropolis (2016), ki je bila nominirana za nagrado Novo mesto short, dve leti kasneje pa je pri Cankarjevi založbi izšel njegov drugi roman z naslovom Bela pritlikavka. Tik pred izidom njegove druge kratkoprozne zbirke Psihoporn, ki bo prav tako izšla pri Cankarjevi založbi, smo se z njim pogovarjali o njegovem pisanju, literarnih nagradah, metalu, pa tudi o prihodnjih projektih, med katerimi sta tudi poezija in drama, ki postajata zanj vse pomembnejši.

Davorin, spomnim se, ko sem prvič prebral tvoj nagrajeni prvenec Telesa v temi. Takrat me je povsem prevzelo tvoje tematiziranje telesnosti, spolnosti, česar doslej (vsaj jaz) še nisem zaznal v sodobnem slovenskem romanu, vsaj ne na takšen – filozofski, analitični in surovo življenjski – način. Kako ti gledaš na to, na svoje pisanje? In, se je po kresniku in nagradi kritiško sito za ta roman zate kaj spremenilo?

Po kresniku in kritiškem situ se je zame pravzaprav spremenilo vse, vsaj na področju literature. Kopica intervjujev in recenzij, pričeli so me vabiti na literarne prireditve … Pred tem sem imel nekaj revijalnih objav in nihče ni, tako rečeno, vedel, kdo sploh sem – potem pa se nekega dne znajdeš na naslovnici Dela … Res velik preskok. Vendar pa ne vem, koliko je to vplivalo na moj stil pisanja, niti na teme, ki me zanimajo – s tem pa predvsem mislim na, kot si že sam omenil, moje raziskovanje spolnosti. Pravzaprav, če pogledam nazaj, menim, da me je uspeh Teles opogumil, da sem si glede tega upal iti še dlje in globlje. Z vsako novo knjigo se namreč bojim (čeprav vedno manj), da se mi bo družba zaradi nje dokončno odrekla. To se še ni zgodilo in tudi to mi vliva poguma. 

Sicer menim, da sem po več kot dveh desetletjih dela in poizkušanja preprosto našel temo in slog, ki mi odgovarjata in v čemer sem sorazmerno dober. Da sem našel »svoje mesto«. In da lahko tu in s tem družbi ponudim največ – in tudi sam odnesem največ.

Je mogoče, da te priznanja in nagrade lahko tudi utesnjujejo? Jasno je, da se bralčeva pričakovanja z avtorjevimi dosežki dvigujejo. Lahko vse to skupaj povozi pisateljevo kreativnost?

Da in hkrati ne. Po uspehu Teles v temi sem dobil velik kreativni zagon in takoj začel z delom na naslednjem romanu. Ne obremenjujem se preveč s pričakovanji bralcev (ali kritikov) oziroma vsekakor ne toliko, da bi zadeva postala patološka in me pričela zavirati. Rad pa si postavljam izzive, zato sem po Telesih želel napisati roman, ki bi bil od tega zelo drugačen. Seveda pa je veliko, če ne kar vse, odvisno od percepcije in konteksta: Telesa v temi so recimo mogoče že res soliden postmodernistični in/ali erotični roman, so pa slab klasičen roman. Ali detektivka. Ali sci-fi.

Obenem pa moram izpostaviti – tega javno še nikdar nisem izrazil –, da sem se dolgo bal, da sem s Telesi v temi dosegel svoj literarni in karierni vrhunec. Predstavljaj si … Star si med trideset in petintrideset in se dnevno »zaštrikaš« pri misli, da je vrhunec že za tabo. Poleg tega pa se, ko je trajal, tega »vrhunca« nisi niti zavedal. To te res lahko pahne v depresijo in zbanalizira vse prihodnje literarne projekte. Še sedaj nisem povsem izplaval iz te bojazni, se pa poskušam bolj osredotočati na aktualno delo in delo, ki je še pred mano.

Za romanom je sledila zbirka kratke proze Postopoma zapuščati Misantropolis, nato pa je pri Cankarjevi založbi izšel še tvoj drugi roman Bela pritlikavka, ki nekako nadaljuje tvoje raziskovanje in odkrivanje telesnosti kot take, nič olepšane, a kljub temu lepe v svoji zavedajoči se nepopolnosti. Se pa v Beli pritlikavki kljub vsemu malo odmakneš od postmodernizma, ki je tako zelo prežemal prvenec. Je proza od prvenca dalje nastajala povsem organsko ali bolj načrtno, premišljeno?

Na neki način … oboje hkrati. Poudariti moram, da je zbirka Postopoma zapuščati Misantropolis nastajala pred, med in po delu na Telesih v temi, zato kot pravega naslednika Teles smatram Belo pritlikavko. Tu sem se res zanalašč odmaknil od postmodernizma, saj sem želel napisati čim bolj klasičen roman – vsaj v formi in kar se tiče filozofskih/teoretskih preddispozicij. Hkrati je treba povedati, da glede pisanja zelo zaupam v svojo intuicijo in sposobnost brisanja že napisanega. Zato se med pisanjem, ko imam osnove nekako začrtane, rad »odklenem z verige« in grem, kamor me vodi tekst oziroma nezavedno. Brišem in popravljam in razporejam še vedno lahko pozneje. Je pa zato moja faza urejanja besedil mogoče nadpovprečno dolga.

Sicer pa s postmodernizmom še nisem povsem zaključil. Moj nastajajoči roman Cona bo na nek način glede tega še radikalnejši od Teles. Tu se res gibljem na skrajni limiti svojih sposobnosti. Roman sicer res ne tematizira postmodernizma, kot to počnejo Telesa, ga pa zato toliko bolj živi. Z vsemi zablodami in interteksutalnimi intrigami vred. 

Jasno je, da ti je blizu metal (tega tudi ne skrivaš), mitologija, erotika in tudi neka mračna, skoraj gotska, podstat. Od kje si črpal te idejne dražljaje? Morda iz tvoje zgodnje mladosti?

To glasbo in stil življenja sem pred leti povsem zapustil in mislim, da je bila to ena boljših odločitev mojega življenja. Obstaja kakšnih deset skupin, ki jih še prenesem in občasno poslušam, to pa je tudi vse. Ostalo pa je nekaj drugega, nekaj, kar se je pokazalo kot precej dragoceno za mojo literaturo. Ni me namreč strah eksperimentirati z ekstremi in bizarnostmi. Moji možgani so naravnani tako, da iz preproste situacije nehote razvijem raznovrstne ekstremne scenarije, to pa se odraža tudi v literaturi. Osnovne premise mojih del so načeloma preproste, vendar pa rad te preprostosti pripeljem do ekstrema. Tako delujem že odkar pomnim; vedno so me zanimale temačnejše sfere človeškega stanja. Kar se je spremenilo v zadnjih, reciva, desetih letih, je to, da me zdaj zanima tudi svetloba. Ter interakcija med svetlobo in temo.

Si pa prvi, ki je moje pisanje povezal z besedo »gotsko«. S tem se načeloma strinjam, čeprav tega res ne izpostavljam. Tovrstna estetika mi je preprosto blizu. Celo pomirja me. Ta podton je bil zelo močno prisoten v mojih zgodnejših besedilih, ki so na srečo ostala neobjavljena. O teh delih sem, če koga posebej zanima, pisal v eseju Pokopani literarni projekti: Obračun, ki je bil lani objavljen na AirBeletrini.

In da, drži … Mojo zgodnjo mladost so definirale grozljivke. Stephena Kinga sem pričel brati v četrtem razredu osnovne šole, takrat enkrat pa sem postal tudi obseden s postkataklizmičnimi filmi in računalniškimi igrami. Zdaj, ko gledam nazaj, to verjetno ni bila posebej dobra ideja za mojo razvijajočo se psiho, ampak jaz res nisem »znal bolje«, nihče pa me tudi ni ustavil ali mi pomagal.

Ko pišeš, imaš v misliš morda kakšen poseben tip bralca? Kdo je sploh tvoj idealni bralec, če kaj takega sploh obstaja, in zakaj?

Načeloma se z idealnim bralcem ne obremenjujem, imam pa praktično vedno v mislih t. i. osveščenega bralca. Ko sem recimo v Telesih pisal o postmodernizmu, sem imel v mislih nekoga, ki pozna vsaj njegove osnovne teoretske postavke in je prebral temeljna dela. Ko sem pisal Belo pritlikavko sem imel v mislih nekoga, ki se »spozna« na droge in ki hkrati pozna še glasbene reference v romanu … Nočem blefirati. Naredim raziskavo, predvsem pa se res poskusim vživeti – in čim manj soditi. V bistvu poskušam »navdušiti« oziroma verodostojno nagovoriti ciljno publiko te ali one teme, ki jo obravnavam, to pa sploh ni nujno ciljna publika literarnega dela samega (dvomim, denimo, da ima večina bralcev Bele pritlikavke osebne izkušnje s kristalnim metamfetaminom). Ta pristop je postal nekoliko problematičen – oziroma zanimiv – pri nastajajočem romanu Cona, ki govori o serijskih morilcih, saj iskreno ne vem več, ali z njim poskušam nagovoriti in navdušiti kriminaliste, psihiatre ali pa kar serijske morilce same. Kolikor se poznam, najverjetneje prav slednje.

Sicer pa nisi o(b)stal zgolj pri prozi – v zadnjih letih smo te spoznali tudi kot pesnika. Že nekajkrat si svoje pesmi objavil v literarni reviji Poetikon, pa tudi v reviji Spirala. Kakšna je razlika v ustvarjanju/kreiranju romana oziroma nekega sklopa pesmi? So kratke zgodbe neka vmesna točka, most med tema dvema »postajama«?

Poglavitna razlika je predvsem čas. Medtem ko za roman človek potrebuje mesece ali bolj verjetno leta dela, za pesem potrebuje par ur – ali, če imaš res srečo, minut. Sicer pa rad pustim, da mi pesmi odležijo, saj moje prvotne rešitve ponavadi niso ravno najboljše. Med romanom, kratko zgodbo in pesmijo vidim precej ostre ločnice, in ob neki ideji mi je načeloma zelo jasno, katera oblika je najprikladnejša zanjo. Poleg tega so pesmi precej varne. To mislim predvsem v smislu, da če zamočiš pesem, to ni takšna tragedija, kot če se ti to zgodi z romanom. Pri poeziji pa se mi zdi nujno potrebno izpostaviti tudi njeno spoznavno, »učno« funkcijo – v smislu, kaj deluje in zakaj. Oziroma kaj in zakaj ne. Ta spoznanja lahko pozneje prenesem tudi na prozo, to pa je tudi najbrž razlog, da so moj prozni stil večkrat označili kot »poetičen«.

Počasi, počasi sicer pripravljam material za pesniško zbirko z delovnim naslovom Razpoke, vendar imam precejšnje težave s splošnim tonom zbirke (pesmi so nastajale deset let), še posebej pa z njenim konceptom. Oboje se sicer počasi razjasnjuje, a ne tako hitro, kot bi si želel. 

In potem je tukaj še dramatika. Za predstavo Psiho, ki so jo uprizarjali v gledališču Glej, si napisal besedilo. Kako je bilo zapisano videti v obliki realizacije na samem odru, kakšni so bili občutki?

Občutki so bili vsaj zame precej močni in med premiero sem se več kot enkrat vprašal: »Kaj sem storil?!What have I done?!« Toda potem sem spoznal, da sem sam sebi ne le največji ekstremist, ampak tudi purist – in se hitro pomiril. Sploh, ko sem videl odzive publike. Psiho je bil zame čudovita in izjemno bogata izkušnja, in čeprav dvomim, da mi bo teater kadarkoli postal prioriteta, definitivno ne nameravam zaključiti z njim.

Si sicer spisal še kakšen dramski tekst?

Da, sem. Prihajajočo zbirko kratke proze sem predelal v dramsko besedilo. Trenutno sem v fazi iskanja producenta, a je zaradi trenutne epidemije vse to nekako zastalo, in čeprav naj bi bil to čas za branje, nihče ne odgovarja na moje maile. Nimam prevelikih upov, nisem pa tudi ravno pesimističen.

Tik pred izidom je tvoja druga zbirka kratke proze z naslovom Psihoporn. Od kod naslov?

Sploh ne bom ovinkaril ali se pretvarjal. Do takšnih genialnosti (oziroma »genialnosti«) človek pride, če ob poslušanju Lady Gaga kadi hašiš.

Kako se razlikuje od tvojih prejšnjih del? Nekje sem prebral, da je napisana izključno v dialogih, to drži?

Drži. Psihoporn je sestavljen izključno iz dialogov oziroma dvogovorov – v vsaki zgodbi nastopata po točno dve literarni osebi. Na neki ravni je šlo za izziv. Že od Teles dalje poslušam in berem, da mi menda dialogi res »ležijo«, in na neki točki sem se odločil to preizkusiti. Nastala je ena kratka zgodba, potem dve, potem tri … Preden sem se dobro zavedal, kaj se dogaja, sem bil že globoko v snovanju knjige. Nad rezultatom sem zelo navdušen. Res menim, da zbirka deluje tako na ravni posameznih zgodb kot tudi celote, poleg tega pa je zaradi dialoškosti zelo izčiščena, zelo … primarna. Nenačrtovan stranski efekt teh zgodb pa je, da se je izjemno lepo izrisal (postmoderni) paradoks lažnivca, saj v odsotnosti vsakršnih »didaskalij« nimamo prav nobenega indica, ali osebe govorijo resnico ali ne. 

Sicer v tej knjigi nadaljujem z raziskovanjem spolnosti, tokrat prek »govora o spolnosti«, naj si bo to foucaultovsko ali anti-foucaultovsko (res mi ni mar). Zanimalo me je, na kakšne načine ljudje govorimo o lastni spolnosti in o spolnosti drugih. Kako neprizanesljivi znamo biti pri tem. Ali pa, ravno obratno, nas je ena sama megla in nedorečenost. V Psihopornu sem poskusil prikazati moralno siv svet, kjer je koncept človekove nedotakljivosti pogosto v konfliktu z osnovnimi človeškimi potrebami in/ali konceptom »osebne rasti«. S to zbirko se tudi dotikam nekaterih zame novih tem in motivov, npr.: krščanstvo in krščanski misticizem, teorije zarote in serijski morilci, neposredno pa obravnavam tudi pornografijo oziroma porn. Tu se tudi prvič resneje ukvarjam s formo kratke kratke zgodbe. Nad končnim rezultatom sem izjemno zadovoljen in sklop dvainštiridesetih kratkih kratkih zgodb v končni instanci pravzaprav tvori hrbtenico celotne knjige.

Za konec pa razčistiva še eno zadevo: tvoje prve tri knjige (Telesa v temi, Postopoma zapuščati Misantropolis in Bela pritlikavka) naj bi bile nekakšna neuradna trilogija o telesnosti, z novo knjigo pa naj bi se začenjal nov cikel z naslovom Ženska. Nam lahko poveš kaj več o tem?

Oboje drži. Ženska je cikel v nastajanju, zato še sam ne vem vsega, lahko pa povem, da je analogija sledeča: Psihoporn je rezilo, Cona je rana, tretji del pa bo nekakšno celjenje. Poanta je nekako dvojna. Prvič, trilogija sledi logiki, da morajo ponavadi stvari (tu mislim predvsem na naša psihična stanja) postati res slabe, da se lahko izboljšajo (v smislu najtemnejše ure noči in zore, ki ji sledi). In drugič: Psihoporn je zaplet, knjigi, ki sledita, pa sta dva možna izteka oziroma razpleta: negativni in pozitivni, norost in jasnost. Poanti se hkrati dopolnjujeta in izključujeta, kar – upam – ciklu doda na vrednosti oziroma globini. Vezni člen med vsem tem pa je seveda, kot pove že naslov trilogije, ženska v vseh njenih pojavnostih in funkcijah.