36. LIFFe: 1. sklop kratkic (Bugonija, Hamnet, Miyazaki: Navdih narave)

Bugonija (rež. Yorgos Lanthimos; Irska, Kanada, ZDA, Velika Britanija, Južna Koreja, 2025)
Piše: Lina Horvat
Ocena: +

Bugonija, sicer priredba kultnega korejskega filma Save the Green Planet (Jigureul Jikyeora!, 2003), na površju deluje kot satira na teorije zarote, krivdo farmacevtskih korporacij in paranojo malega človeka. Toda pod tem se skriva nekaj drugega: kronična nezmožnost posameznika, nemara tudi režiserja samega, da smiselno in racionalno ubesedi svojo jezo. Paranoika Teddy (Jesse Plemons) in Don (Aidan Delbis)  sta ujeta v preplet gospodarskega in družbenega sistema, ki ju je odrinil na rob. Kapitalizem in z njim prekarno življenje ter nenehni občutek lastne nepomembnosti so za njiju preveliki koncepti. Preveč abstraktni, da bi jih lahko resnično doumela ali jim nasprotovala. Zato si ustvarita bolj obvladljiv svet, v katerem je vir njunega propada skoncentriran v eni sami figuri – v Michelle (hladna in manipulativna Emma Stone), vplivni direktorici farmacevtskega giganta, ki jo prepoznata kot logično poosebljenje vsega, kar ju ogroža. Prepričana, da je bogatašinja Nezemljanka, jo ugrabita. Film je tako usmerjen predvsem v dinamiko moči med njimi.

Yorgos Lanthimos je avtor, od katerega vedno pričakujem absurd, nelagodje in tisti posebni občutek, da se bo nekje sredi pripovedi vse skupaj prelomilo v grotesko. Prav zato me je Bugonija sprva presenetila: večino filma sem čakala, kdaj bo prišlo do predrtja, kdaj bo nabrana napetost eksplodirala v krvavo katarzo. Namesto tega pa se film dolgo časa giblje dokaj »normalno« – vsaj v kontekstu režiserjeve preostale filmografije. Zgodba povečini teče linearno, liki so čudaški, a znotraj svojih logik povsem konsistentni. Posebej izstopajo vizuali, ki so (spet) dokaz, da Lanthimos svoj svet gradi skozi estetiko, ne le pripoved. Nadrealistični črno-beli izseki iz preteklosti denimo filmu dodajo plast nelagodne sanjavosti. Za zgodbo samo pa delujejo kot drobni prelomi realnosti, ki razlagajo motive likov.

Vse skupaj je bilo zame kljub temu skoraj preveč umirjeno za Lanthimosa. A hkrati prav ta prvotna zadržanost omogoči finalu še silovitejši udarec. Zadnjih petnajst minut filma prileti kot nož v vrat, zlasti če avtorja ne poznamo (dobro). Tisto, kar Lanthimos počne najbolje – popolni zdrs iz realnosti, brutalna groteska in oster komentar človeške narave – je tu skoncentrirano v en velik vrtinec. Zaključek je tako morda nepričakovan, a za Lanthimosa popolnoma smiseln. Tisti, ki smo oboževalci njegovega absurda, smo ga preprosto lahko zavohali vnaprej. Kot ljubiteljica absurdnih filmov moram reči, da Bugonija morda ni Lanthimosov najbolj divji film, je pa kljub temu presenetljivo zabaven in izjemno napet.

Hamnet (rež. Chloé Zhao; ZDA/Združeno kraljestvo, 2025)
Piše: Ajša Podgornik
Ocena: + 

Pravijo, da vsak človek umre dvakrat. Prvič, ko se mu ustavi srce, in drugič, ko se zadnjič izgovori njegovo ime. O dečku, katerega oče se je v zgodovino zapisal med najpomembnejše dramatike vseh časov, se ve presenetljivo malo. Umrl je pri rosnih enajstih letih, a dramo Hamlet, ki naj bi jo po nekaterih virih navdihnila njegova smrt, še danes vsakdo pozna. Kratko življenje Hamneta Shakespeara je z dobro mero domišljije v roman predelala Maggie O’Farrell, ki je napisala tudi scenarij za njegovo filmsko adaptacijo pod taktirko oskarjevke Chloé Zhao.

V prvi vrsti gre za družinsko dramo, v kateri Jessie Buckley in Paul Mescal odigrata vlogi fantovih staršev z mojstrsko mero čutnosti. To velja tudi za srečne prizore, katerih energija je ujeta z dinamičnimi posnetki kamere iz roke. Samosvoja Agnes in melanholični Will, ki vse do konca filma ostane neimenovan, drug v drugem najprej najdeta izhod iz svojih utesnjujočih bivanjskih situacij, vse dokler njune novonastale družinske idile ne prekine Hamnetova smrt zaradi kuge. Sam Hamnet ni postavljen pod žaromet, temveč prej predstavlja odhod z odra ter nemogočo nalogo zapolniti vrzel, ki nastane ob izgubi otroka.

Film ima bogat vizualni jezik, ki ta občutek predstavi z barvami – materino rdečo obleko namreč kmalu po izgubi zamenja rjava – in tudi z motivi iz narave, kot je denimo navidezno neskončno globok medvedji brlog, ki služi kot metafora za vhod v mitsko podzemlje. Will svoji bodoči ženi Agnes namreč v enem njunih prvih srečanj pripoveduje o mitu o Orfeju in Evridiki, in tako kot je Orfej svojo drago nezmožen rešiti iz podzemlja, tako tudi starša ne bosta sina nikoli potegnila iz dežele mrtvih. V zadnjem dejanju Hamnet postane testament naše zmožnosti, da svojo bolečino lajšamo tako, da jo delimo z drugimi, ter v pričevanje o moči umetnosti, ki presega čas in prostor. Umrl je en deček v Stratfortu 16. stoletja, a skozi očetovo igro za njim še danes žaluje ves svet.

V filmskem scenariju se vseeno nekoliko izgubijo tenkočutno napisani segmenti iz romana, ki z več detajli razgrinjajo notranje vzgibe in ozadja likov. Kljub temu pa Hamnet ostane ganljiva pripoved, v kateri oče in mati vsak na svoj način žalost preobrazita v umetnost, naj bo to gojenje zdravilnih rastlin ali pisanje verzov.

Miyazaki: Navdih narave (Miyazaki: L’Esprit de la Nature, rež. Leo Favier; Francija, 2024)
Piše: Matevž Rems
Ocena: o

Bobni! Cingljanje! Epski zamah! Glasba Joeja Hisaišija, ki spremlja filme Hajaa Mijazakija, spremlja tudi dokumentarni film Miyazaki: Navdih narave, pri tem pa budi spomin na te mojstrske zgodbe o empatiji ter pogubnosti in nesmislu vojne. Prizori, ki si jih iz teh filmov Navdih narave sposodi, prav tako učinkujejo udarno in podkrepijo pripoved o idejah, ki so Mijazakija obsedle, o njegovem odnosu do narave in vojnega uničevanja ter o njegovi osebni filozofiji pripovedovanja zgodb. Njegovi filmi govorijo o svetu, ki ni nikdar črno-bel, in problemih, ki so (kakor problemi v našem svetu) pogosto prekompleksni, da bi jih junaki do konca filma razrešili. Navdih narave uspešno nakaže večplastnost Mijazakijevega ustvarjanja (četudi ne govori vedno strogo gledano o »navdihu narave«), in kdor bo film gledal, bo zagotovo poglobil svoje spoštovanje do njegovega ustvarjanja (mimogrede, kot kritik redko sklepam o izkušnjah drugih, tokrat sem si to pač privoščil na podlagi globokega prepričanja).

Vendar pa pri filmih o zanimivih posameznikih (kar je v povezavi z Mijazakijem skromno rečeno) in njihovem ustvarjanju obstaja resna nevarnost. Lahko se namreč zgodi, da se prek rabe udarnih izjav in prizorov iz avtorjevih kvalitetnih stvaritev dokumentarni film ogrne v avro nečesa resnično pomembnega, posledično pa tudi sam vzbudi vtis kvalitete – tudi v primeru, da je v kontekstu žanra dokumentarnega filma vse prej kot izjemen ali drzen in v ničemer zares ne presega žanrskih konvencij. Navdih narave kronološko spremlja Mijazakijev razvoj od skromnih začetkov in osebne izkušnje vojne do zadnjega filma Fant in čaplja, pri čemer nekaterim filmom nameni večjo pozornost in druge v celoti obide. To bi si sicer lahko razlagal skozi rdečo nit filma, na katero namiguje že naslov, torej »narava« in Mijazakijev odnos do nje, kot se kaže skozi njegova dela. Vendar pa se film ne zdi v celoti uglašen s to idejo – v resnici se osredotoča predvsem na katastrofe, ki so vplivale na njegovo ustvarjanje in so tako naravnega kot človeškega izvora. V tem smislu film uspešno poudari, kako je Mijazakija v vsem njegovem ustvarjanju vedno vodil močan občutek družbene odgovornosti in kako se je vsak njegov film rodil iz obupa, v katerem je želel pokazati možnost upanja. Manj posrečena pa se mi zdi izbira klasičnega pripovedovalskega glasu, ki asociira na vse tiste dokumentarne filme o bengalskih tigrih in reki Amazonki, na katere človek naleti v poznih večernih urah na Animal Planetu – je stvaren in neprizadet, obenem pa še vseeno patetičen v svojih dramatičnih poudarkih.

Navdih narave v dokaj konvencionalnem dokumentarnem stilu (kronološka predstavitev dejstev, nekaj strokovnih gostov in že prej omenjeni pripovedovalski glas) upravlja z več kot hvaležnim materialom. Če bi na isti način predstavili kaj manj zanimivega, bi postala tudi povprečnost pristopa bolj očitna. Po drugi strani pa morda film zgolj v preveliki meri vrednotim z mislijo na dokumentarne filme, ki ne le govorijo o umetnosti, ampak so tudi sami dejansko umetniški in polni zanosa (na primer Poljubi prihodnost in v še večji meri Popoldnevi samote). V samem bistvu moja gledalska izkušnja ni bila slaba, film pa je, kot rečeno, moje spoštovanje za mojstra v empatiji le še poglobil.

Uredili: Iva Katušin, Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar