Andrzej Sapkowski: Vilinska kri

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2023
Prevod: Klemen Pisk

Dobro se spomnim trenutka, ko sem prvič videl napovednik za igro The Witcher 3 (verjetno bi lahko rekli »Veščec 3«). Igro so razvili ljudje, ki so očitno vedeli, o čem je Andrzej Sapkowski pisal in kaj je želel poudariti. Napovednik je prikazal belolasega veščeca, Geralta iz Rivije, in slišal se je njegov raskavi glas, ki je izrekal besede iz knjig o večjem in o manjšem zlu. V tej igri, v kateri prevzameš vlogo slavnega lovca na pošasti, je pravzaprav večji poudarek na tem, kako pošastno se lahko vedejo ljudje in kako vojna vpliva na podeželje, medtem ko je veščec vse prej kot mutant brez čustev (kar za veščece pogosto pravijo). Vse to pa so tudi glavne poteze pričujočega romana.

Vilinska kri je prvi roman serije Veščec, vendar pa se nekoliko oddalji od tona kratkih zgodb te iste serije. Mnogo manj je konkretnih pošasti, več pa je takih, ki se skrivajo za obrazi kraljic in kraljev, ko začenjajo vojne, razpravljajo o genocidu in človeških življenjih kot o vojnih sredstvih. V takšnem okolju Geralt pogosto dobi priložnost za premišljevanje o naravi zla, o nevtralnosti, pa tudi o usodi, ki je osrednjega pomena za to zgodbo.

Že v zbirki Zadnja želja, še toliko bolj izrazito pa v Meču usode, prevladuje prevpraševanje usode kot nekakšna rdeča nit, ki vse zgodbe poveže v celoto. Geralt v teh zgodbah nastopi kot mrk veščec, belolasi in mačjeoki lovec na pošasti, ki vsem zatrjuje, da je nevtralen in nepristranski, v resnici pa je nenavadno dobrega srca. V usodo ne verjame, v skoraj vsaki zgodbi jo zanika, obenem pa je sam vpleten v prerokbo, ki njegovo usodo poveže z deklico, kraljično iz Cintre. 

Za branje prvega romana o veščecu poznavanje teh zgodb v resnici ni nujno. Zdi pa se mi, da je izkušnja branja Vilinske krvi s tem predznanjem bogatejša. Skozi kratke zgodbe se izoblikuje svet in izrišejo se liki, ki v romanu nastopijo tako v manjših, bolj stranskih, kot tudi v vodilnih vlogah. Poleg tega se zgodba romana osredotoča prav na veščeca Geralta in njegovega »otroka usode« in za njun odnos obe zbirki ponudita dober uvod.

Andrzej Sapkowski zgodbo pogosto pripoveduje na neklasičen način. Za primer lahko navedem že prvo poglavje, v katerem potujoči pevec in pesnik, Zlatič, pod drevesom, kjer je zbranih več skupin ljudi in pripadnikov različnih ljudstev, poje pesmi o nekem veščecu in njegovem otroku usode. Vsi zbrani dobro vedo, da je pesnik za navdih uporabil resnične osebe (ki so tudi glavne osebe romana), ne verjamejo pa povsem v resničnost njegovih verzov. Nestrpni poslušalci so željni »prave« resnice, ki naj bi se v pesmi izgubila, vsak pa ima svojo bežno predstavo o tem, kakšna naj bi ta resnica bila. Posledično se vname besedni spopad, poln očitkov, žalitev in dokazovanja, kdo ima prav. 

V tem enem poglavju Sapkowski tlakuje pot celotega romana. Posledica polifonije nasprotujočih si glasov o tem, kakšna je zgodba veščeca in otroka usode v resnici, zmede tudi pričakovanja bralca. Katera koli od teh zgodb bi bila lahko resnična, morda je resničen samo kak del ali pa sploh nič! Že samo ta gesta v uvodnem poglavju izrazito zaznamuje izkušnjo branja celotnega romana. Besede niso tam samo zato, da bi podale vsebino, postavljene so na točno določen način, da ustvarijo želen učinek.

Poleg tega Sapkowski v sporu namigne tudi na trenja med pripadniki različnih kraljestev in ljudstev, kar se skozi roman izkaže za zadosten razlog za prelivanje krvi (pa ne le vilinske). Simbolika tega prizora je še globlja in toliko bolj tragična, če na začetku poglavja opazimo, da naj bi se vse skupaj odvilo pod »drevesom sprave«, »svetim krajem«. In že spet – besede imajo učinek!

Nekoliko manj so me prepričali prizori bojevanja, ki so pogost pojav v delih fantazijskega žanra in so le redko zares dobro napisani. Verjetno se je prikazu vojne težko izogniti, ko se zgodba odvija v svetu, podobnem srednjeveški Evropi, vseeno pa se mi dolgi in podrobni opisi vsakega giba v spopadu v besednem mediju ne zdijo zares potrebni, pa tudi učinkoviti ne. Stran za stranjo izmenjevanja udarcev je značilno za knjigo, ki skuša biti akcijski film. 

Vseeno pa sem prebral veliko fantazijskih romanov, kjer je bila redundantnost tovrstnih prizorov še bolj občutna (dober primer tega je recimo Padec magije Jakoba Konde). Sapkowski teh prizorov ne piše slabo. Je besedni umetnik, kar je v omejeni meri vidno tudi v prizorih boja, kjer lahko med vso akcijo naletimo na stavke, kot sta »Za seboj je čutila smrt« in »Bila je le nejasna podoba, ujeta v obratu, zgolj gib in lesk …« Preberite si izseka na glas in slišali boste ritem, ki v svojem zvenu odseva vsebino, s tem pa tudi podkrepi njeno atmosfero. A kljub temu so se mi zdeli ti prizori odvečni in nezanimivi v primerjavi s preostankom zgodbe.

Omeniti moram še, da sem se v recenziji obeh zbirk kratkih zgodb obregnil ob nekatere žanrske elemente, ki se mi zdijo obrabljeni. To mnenje zdaj delno umikam, saj se zavedam, od kod je prišlo. Veščec je bil v angleških prevodih v glavnem oglaševan kot »poljski fantazijski roman« oz. »fantazijski roman z elementi slovanske mitologije«. Ob tem sem pričakoval večjo mero tistega, kar loči slovansko mitologijo od keltske in irske (iz katerih so črpali številni angleški in ameriški avtorji tega žanra), v resnici pa se je Sapkowski zavestno umestil v kulturno izročilo fantazijske literature. Prav zato pa si je izposodil tudi klasične (in pogosto obrabljene) elemente tega žanra, kot so škratje, maliči in vilinci. Razlog, zakaj kritiko umikam, je naslednji: to so dobro napisani škratje, maliči in vilinci. Imajo svojo kulturo in poglede na svet, ki so drugačni od človeških, istočasno pa so ljudem podobni, zgolj njihova kultura je drugačna. To Sapkowski v Vilinski krvi privede do skrajnosti, saj se med prebivalci sveta razvije ideja manjvrednosti nekaterih ljudstev (posledica tega je načrtni genocid), čeprav so v samem bistvu vsi enaki – nekateri se pač znajdejo na pravi strani zgodovine, drugi pa ne.

Vilinska kri torej nadaljuje zgodbo v svetu, ki so ga bralci lahko spoznali že v zbirkah kratkih zgodb. V tem romanu nastopijo številni liki iz obeh zbirk, nadaljuje in poglobi pa se zgodba o Geraltu in njegovi usodi. Četudi lahko roman beremo brez poznavanja kratkih zgodb, se mi zdi izkušnja branja pa tudi razumevanje različnih likov mnogo boljša, če si prej preberemo Zadnjo željo in Meč usode. Neodvisno od kratkih zgodb Sapkowski v svojem prvem romanu besede postavlja tako, da zgodbo podajo na inovativen način – četudi ta vtis ponekod pokvari z več stranmi nepotrebnega opisovanja spopadov (dopuščam možnost, da bi se nekaterim bralcem sicer tudi to dopadlo). Hkrati je to roman, ki črpa iz tradicije žanra fantazijske literature, to tradicijo pa tudi prepogiba na neklasične načine, vse v službi želenega učinka – bodisi občutka velike tragičnosti ob sporu pod drevesom sprave ali pa atmosfere v ritmu besed.

Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.