Tina Kozin: Nebo pod vodo
Založba: Litera Leto izida: 2020
»potem : po- / zabila je njegovo ime – vanj // pa je pospravila / vse // besede« – zapiše Tina Kozin v svoji zadnji pesniški zbirki Nebo pod vodo in hipoma nam je jasno, da ne gre za zbirko ostrih robov ali jasnih zaključkov. Že uvodne pesmi začrtajo spremembo pesničine dosedanje poetike v smer, ki lomi pesniško tradicijo, očitno semantično kontinuiteto in skladenjsko (pa tudi medijsko) šablono. Čeprav je pesnica že leta 2010 v prvencu Mož s petimi podplati nakazala, da v poeziji išče svojevrsten glas, ki ne diktira pesmi – ampak pesem diktira glas –, se v novi zbirki še bolj radikalno odmakne od stvarnega, oprijemljivega in se spopada z abstraktnim, metafizičnim, utelešenim v motivih smrti, minevanja in spominjanja. Ta premik postane še toliko bolj očiten ob primerjanju s prejšnjo zbirko Šumenja, v kateri konkretni opisi sveta in človeške dejavnosti (na primer smolarjenja) služijo kot medij za izražanje čudenja nad življenjem, naravo in človeštvom.
Formalno pesnica vztraja pri svobodnem verzu, brez strukturno določujočih verzov in kitic, in asketski rabi male začetnice. Ločila takó, kjer se v pesmih pojavijo, dobijo močno povezovalno in vsebinsko vlogo. Najpogosteje so rabljena dvopičja z različnim številom presledkov med besedama, ki ju povezujejo (na primer v verzu »kot zrcalo : v zrcalu ali v zvezi »tišina : voda«), in dolgi pomišljaji, ki namesto vejice ločujejo povedi in vsebinske poudarke. Brisanje meja med verzi, stavki, kiticami, včasih celo posameznimi pesmimi sporočilno podkrepi motiv minevanja in konec koncev tudi srčiko zbirke, ki prav zaradi stilistične dovršenosti deluje kot koherentna celota. Besede lebdijo na papirju, ustvarjajo vizualno podobo vode in z njo nekakšne neujemljivosti, zato tudi ne preseneča, da so pogosti glagoli prehajanja (na primer zaliti, pršiti, presihati). Pogosta členitev besed in trganje stavkov množi polje interpretacije: »sam / po vsem / povsem / sam // da sliši- / ššššššš, ti- // ho, kako / žalost- / ne sence nosi // vate« ali »[…] zaznamovane poti / z vodiči, turisti, turisti in tu ris: ti- // hotnost […]«. Skoraj likovno razpolaganje s fizičnostjo bele strani papirja in manipulacija, celo redukcija jezika me spomnita na poetiko Kristine Hočevar (zlasti v zbirki Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda) in mestoma na poetiko Ane Pepelnik – na primer v pesniških ciklusih kart ko, ob lak i, o i zgubi in po ved k a iz zbirke Tehno. Sodobne pesnice torej skoraj dadaistično preiskušajo meje jezika v iskanju izraza, ki ga od pesnika/-ice terja sodobni, razdrobljeni čas.
Ob omembi takšnih slogovnih postopkov in stilističnih prijemov pogostokrat slišimo nebulozo, da sodobna poezija noče biti všečna, da ni jasna ali kakovostna zaradi svoje formalne svobode in da se je zato drži le peščica zvestega bralstva. Prav ob obravnavani zbirki si upam trditi, da ravno svoboda forme odpira svoje roke vsakomur, ki je pesmi pripravljen doživeti, kljub njihovi dvoumnosti in enigmatičnosti. Metaforika je singularna, nekanonizirana, osebna in posledično ne predpostavlja intertekstualnega razmišljanja ali literarnozgodovinskega predznanja, ki lahko ljubiteljskega bralca odženeta od še tako dobre poetike. Tina Kozin je že v prvencu Mož s petimi stopali negirala pojmovanje poezije kot veščine ali strogo zakoličene šablone. V novi zbirki pa poezija prednjači pred pesnico sámo – zdi se, kot da se mora izraziti in je pesničina roka zgolj posrednica nečesa, česar »ni // moč prepoznati, kaj / šele poimenovati«.
Oddaljevanje od zunanjega sveta, sobivanja (na kar je prej nakazoval že odsek Zbliževanja v zbirki Šumenja) kot posledica izgube bližnjega, se že v uvodnih pesmih vzpostavi kot vodilni motiv zbirke: »tvoje staro telo / je / prekrhko, da bi ga ovila z jezikom«. S kom ob takih trenutkih ostajamo v dialogu? Kako ubesediti nekaj tako skrivnostnega, kakor je smrt, spomin, naša minljivost v kontrastu z večnostjo narave? Zbirko povezuje že v naslovu napovedani motiv vode, ki se pojavlja v različnih agregatnih stanjih – kot stanje prehodnosti (»vsak obraz je ves // čas / jezero, ki / presiha // in se drugače / spet pojavlja«), kot znanilec smrti, samote (»tja, čisto do konca // gre, kjer se nebo lomi // ob snežni podlagi: razdalja / je zamedena, a kot da bo vsak / čas prispel – njegov pogled je / prekrit z ledenimi cvetovi […]«) ali kot indikator mirovanja, refleksije (»on ni več ribnik, / nad katerega bi se sklonila […]«). Te skrajnosti pa povezujejo verzi: »sneži in svet // se celi // v isti obliki«, v kateri dihotomija snega in celjenja vzpostavlja dialog med človekom in naravo oziroma med njunima (ne)zmožnostma (samo)obnavljanja.
V dialogu sta tudi uvodna besedna igra (»prah : strah / prastrah«) in sklepna pesem. Beseda »prastrah«, tj. naravni, prvinski strah, že nakazuje pesničino jezikovno gibkost in hkrati atmosfero sledečih pesmi. Z besedotvornim postopkom kaže na nerazdružljivost subjekta s tem, o čemer bo govoril – kar je, glede na izbiro besede prah, brez dvoma smrt. Zbirka torej izhaja iz strahu, ki pa se vsaj delno pomiri s sklepno pesmijo. V svojem melanholičnem tonu zaobjame srčiko zbirke – sprejemanje minljivosti, prehodnih stanj kot stalnic življenja. Odpira vprašanje, kako se posloviti in ali besede sploh lahko zadoščajo bolečini in človeški nedojemljivosti lastne finalosti. Vzporednice med naravo in smrtjo kot neizogibnim in konstitutivnim delom biti so nedvomne – »[…] le trepetanje / zraka, iz katerega se je izvila // jata ptic selivk, in / telo, ki leti // v drugačni obliki« – in mislim, da prav motivno jasen, paradoksalno konkreten zaključek zbirki dobro služi, saj zaokroži sicer fragmentirano meditacijo in ji dodeli trdnost, kakršno išče tudi lirski subjekt sam.
Očitno sta brezkompromisna intimnost ter stilistična in slogovna drznost odliki poezije Tine Kozin, zaradi katerih na slovenski literarni sceni izstopa. Slednje potrjuje tudi pozitivna kritiška recepcija – zbirka je bila letos namreč nominirana za Jenkovo nagrado, prejela pa je Veronikino nagrado za najboljšo zbirko leta. Odmik od otipljivega ali celo zelo nazorno popisanega, ki pa je že v Šumenjih nakazovalo skrite in tankočutne sporočilne drobce, k meditaciji o minljivosti, smrti – k nečem težko predstavljivem, tesnobnem – predstavlja poetično ločnico, ki jo v pesničinem dosedanjem opusu pozdravljam, saj tokrat sugestivnost učinkuje bolje kot jezikovno igriva impresija. Pesnica ohranja nekakšno šumenje besed in razosebljanje lirskega subjekta kot kakovosti prejšnjih dveh zbirk in jima dodaja osebno tematiko, kakor v spremni besedi izpostavi Aljaž Krivec, čeprav njene lastne izkušnje v lirskem subjektu nikoli neposredno ne razpoznamo. Vsekakor mislim, da je Nebo pod vodo pronicljiva, motivno in tematsko zahtevna, konceptualno močna in v svojem človeškem bistvu iskrena pesniška zbirka, ki bralca popelje v svojevrsten trans, kjer se skupaj z žalujočim pesniškim subjektom spopada s svojo lastno minljivostjo. In tega ne pozabi zlahka, tudi ko zbirko (poslednjič?) odloži.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
