23. april, 2019 / Oder / Recenzija
Kaja Novosel je diplomirana dramaturginja, študij pa nadaljuje na magistrskem programu dramaturgije in scenskih umetnosti. Znotraj svoje stroke se najraje giblje med pisanjem tekstov in teorijo drame, z rahlim poudarkom na prvem. Gledališko ji predstavlja izziv in frustracijo ter hkrati neizmerljivo lepoto in zadovoljstvo. Najraje piše monologe, včasih tudi kakšno recenzijo. Rada veliko govori in med pisanjem tvori predolge povedi - tako med prvim kot drugim nemalokrat izgubi fokus. Sočasno se uči znakovnega jezika in se aktivno pripravlja na strokovni izpit za tolmačko slovenskega znakovnega jezika.

Psiho

Kaja
Novosel

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Igralec: Domen Valič
Režiser: Jaša Koceli
Avtor besedila: Davorin Lenko
Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar
Kostumografinja: Branka Pavlič
Glasbena podoba: Miha Petric
Fotografinja: Mankica Kranjec
Oblikovanje luči in tehnično vodenje: Grega Mohorčič
Izvršna produkcija: Barbara Poček
Produkcija: Gledališče Glej

Zdi se, da je Psiho poglobljena študija življenja izmišljenega serijskega morilca, ki gledalca posrka v labirint protagonistovega uma in ga vodi po njem – pa vendar ne dovolj, da se ne bi gledalec zlahka izgubil po poteh svetlobe in mraka, dobrega in zlega ter ljubezni in sovraštva. Dramska predloga je delo Davorina Lenka, režijsko taktirko pa je prevzel Jaša Koceli. Serijski morilec po Ljubljani mori punce na tako brutalen način, da se ga niti ne da opisat z besedami; a oblasti ga ne morejo najti. Kdo je sodobni psiho(pat), kaj počne, kako živi, o čem razmišlja?

Predstavo odpre običajen svetel, topel in urejen prostor (scenografija: Darjan Mihajlović Cerar), ki do zadnjega detajla priča o urejenem lastniku s stilom in hkrati po ničemer zares ne izstopa. Tudi sam lastnik Patrik se v ničemer ne razlikuje od vsakdanjega posameznika ljubljanskih ulic, razen morda v do potankosti negovanem zunanjem videzu, prefinjenemu stilu in vsesplošnemu šarmu njegove pojave.

Psiha utelesi Domen Valič, ki se je po nekaj nanizanih komičnih vlogah vrnil v resnejši dramski realizem in pri tem ustvaril korektno vlogo, ki je prepričljiva in premišljena. V osemdesetih minutah solo igre nas vodi po poteh svojih zločinov, razmišljanj, travm in dilem, pri tem pa prijetno preseneti in ustvari večplastnega junaka, ki na eni strani pleše na slovenske zimzelene hite, na drugi zbira kovance, na tretji strastno obožuje Natašo Barbaro Gračner v vseh njenih vlogah, navsezadnje pa v ozadju svojega stanovanja iz koščkov fotografij umorjenih deklet sestavlja nekakšen kolaž, ki je poli-obraz žrtev. Valič sicer še vedno vnaša rahle, nevsiljive duhovite intervencije, sicer pa je glavna odlika njegove igralske interpretacije večna nedorečenost in na-gotovost karakterja – v eni minuti je prijazen tip, ki nam razlaga zgodovino posameznih kovancev, na drugi strani pa odbijajoč čudak z izbuljenimi očmi in praznim pogledom, ki nas malo straši in malo vendarle privlači.

Prej omenjena sestavljanka obrazov žrtev in hkrati enega samega obraza je najbolj intriganten scenski element in najmočnejša metafora protagonistove psihe, ki spominja na iskanje popolnega vonja Jean-Baptista Grenouilla v antologijskem romanu Parfum: Zgodba o morilcu Patricka Süskinda. Tako kot Jean-Baptiste mori dekleta, da bi iz njihovih teles pridobil vonj in postal zbiratelj lepote, tako tudi Patrik v iskanju ”naravne” čistosti mori dekleta in si prizadeva najti njihovo izvirno jedro, ki se skriva pod družbeno masko.

Psiho (Foto: Mankica Kranjec)
Psiho (Foto: Mankica Kranjec)

Patrik je na eni strani patološki morilec in hkrati človek, ki gradi na sebi in svojih vrednotah; rabelj in žrtev; lep in grd; dober in pokvarjen. A medtem, ko Jean-Baptiste Grenouill navsezadnje spozna svojo nezmožnost  dominance (paradoksalno ravno zaradi lastnega vonja) ter konča svoje življenje s svojim produktom, za Patrika ni možnosti pobega iz sveta – niti sprejetja krivde, ker mu to onemogoča prav družba. Na facebooku prizna svojo krivdo in za to dobi dva všečka (in nobene delitve objave); na Instagramu objavlja fotografije mrtvih deklet, za katere pa so so sledilci prepričani (in posledično navdušeni), da gre za izvirno estetiko fotografa. Patrik bo opažen samo kot fama in (duh) strah(u) nad serijskim morilcem Ljubljane, ne pa tudi kot konkreten človek, ki prizna krivdo. Ali to pomeni, da v življenju potrebujemo spektakelski in hkrati grozeč opomnik, koliko je vredno življenje, da se lahko malce (za)ustavimo in ga cenimo?

To je le eden izmed misli, ki jih razpira predstava. Eklektičnost misli in nedefiniranost, kaj Patrika sploh žene v zločine, je sicer korektna in še bolj poudarja večplastnost in globino lika, na drugi strani pa predstava na ta račun mestoma izgublja svoj fokus. Tako dramska predloga kot sam koncept ponuja veliko misli in možnosti, a jih hkrati nemalokrat pusti neizpeljane in nedodelane. Psiho je res zmes nekega socialnega okolja, družbenih vrednot, ideologije, psihopatoloških kompleksov (ki verjetno izhajajo iz otroštva), pa konvencij časa in prostora, lastnih kapric, … Izvorov in vzrokov je nešteto, tako kot je človek gradnik neštetih izkušenj in okoljskih dražljajev.

V razprtju večih aspektov in konteksta, v katerem vznika serijski morilec, se skriva tudi svoboda posameznega gledalca, ki se lahko nalepi na tisto misel, ki ga najbolj pritegne, ziritira … zafrustrira? Kljub svobodi misli, ki nas vodi po poteh nikoli končanega labirinta Patrikove notranjosti, pa ima sam (naslovni) lik še več potenciala, da bi izstopil iz nekega varnega polja nizanja misli in bi radikalneje zarezal tako v družbeno sredico kot v posameznikovo intimo.

Sklepni prizor predstave se izpoje z zadnjim koščkom sestavljanke kolektivnega portreta žrtev in z njo, ki bo jo ljubil, kot nobeno še doslej, publiko pa pusti s paradoksalnim tesnobnim občutkom ne-konč(a)nosti in kopico vprašanj – na katera si moramo odgovoriti sami, ali pa počakati, da Psiho pride tudi do nas.

                                                            
Psiho (Foto: Mankica Kranjec)
Psiho (Foto: Mankica Kranjec)