Anja Mugerli: Pričakovanja
Založba: Cankarjeva založba Leto izida: 2023
Anja Mugerli v svojem drugem romanu Pričakovanja v prvoosebni pripovedi opisuje izkušnjo Jane, petintridesetletne ženske, ki želi zanositi. Oba s partnerjem Primožem imata službo za nedoločen čas, ravno sta vzela kredit in se preselila v novo, večje stanovanje. Družbenim standardom in njunim željam je večinoma zadoščeno – kdaj pa pride na vrsto družina?
Jana in Primož si želita otroka, njuna predstava srečnega življenja se sklada s pričakovanji družbe, ki ženske v tridesetih neprestano opominja in sprašuje, kdaj bo prišel naraščaj. Eno leto se neuspešno trudita, da bi Jana zanosila, zato gre na pregled. »Razvojna nepravilnost«, maternična pregrada, ki jo z operativnim posegom enostavno, »neinvazivno« odstranijo, ne povzroča neplodnosti, z njenimi jajčniki je vse v redu, krvna slika ne pokaže težav. Diagnoza: idiopatska oziroma nepojasnjena neplodnost. Čeprav Jana sprva ni prepričana, da si želi oploditve z biomedicinsko pomočjo, se skupaj s Primožem odločita, da poskusita.
Pripoved je v celoti predstavljena z Janinega vidika, v prvi osebi spremljamo njeno izkušnjo, ki je vse prej kot lahkotna. To se izkaže za dobro narativno odločitev, saj se ji tako lažje približamo, kljub temu da je slog pisanja neposreden, kruto neolepšan, v opisih ginekoloških pregledov pa medicinsko hladen – ravno to učinkovito prikazuje razčlovečenost, ki jo Jana občuti ob brezkončnih obiskih klinike za reprodukcijo. Roman je razdeljen na dva dela, ki sovpadata s prvim in drugim poskusom oploditve z biomedicinsko pomočjo. Sprva je Jana polna upanja, s Primožem si stojita ob strani, on ji vsak dan daje injekcije, lotita se urejanja sobice za otroka. Ko zdravnikom od enajstih celic, ki so jih uspeli pridobiti ob punkciji, uspe oploditi le eno, se Jani stemni pred očmi – a tolaži se, da bi bilo lahko še slabše, do oploditve lahko sploh ne bi prišlo. Po prenosu oplojene celice Jano prevzame mir, nežna je do sebe in svojega telesa, po internetu brska za nasveti, kaj vse narediti, da bo ugnezditev celice uspešna. V zaključku prvega dela v stanovanje pride delavec, da bi v sobici položil laminat. Kljub njegovi tihi prezenci se njegova prisotnost ne ujema z mirno blaženostjo Jane, ki počiva na kavču in vso svojo bit usmerja v to, da bi bila ugnezditev uspešna. Čeprav nima delavec nič z Janino situacijo in sploh ne ve, kaj se dogaja, je kontrast med pravkar položenim laminatom, ki predstavlja uspešno urejanje sobice, ki ji manjka le še pohištvo, in Janino slutnjo, da nekaj ni v redu, »ki jo [čuti] v spodnjem delu trebuha«, še toliko bolj boleč.
Drugi poskus je še bistveno težji kot prvi. Tokrat se pokažejo tudi razpoke v odnosu med Jano in Primožem, ki se vedno bolj oddaljujeta eden od drugega, Jana pa tudi sama od svojega telesa, počuti se izpraznjeno, osamljeno, razjeda jo krivda. V očeh zdravstva je minimalizirana na svojo maternico, na raven produktivnosti, ki naj bi jo kot ženska dosegala, vendar je ona ne. Izgublja upanje in »[n]e pravijo zaman, da upanje umre zadnje. A že naslednji postopek je drugačen, optimizem se lušči v slojih, upanje pa je bolj podobno daljnemu spominu – ne moreš se ga zares oprijeti niti se zanesti nanj.« Po prenosu oplojene celice se Jana oprime drobnih opravkov, ki bi ohranjali upanje, na primer pregledovanja otroških oblek, ki ji jih je dala prijateljica. Z vsakim novim dnevom upanje v njej raste, kljub vsemu pa se ne more znebiti dvoma in strahu, ki sta zasidrana v njej. Ko tudi drugič zakrvavi, ne zajoče: »Moja glava je popolnoma prazna. Nimam več besed in vse naokrog mene je tišina.«
Roman izkušnje oploditve z biomedicinsko pomočjo nikakor ne olepšuje ali poenostavlja, konec ni rožnat in Jana ne dobi tistega, kar si želi. Različni pogledi na starševstvo so prikazani preko Jane in njenih prijateljic, Tine in Katje – in kako prikladno, prva ima hčer, druga pa otrok nima in si jih niti ne želi. Čeprav trojica prijateljic z vidika različnih izkušenj starševstva deluje tipizirano – skoraj vsakič, ko beremo njihove dialoge, ki sicer dobro funkcionirajo in so prepričljivi, pogovor preide na debato glede otrok –, je konec koncev to tema romana, ki nikakor ni enoznačna, in je pomembno, da so v romanu predstavljena in zastopana različna mnenja. Ta so še dodatno razširjena s pomočjo intervjujev, ki jih Jana dela za radio. Pogovori z igralko, režiserko, dramatičarko in pisateljico sicer pretežno tečejo o njihovem delu, vendar je to neizogibno povezano z žensko izkušnjo, pa naj bo to v zvezi z ustvarjanjem ali zgolj bivanjem, s čimer je Janina situacija postavljena v širši kontekst in prehaja mejo med zasebnim in javnim.
Razširjanje okvira diskurzov o neplodnosti, spontanem splavu, umetni prekinitvi nosečnosti in drugih temah, ki neizogibno zadevajo žensko izkušnjo, bi moralo biti stalnica, vendar so to še vedno tabuizirane teme, o katerih se govori premalo. In to ni zgolj ženska tema, ravno v tem deloma tudi tiči problem – gre za problematike, o katerih bi se morali pogovarjati vsi. Anja Mugerli z upovedovanjem te izkušnje razširja diskurz o neplodnosti in z Janino prvoosebno pripovedjo črno na belem zapiše, skozi kakšna čustvena, fizična in psihična stanja gre ženska v procesu oploditve z biomedicinsko pomočjo. Drug pomemben vidik romana pa je prikazovanje družbenih pričakovanj, kako globoko so lahko zakoreninjena v posamezniku ter predvsem kako močno lahko ranijo. Gre za roman z vedno aktualno in pomembno tematiko, o kateri je nujno govoriti. Roman odpira diskurz o tabuiziranih temah, ki ga je tudi Katja Gorečan z Materinsko knjižico izpostavila kot nujnega. Naj ta torej ne zamre, temveč naj mu literatura ponudi nove možnosti vpogleda v resničnost izkušnje, ki je vse prej kot lahka in ki je najverjetneje blizu veliko večjemu številu ljudi, kot si mislimo.
Uredila: Anja Grmovšek Drab
Lektorirala: Tjaša Mislej
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
