Andrej Blatnik: »Ni veliko človeških početij, ki bi bila tako zelo odvisna samo od nas, kot je branje. Zato bo branje ostalo.«
Andrej Blatnik (1963) je pisatelj in izredni profesor založništva na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V preteklosti je deloval tudi kot urednik revije Literatura in Cankarjeve založbe, prevedel pa je tudi nekaj del ameriških avtorjev (Sylvia Plath, Stephen King …). Med letoma 2007 in 2015 je bil predsednik žirije nagrade Vilenica. Do sedaj je napisal pet romanov, zadnji je izšel letos in nosi naslov Trg osvoboditve, šest knjig kratkih zgodb ter druga dela, v katerih razmišlja o kulturi, književnosti in založništvu. Za svoje delo je prejel več nagrad: Zlato ptico (1984), Župančičevo nagrado (1991), nagrado Prešernovega sklada (2002) in nagrado Jugra (2016) za najboljšo slovansko knjigo kratke proze, prevedeno v ruščino. Njegova kratka proza je prevedena v številne jezike in je vključena v razne tuje antologije.
Slovenski knjižni sejem se je letos že drugo leto v celoti preselil na splet, a se organizacija spletnih stojnic in promocij praktično ni spremenila. Izredno malo založb je pripravilo predstavitveni posnetek ali predstavitev ponudbe (tj. vrtiljak naslovnic). Kako gledate na to? Lahko primerjate stanje (spletnega) SKS v zadnjih dveh letih s kakšnim tujim sejmom?
Sklepam, da si tega niso mogle privoščiti oziroma so se odločile, da se jim glede na pričakovano povečanje prodaje ne izplača. Pozna se tudi, da so vsi, od organizatorjev do založnikov, do zadnjega upali, da bo sejem v živo, tako kot drugi v Evropi. V času, ko je bil v Ljubljani odpovedan, je potekal v Zagrebu, potem se je začel v Pulju. In ne, spletnih strani knjižnih sejmov ne gledam. Še frankfurtskega, ki ga zadnji dve leti po tridesetih letih obiskov nisem videl, sem na spletu samo ošvrknil. Preveč smo na spletu in že branje knjig je samotno početje, zato je odpoved sejma še bolj boleča.
Leta 2020 se je prvič odvil tudi Sejem s kavča, prvi slovenski knjižni sejem, ki je bil v celoti in namerno izveden v spletnem okolju. V končnem poročilu Javna agencija za knjigo navaja, da je sejem obiskalo 8.900 obiskovalcev. Nezanemarljiv je tudi podatek o povečani prodaji: »[N]ekateri [založniki in distributerji] za 40 % ali 50 %, spet drugi pa so prodajo podvojili ali jo enačili s prodajo na SKS v Cankarjevem domu.« Kaj to pomeni za sejemsko dejavnost, kot smo jo poznali do sedaj? Mislite, da se lahko spletni sejem sploh približa živemu stiku?
Pravzaprav ti podatki kažejo, da niso vsi tako skeptični do spletne prodaje, kot sem sam, ki na sejmih kupujem po trenutnem navdihu, ko zagledam kaj, za kar sploh nisem vedel, da obstaja. In zlasti je bilo na doslejšnjih sejmih, tako domačih kot tujih, prijetno ravno druženje v živo, srečevanje knjigoljubcev, ki sicer berejo vsak zase, na sejmu pa izmenjajo misli o prebranem, na debatnih kavarnah ali v kaki drugi kavarni. Ker postajamo družba z vse manj dialoga, s to virtualizacijo stikov ne izgublja le knjižno polje. Lansko leto so organizatorji razmišljali, da bi sejem preselili na prosto, na Trg republike, letos takšnih misli ni bilo slišati, morda tudi zato, ker je trg zadnje čase precej zaseden.
Prav organizatorica Sejma s kavča, tj. Ljubljana, Unescovo mesto literature, je na svojih socialnih omrežjih izpostavila, da na spletni strani knjiznisejem.si najdemo zgolj 13 spletnih stojnic. Sprašuje se, ali ni bistvo sejma (poleg prodaje) prav skupna promocija in celovita predstavitev slovenske založniške scene. Sklepam, da gre za finančni problem manjših založb – pa vseeno, zakaj večje založbe, ki že tako posedujejo več kapitala, tudi na sejmu prednjačijo? Kaj si mislite o tem?
Zanesljivo gre tudi za dejavnik ekonomije obsega, torej da si večji lahko privoščijo več, na primer večje razstavne površine. Pa vendar sem si na vašo pobudo ogledal vrtiljak naslovnic in vidim, da jih ima založba Goga precej več kot Mladinska knjiga. Sicer pa načeloma radi govorimo o skupnih nastopih slovenskega založništva, a pred leti sem s študenti pro bono delal raziskavo o skupnem distribucijskem središču, ki bi ga financirala Javna agencija za knjigo. Takrat večina manjših založb za to ni pokazala interesa.
Veliko negotovosti v zadnjem letu vzbujajo tudi »skrivnostne« priprave Slovenije na Frankfurtski knjižni sejem, kjer bo leta 2023 častna gostja. Najbolj glasne pomisleke je (do sedaj) izrazilo Društvo slovenskih pisateljev, ki je v javnem pismu JAK-u postavilo kar nekaj tehtnih vprašanj o izvedbi, financiranju in izboru knjig. Kakšno vlogo ima lahko naziv častne gostje za širjenje slovenskega leposlovja v tujino? Lahko pričakujemo bolj množično prevajanje v nemščino (in druge tuje jezike)? Kaj pričakujete od slovenskega nastopa na največjem knjižnem sejmu? Česa bi si želeli?
Seveda lahko pričakujemo večje prevajanje, to se je zgodilo še vsaki častni gostji, ne glede na to, kako kvalitetno pripravi svoj nastop. In seveda se učinek tega sejma ne pozna le v nemškem knjižnem prostoru, kjer imamo itak največ prevodov. Pred mnogimi leti, ko je dr. Uroš Grilc v nacionalni kulturni program 2014–2017 kot cilj opisal tudi nastop Slovenije kot častne gostje v Frankfurtu, sem mu rekel, da se na najpomembnejšo regato na svetu ne podaš z jadrnico, ki ji povsod pušča voda, kar je bilo tedanje – in je še sedanje – stanje slovenskega knjižnega polja. V dolgem pogovoru me je prepričal, da bo tako velik skupni cilj lahko vzvod za uskladitev in poenotenje strategij, seveda v mejah možnega. Očitno sva bila zelo naivna – ne pomnim, da bi bilo to polje kdaj tako razklano kot zdaj. Da bi se malce poenotili, bi morali najprej začeti z odprtim in strukturiranim dialogom. Zdaj pa se stvari dogajajo po neki skrivni logiki, velika večina pa godrnja, zakaj se dogajajo tako, kot se. Želim si, da bi se to spremenilo, da bi se vedelo, kaj, zakaj, kako, pa čeprav morda vsaka rešitev ne bo sprejemljiva za vse. Če bi bil nastop v Frankfurtu dobro izpeljan, bi bil največja slovenska kulturna predstavitev v tujini vseh časov. Tega se premalo zavedamo.
V sklopu Slovenskega knjižnega sejma se podeljuje tudi vélika nagrada SKS – knjiga leta 2021 –, za katero je letos nominiranih sedem knjig. Ste že glasovali za svojega favorita in če, za katerega? Kaj si mislite o izboru nominirancev in kaj izbor pove o naši bralski kulturi?
Na takšnih tekmovanjih načeloma ne glasujem. Vrsta predlaganih knjig se mi sicer zdi odličnih, vendar na ta način nekako podaljšujemo fenomen ‘dolgega repa’ – knjige, ki so že itak bolj opazne, postanejo opazne še bolj, vse druge pa s tem manj. Seveda pa spoštujem namen izbora, ki nagovarja splošno, tudi novo bralstvo.
Na otvoritvi so se sogovorniki dotaknili tudi prihodnosti slovenske knjige in bralske kulture. Neprestano poslušamo, da otroci in mladi čedalje manj berejo. Ob vprašanju o reševanju dotičnega problema pa sogovorniki po navadi obmolknejo. Kaj si mislite o tem? Kako bi bilo smiselno reševati problem čedalje šibkejše bralske skupnosti? Kako se povezujejo površnost, količina branja in zmožnost kritičnega mišljenja?
Včasih je veljalo, da so tisti, ki več berejo, ‘cvet naroda’, če rečem po starem. Danes se vse ustvarjalne in intelektualne dejavnosti vse bolj prijema maksima komentariata: »Vsakdo naj si svoje hobije plačuje sam.« Ustvarjalnost je razumljena kot prostočasni konjiček posameznika, ne pa kot dobrobit za skupnost.
Recept za močnejšo bralsko skupnost je preprost: pridobiti bi morala več družbene veljave. In z njo tisto, kar branje prinaša: razgledanost, kognitivne sposobnosti, empatijo, zmožnost dialoga. A tisti, ki si domišljajo, da imajo to veljavo sedaj ali da bi jo morali imeti, ker posredujejo politično in finančno moč, o tem seveda nočejo slišati, skupnost pa razpada. Tega ne vidimo le v spletnih komentarjih, vse bolj tudi na ulicah.
Vodili ste delavnice kreativnega pisanja kratkih zgodb, napisali pa ste tudi učbenik Pisanje kratke zgodbe. Očitno se vam zdi literarno ustvarjanje tako ali drugače pomembno. Kakšno vlogo ima po vašem mnenju kreativno pisanje izven poklicnih okvirjev? Kako ustvarjanje stopa v dialog z branjem? Mislite, da bi moralo biti kreativno pisanje del šolskega kurikuluma? Bi morda tako pritegnili več mladih k branju?
Pomemben se mi ne zdi le ustvarjalni proces, ampak tudi veščina, ki se je da do neke mere naučiti ali vsaj razbrati, da ti je primanjkuje. V ZDA se diplomanti kreativnega pisanja zaposlujejo zlasti v oglasnem trženju, pa v industriji iger, zabavni industriji, političnem komuniciranju – le redki pišejo scenarije in romane. In seveda bi moralo biti kreativno pisanje del kurikulumov na vseh ravneh, vključno z univerzitetno, ne le zato, da bi imeli bolj pismene odrasle (kar poglejte pisna sporočila današnjih vodij naroda) – tudi zato, da bi v šolskem sistemu in v življenju nasploh ohranjali kreativnost.
Letos spomladi ste izdali nov roman Trg osvoboditve, ki je postavljen v čas slovenske osamosvojitve in tranzicije. V ospredje ne postavite borca za osamosvojitev, ampak par, ki se je spoznal na protestih. Sami ste na začetku romana izpostavili nasprotje, da je intimno politično in politično intimno, kar je v kontekstu koronavirusa verjetno zopet aktualno. Prav tako je aktualen dvoumen naslov, ki poleg zgodovinske snovi kaže tudi na ekonomski pomen besede trg. Kako se trg in dihotomija politično-intimno odražata v aktualnem dogajanju (tudi v okviru SKS)? V kakšnem položaju je samozaložništvo, ki je verjetno ena najbolj neodvisnih, ‘osvobojenih’ založniških dejavnosti?
Samozaložništvo je velika svoboda, a njen domet je zelo omejen. Tako objavljene knjige redko pridejo do knjigarn, javne pozornosti, nagrad in bralcev. Za izstop iz utečenega sistema plačajo visoko ceno. Podobno je tudi z likoma iz mojega romana. Ker sta sklenila, da ne bosta ničemur pripadala, tudi njima ne pripade prav veliko. In podobno je dandanes s slehernikom, ki sklene, da se ne bo uklanjal vnaprej dodeljenim vlogam – živi lahko po svoje, a živi nekako mimo skupnosti. Moja lika o tem precej razmišljata, vsak po svoje, in morda bi v kaki drugi zgodbi ravnala drugače, če bi na njenem začetku vedela tisto, kar vesta zdaj.
Slogan letošnjega sejma je »Knjige povezujejo«. Na otvoritvi je dr. Kovač poudaril pomembnost slogana v kontekstu čedalje večje polarizacije mnenj in radikalizacije razdvojenosti naroda. Mislite, da nas knjige danes res lahko povezujejo (tako kot so nas denimo v 19. stoletju, ko je imel jezik pomembno vlogo za izoblikovanje suverenega naroda)?
Tako kot v 19. stoletju ne. Takrat pač ni bilo televizije, spleta, mobilnih telefonov in še marsičesa, kar naj nas bi danes povezovalo bolj od knjig, morda pa nas od knjig tudi ločuje. Vendar nas knjiga bolj od vsega naštetega povezuje z nečim, s čimer izgubljamo stik – s samim sabo. Naše pozornosti ne nosi na sto strani, ampak jo hoče zase, in razen tega jo lahko beremo kadarkoli in s katerokoli hitrostjo želimo. Ni veliko človeških početij, ki bi bila tako zelo odvisna samo od nas, kot je branje. Zato bo branje ostalo. Za narod in skupnost bomo pa videli. (Če preberete Zamišljene skupnosti Benedicta Andersona, vidite, da vpliv branja na oblikovanje skupnosti ni slovenska posebnost.)
Drznim si sklepati, da na leto preberete ogromno knjig. Katera slovenska se vam je letos najbolj vtisnila v spomin? Zakaj?
Od slovenskih knjig se me je najbolj dotaknila pesniška knjiga Tine Kozin Nebo pod vodo. O minljivosti in smrti, temah, ki so nam vsem blizu in vse bližje, govori na zelo svež in tekoč (voda!) način. Jezikovno inovativno. Veseli me, da nisem edini, ki je to opazil – knjiga je dobila Veronikino nagrado ter bila v finalu za Jenkovo. Mimogrede: knjiga je razprodana. Čakamo ponatis. To ob velikem zanimanju, ki ga sprožajo knjige Tadeja Goloba, Bronje Žakelj in še koga, kaže, da z branjem v Sloveniji vendarle ni tako slabo, kot si velikokrat očitamo.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic