Nevarnost bližine samemu sebi
Douglas Stuart, Mladi Mungo
Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2024
Prevod: Jerca Kos
Mladi Mungo je drugi roman škotskega pisatelja Douglasa Stuarta, ki se je s svojim mojstrskim prvencem Shuggie Bain (2020) iz pisateljske anonimnosti zavihtel med bookerjeve nagrajence in tudi med škotske, če že ne evropske, moderne klasike. Ključni motivi tudi v njegovem drugem romanu ostajajo disfunkcionalni družinski odnosi, vpeti v vzorce alkoholizma in nasilja, ki oblikujejo 15-letnega protagonista, vendar pa je pripoved osredinjena okrog ljubezenske zgodbe med dvema fantoma iz glasgowske delavske četrti, ki ju obdaja svet strogo zapovedane moškosti, v katerem njuna ljubezen ne pomeni le sramote, temveč tudi konstantno nevarnost.
Mungo odrašča v Glasgowu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, po obdobju neizprosne britanske ekonomske politike, ki je zdesetkala zaposlitve v škotski industriji in paleto mladih in starih proletarcev prepustila brezdelnemu tavanju in iskanju novih priložnosti. Njegova ovdovela mama se predaja alkoholu in za otroke skrbi samo takrat, kadar jo trenutni izbranec pusti na cedilu. Brat Hamish po očetovih stopinjah vodi tolpo protestantskih fantov, ki vlamlja, krade in se na ulicah pretepa s skupinami mladih katolikov, sestra Jodie pa poskuša skrbeti za mlajšega brata Munga ter uresničiti svoje sanje – vpisati se na univerzo.
Mungo se v družinski tragediji ponavljajočih se prepirov, vsesplošnega pomanjkanja in čustvenih pritiskov počuti utesnjenega, hkrati pa se dolgo ne zmore postaviti zase, saj si svoje prihodnosti ne zmore niti predstavljati in zato ne more odstreti tančice s svoje identitete. Nezdravo je navezan na destruktivno mamo, ki ga priklepa nase, kadar potrebuje oporo, in ga ravno tako silovito odriva, kadar v želji po ponovni mladostni brezskrbnosti in novem življenju v sinu zagleda breme. Njegova skrb zanjo mu dolgo ne dopušča, da bi razmišljal o umiku iz okolja, v katerem se zdi, da nima druge poti kot postati Hamishev pribočnik v nasilnih spopadih in lovu na zaslužek s krajami in preprodajanjem drog. A Mungo, ki je v družinskem življenju razpet med skrbjo za mamo in poskusi, da ne bi postal tarča bratove jeze, spozna soseda Jamesa, ki hodi v katoliško šolo in ob popoldnevih vzgaja golobe. Prijateljstvo med fantoma, ki je zaradi razlike v veri in napetostmi med mladostniki obeh strani že v začetku tvegano, preraste v prvo ljubezen, ki Munga iz pasivnosti zgradi v mladostnika z zavedanjem, da se spopada z okoljem, ki bi ga zaradi njegovih čustev za vedno izločilo, spopada pa se tudi z vsemi zrni predsodkov, ki jih je družba že vsadila vanj.
Eden izmed adutov romana je prav prikazovanje različnih odtenkov moških identitet in precizno razkrinkavanje vzorcev, ki jih izoblikujejo. Mungov brat Hamish se čuti močnega, kadar nadvladuje in zapoveduje drugim, uživa v vlogi zaščitnika in mučitelja, a je prikazan tudi kot odsev svojega okolja, fant, ki so mu v šoli dopovedovali, da takšni, kot je on, ne gredo študirat, še več, svet mu je sporočil, da zanj ni dela in prihodnosti, če si ga ne poišče na ulici in pribori z zvijačnostjo in trdimi pestmi. James, ki je odrasel z ljubečo mamo in odsotnim očetom ter je po mamini smrti prepuščen sam sebi, je drugačen, nežen, a odločen fant, ki želi svojo usodo vzeti v lastne roke. Paleta stranskih oseb, ki na prizorišče stopajo z dobrimi in slabimi nameni, z lastnimi bremeni in premisleki, dodaja osrednjim osebam živo ozadje, ki nikoli ni zreducirano na klišeje ali predvidljive, črno-bele portrete. Mungo ob njih postane odraščajoči protagonist lastne zgodbe, sprva skrben in nekonflikten, ki se v kruti izgubi otroštva zave, kako zelo hitro se lahko njegov svet zoži, saj bi samo z eno besedo lahko postal tujec mnogim svojim bližnjim.
Pisanje Douglasa Stuarta odlikuje dvojnost dialogov, nabitih s sočnostjo uličnega izrazja škotskih delavskih četrti, in žive, jezikovno bogate metaforike opisov. Dogodke riše skozi podrobnosti, barve, vonjave in kretnje, ki podajajo tudi občutke protagonista, ko si jih včasih sam še ne zna ubesediti: »Mungo še ni okusil tako čistega zraka. Ko ga Gallowgate ni gledal, je nagnil glavo nazaj in iztegnil jezik v veter. Okus je bil zelen kot pomladna trava, vendar z nekakšno prazgodovinsko rjavo primesjo, kakor da se je veter tisočletja podil po vlažnih, šotastih dolinah in starodavnih goščah ter iskal pot do neznanega cilja«. Ta dvojnost je prisotna tako v slogu kot v vsebini in avtor se z njo izkazuje kot nekakšen zolajevski optimist. Neposreden, grob jezik se meša s poetičnimi podobami, prav tako kot se prizori nasilja prepletajo s trenutki nežnosti in iskrene človeškosti.
Pisateljeva zavezanost upanju je vidna tudi v naravnanosti romana, ki kljub nazorni motiviki alkoholizma, spolnega nasilja in fizičnih obračunov ne deluje kot potopitev v brezizhodno človeško krutost. Izogne se tudi enoznačnemu tragičnemu prikazovanju homoseksualnosti, ki v mnogih, tudi sodobnih romanih, predvsem tistih z moškima protagonistoma, še vedno nizajo predvidljive izide nekakšnega glorificiranega mučeništva. Stuart je, nasprotno, pisec resničnih, oprijemljivih usod, v njihovih niansah brezupa in radosti. Munga njegova ljubezen izolira, kar po eni strani povzroča konstantne pritiske in zadaja čustvene in fizične rane, vendar navsezadnje vodi tudi v možnost, da se bo izluščil iz okolja, česar njegov brat in vrstniki v romanu, ki jih občutek pripadnosti opogumlja in utesnjuje hkrati, nočejo ali ne zmorejo.
Z dramaturško prepričljivim nizanjem dogodkov in slogovno dovršenostjo Douglas romaneskni svet, ki bralca neusmiljeno sooča z najbolj grobimi življenjskimi prizori. Mednje prepleta tudi trenutke medčloveške solidarnosti in topline, njegovi liki pa iz pripovedi stopajo kot oprijemljive podobe in se – kot se dogaja le pri najboljši literaturi – bralcu kot resnični glasovi iz zavesti oglasijo tudi po prebrani zadnji strani.
Uredila: Ajda Klepej
Lektorirala: Saška Maček
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
