Jakob Konda: Skrivnost srži in Padec magije

Jakob Konda: Skrivnost Srži in Padec magije
Založba: Primus
Leto izida: 2021

V recenziji se bom ukvarjal z dvema romanoma Jakoba Konde, Skrivnost Srži in Padec magije, prvima deloma napovedane trilogije, ki ju bom zavoljo praktičnosti od tod dalje imenoval roman. Lahko ga uvrstimo v fantazijsko književnost, zato moramo najprej spregovoriti o samem fantazijskem žanru; za razliko od kriminalke se ta namreč pri nas še ni povsem postavil na noge (kljub nekaj poskusom), v stroki in intelektualnih sferah pa je nasploh (skupaj z vso drugo žanrsko literaturo) pogosto označen za manjvrednega.

Ker ima stroka podoben odnos do vseh žanrov in ker pripisuje podobno vrednost vsemu drugemu žanrskem pisanju, si ne morem pomagati, da ne bi razloga za to iskal v samem konceptu žanra. Vzemimo za primer katerikoli žanr in si naključno vzemimo v branje večje število romanov tega žanra. Ugotovili bomo, da si vsi delijo nekatere vsebinske in strukturne elemente. Ti elementi so pravzaprav tisto, kar jih povezuje v njihovem žanru, hkrati pa ni neobičajno, da žanrski pisatelji in pisateljice kopirajo vsebinske ter strukturne elemente svojih vzornikov znotraj žanra na vse prej kot inovativen način, kar hitro vodi v še več istega – nič novega, predvsem pa v celo kopico slabih literarnih del. Ker lahko te iste vsebinske in strukturne elemente zasledimo tudi v romanu Jakoba Konde, se mi zdi pomembno, da jih ovrednotimo.

Mnogi (tako v stroki kot izven nje) pri izrekanju sodbe fantazijskemu žanru nasploh slonijo na tistem, kar povezuje tako slabe kot dobre fantazijske romane: neresničnost. Gregor Strniša je pred več kot petdesetimi leti v svoji radijski igri Driada izpostavil pokroviteljski odnos »štacunarske« družbe do neresničnega, do domišljije: »Nima nihče nič fantazije? / Od fantazije nimaš nič! / Dobiš ves svet – / In prazen žep! / Ti si resen, trezen mož! / Noč in dan garam za dom!« In vendar je domišljija v naši trezni, resni družbi pogosto še naprej označena kot neresna ter otročja. Fantazijska dela pa niso nič manj zakoreninjena v realnih tleh kot katerokoli drugo delo in tudi nefantazijska dela niso nič bolj resnična od fantazijskih; pri obojih gre za neresničnost, za srečanje bralčevega sveta ter tistega drugega, literarnega sveta, ki je povsem izmišljen in hkrati resničen vsaj za čas branja. Pomembno je torej tudi vprašanje, kaj nam roman Jakoba Konde lahko pove o nas in o svetu, v katerem živimo, oziroma kako prepričljivo stoji na realnih tleh. 

O Gospodarju prstanov pod svobodnim soncem

Vsaka pisateljica in vsak pisatelj fantazijskih zgodb govori o resničnem svetu, ki je prezrcaljen v neko drugo resničnost, ki je na eni strani povsem drugačna od naše (polna čarovnije in nenavadnega, kar v nas vzbuja zanimanje), hkrati pa je naši podobna. Konda sledi tradiciji fantazijskih pisateljic ter pisateljev, ki so svoj domišljijski svet gradili na temeljih nacionalne mitologije in ljudskega izročila. V njegovem romanu tako osebe govorijo o psoglavcih in ajdih, prav tako pa lahko zaznamo imena slovanskih božanstev, na primer Morane, ki ima podobno funkcijo, kot jo je imela pri starih Slovanih. V romanu tudi v stvarnem smislu nastopijo mitološka bitja, kot je Kurent, ki v tej zgodbi zavzame vlogo starega in modrega pomagača vrlemu junaku, ter zlatorogi, ki so vseskozi v samem središču dogajanja.

Razen tega, kar nam o kraju dogajanja avtor razkrije sproti, bolj malo izvemo o svetu, v katerem se zgodba odvija, kar pa ni nujno slabo. Rad bi verjel, da se je vsak ljubitelj fantazijskih zgodb že kdaj preizkusil v kreiranju lastnega domišljijskega sveta. Nekateri so si potem celo zadali, da napišejo roman, ki se bo odvijal v tem svetu, in majhna peščica jih je morda ta roman tudi napisala. In čeprav je bilo kreiranje domišljijskega sveta v osrčju tega žanra že od samega začetka, se je treba zavedati, da bralcev v glavnem ne zanima celotno dvestostransko izročilo avtorjevega sveta, pač pa so prišli zaradi zgodbe. Kondov odmik od nepotrebnega razglabljanja o vseh podrobnostih svojega sveta, osnovanega na slovanski mitologiji, lahko dojemam le kot namig, da je v ospredju zgodba in ne svet, v katerem se dogaja. To je nekaj, česar se marsikateri avtor v žanru žal ne zaveda.

Na trenutke pa se mi je Kondov svet vendar zdel nekoliko prazen, če ne celo pust; razen občasnega vzdiha v slogu: »znorel si kot psoglavec«, sem le redkokdaj zares opazil bogato slovansko podlago, na kateri naj bi svet romana slonel. Liki iz slovanske mitologije (od božanstev do mitoloških bitij) so bili zgolj omenjeni v kontekstih, kjer bi najverjetneje lahko uporabili kakšno drugo besedo, redko pa je opazen vtis praslovanske mitologije ter ljudskega izročila v sami kulturi sveta. V glavnem se osebe v romanu vedejo dokaj podobno nam, medtem ko sem si kot bralec želel začutiti kulturno oddaljenost zaradi drugačnih bogov, drugačnega načina življenja ter nasploh drugačnega sveta, ki jih obdaja.

Dobri, podli in nekaj vmes

Zgodba Jakoba Konde je epska pripoved o junaku Ganeju, dobrem in pogosto zamišljenem bojevniku v prizadevanju, da bi zaščitil zadnjo silo dobrega in lepega v svetu, zadnjega zlatoroga, pred okupatorji njegove domovine, moči željnimi Rdečimi čarovniki. Ganej svojo pot v Skrivnosti Srži začne kot zlomljen posameznik, ki je zaradi spletk in zlih načrtov Rdečih čarovnikov izgubil vse. Povsem obseden z maščevanjem sprva celo zavrne svečano nalogo, ki mu je dodeljena, da ohrani zadnjega zlatoroga, brez katerega bi magija izginila s sveta. Šele na koncu prve knjige se Ganej prelevi v bolj klasičnega junaka v boju dobrega in zla. Pa vendar nikoli zares ne podvomimo v to, da je Ganej junak, sila dobrega, kakor tudi nikoli ne podvomimo v pokvarjenost Rdečih čarovnikov, ki se iz trenutka v trenutek bolj kažejo za poosebljeno človeško željo po absolutni moči ter oblasti nad vsem. Marsikdaj zaradi te pravljične, črno-bele morale liki v zgodbi ne zaživijo kot povsem resnične in prepričljive osebe, pač pa kot preprosti junaki in hudobci iz pravljice.

Največji odmik od teh povsem dobrih in povsem slabih likov se nam predstavi v podobi Jeklene legije, ki se v prvi knjigi zdi kot hudobna vojska hudobnih čarovnikov, šele v drugi knjigi pa izvemo, da tem hudobnim čarovnikom služijo zgolj zato, ker nimajo izbire. Tudi Ganej jih v prvi knjigi v svojem besu in želji po maščevanju mnogo pobije, ne da bi se vprašal, ali niso morda tudi oni le ljudje s svojimi razlogi za svoja dejanja. Mi bralci pa naj bi ob tem nemara pomislili, da tudi Ganej (naš čisto-moralni junak) ni brez napak. A Ganej sprejme resnico in se za to kesa – imel jih je za »nižja, osovražena bitja, ki sem jih krivil za vse, kar se mi je slabega zgodilo«, nato pa pride do spoznanja: »Ves ta čas, vse te žrtve, in na koncu sem enak tistim, proti katerim se borim.« V trenutku mu je žal in Jeklene legije ne more več videti na isti način. Ostane junak, vendar je nekaj prestal. Moral se je zazreti vase in podvomiti v svoje junaštvo. V resnici se stavek nisva si tako različna, ti in jaz danes pojavi že v skoraj vsaki zgodbi maščevanja; kjer junak na neki točki spozna resnično zgodbo svojega sovražnika, njegove povsem človeške razloge za njegovo ravnanje. To pripovedno sredstvo je že tako obrabljeno, da bi ga lahko označili za kliše, in vendar ima še vedno lahko velik pomen v zgodbi, tako da skrha in zatrese temelje junakove čiste-moralnosti, njegove junaškosti, predvsem pa ga spremeni na nek pomenljiv način. Ganej pa tudi po tem spoznanju ostane bolj ali manj nespremenjen. Slepo maščevanje je opustil že ob koncu prve knjige, ko je uvidel, da je varnost zlatoroga pomembnejša. In tudi če se zavoljo tega spoznanja žene v nemir do konca romana (kar se pokaže le občasno), zaradi tega ne naredi nobene napake, niti ne postane kaj manj predan junaškemu boju, ki si ga je zadal.

Ideja Jeklene legije je dobra in predstavlja zanimiv pogled na klasično fantazijsko zgodbo o boju dobrega in zla. Jeklena legija je skupina vojščakov, ujeta v služenje zlu, pa čeprav sama ni zlobna. Hkrati zato, da bi bila nekoč spet svobodna, pobija dobre ljudi in zatira tuje ljudstvo, kar pa pomeni, da tudi ni povsem dobra. Z drugimi besedami, Jeklena legija je povsem človeška in v tej razklanosti tudi zanimiva. Zares škoda se mi zdi, da ji je namenjenih tako malo poglavij in da služijo zgolj kot orodje za poudarjanje hudobije absolutnega zla oziroma za malopomenski kamenček na poti vrlega junaka.

Akcija, akcija, akcija!

Akcija. Ni je malo.

Ob koncu druge knjige naletimo na tisti klasični in obrabljeni kliše fantazijskih zgodb, da se mora konflikt dobrega in zla vedno končati v velikem spopadu, kjer sile dobrega branijo svoj zadnji hram upanja in svetlobe pred strašno silo zla. Ta kliše se je začel (kakšno presenečenje) pri J. R. R. Tolkienu, najverjetneje pa je postal bolj priljubljen v žanru šele po filmskih adaptacijah Gospodarja prstanov, ki so njegovo pripoved prikazale v mnogo bolj akcijski luči. V tem boju se sile zla poslužujejo konstrukcij in strojev uničenja, na pomoč silam dobrega pa v njihovi najhujši uri pridejo mitološka bitja, ki nekoliko obrnejo smer boja njim v prid.

Kot si lahko predstavljamo, se za zidovi pod pritiskom obleganja strašne vojske dogaja cel kup notranjih stisk, sporov med prijatelji ter izdajstev, kjer privre na plan vse, kar je bilo do tedaj neizrečenega, in kjer se vsi različni liki, ki smo jih v drugem romanu spoznali, pokažejo za to, kar v resnici so. Mnogo je tu predvidljivega (na primer Ganejeva ljubezenska zgodba z gorjanskim dekletom, ki ga je sprva sovražila, a se skozi številne nevarnosti navezala nanj), toda vsi ti stiki med osebami, ujetimi v isti nevarnosti, iz katere ni drugega pobega kakor boj, so takoj za Jekleno legijo ena boljših plati Kondovega romana. Vsekakor pa so pomenljivi ter mnogo zanimivejši od vse velike akcije, ki se jih drži.

Nekateri avtorji in avtorice fantazijskega žanra, kot je na primer Ursula K. Le Guin, imajo v svojih delih zelo malo bojevanja, in še tedaj, ko do njega pride, se pravi pomen vedno skriva zunaj njega. George R. R. Martin po drugi strani vključi veliko bojevanja – uporabi ga, da še bolj pričara kruti realizem svojega sveta (razčara pravljičnost, če hočete). Vsak večji spopad opiše po eni strani skozi oči vojske (kjer je vse smiselno in urejeno) ter po drugi strani skozi oči vojaka posameznika (kjer gre za pomanjkanje kateregakoli drugega smisla kot zgolj želje po preživetju). Tolkien pa boje večinoma kar izpusti, saj niso ključni za njegovo zgodbo.

Pri Kondi se zdi, kot da so boji prisotni zavoljo bojev samih; veliko je ruvanja, veliko opisovanja vsakega giba, kar bi v filmu brez dvoma delovalo napeto, v pripovedi pa nekoliko manj. Pravim, da je filmsko, kajti pogosto se pri filmskih uprizoritvah fantazijskih del zgodi, da akciji namenijo mnogo večjo pozornost kot knjiga; gledalci filma namreč sploh nimajo vpogleda v notranji svet likov, razen posredno preko dejanj, odločitev in izrečenih besed, poleg tega dobra akcija drži njihovo pozornost – gre za orodje, ki je v filmu učinkovito. Roman pa je vendarle medij, ki zmore nekatere reči, ki so filmu povsem nedostopne: akcija se ne dogaja v vsakem gibu roke v boju, pač pa v notranjem svetu lika, v vsem, kar počne in o čemer razmišlja. Če preberemo tri strani opisa ravsanja z mečem in kamnom in pestjo, o liku pa iz tega ne izvemo ničesar, je vsaka beseda odveč.

Jakob Konda še zdaleč ni prvi slovenski pisatelj, ki je v svoje besedilo vpletel slovansko mitologijo, ljudsko izročilo in pravljico. Je pa eden redkih slovenskih avtorjev, ki se je lotil konkretno fantazijskega žanra. V njegovem pisanju lahko zasledimo tehnike in orodja, ki so vse od Tolkiena naprej postala pogosta praksa. Svet svojega romana je oblikoval po motivih nacionalnega ter ljudskega izročila, vendar pa to le redko pride do izraza in še tedaj zgolj popraska po površini tega bogatega izročila. Zgodba je epske narave, nekaj med Gospodarjem prstanov in Pod svobodnim soncem. V Skrivnosti Srži se ta epska pripoved začne na nekoliko neklasičen način z na videz neklasičnim junakom, v Padcu magije pa se že pomakne na klasične tire, pri čemer se mu ne uspe izogniti obrabljenim klišejem fantazijskega žanra. Kot marsikatere fantazijske pripovedi tudi ta govori o spopadu dobrega in zla, vendar pa se mnogi liki (predvsem pa junak in njegov nasprotnik) zaradi svoje zgolj in samo bele ali zgolj in samo črne morale ne zdijo kot prave osebe, pač pa kot zgolj in samo pravljični junaki ali pravljične barabe, lepi princi dobrega srca ter hudobni, moči željni coprniki. In vendar lahko v Kondovem romanu zasledimo zrele literarne osebe (tu merim na Jekleno legijo), v določenih trenutkih pa tudi povsem prepričljive dialoge in odnose.

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar