27. FDF: Ubijanje kot nacionalna identiteta (Popoldnevi samote)

Izvirni naslov: Tardes de soledad
Režija: Albert Serra
Fotografija: Artur Tort Pujol
Montaža: Albert Serra, Artur Tort Pujol
Datum izida: 23. 9. 2024 (San Sebastian), 7. 3. 2025 (Španija)
Ocena: 5/5

Popoldnevi samote so izkušnja, ki gledalcu ničesar ne prihrani. Gre za prikaz človekove brezmejne okrutnosti in zmožnosti, da iz nje naredi spektakel. Hkrati pa nič od tega ni neposredno izrečeno, kajti režiser Albert Serra v filmu karseda stvarno in natančno prikaže potek bikoborb, ki jih je spremljal tri leta skozi enega najbolj znanih španskih bikoborcev, Andrésa Roca Reyja. Gre za opazovalni oz. observacijski dokumentarec, ki nam zgolj prikaže to, kar je že tam, brez razlag, komentarjev ali vsiljenih narativov. A zdi se, da med ogledom kljub temu občutimo režiserjev empatični pogled, saj bikom izkaže spoštovanje, ki je v močnem kontrastu z odnosom bikoborcev, medtem ko nam v skrajno nazornih prizorih razkrije vsako podrobnost te trdovratne tradicije.

Film nas v svojo snov uvede postopno in začetni prizori delujejo sugestivno. Uvodni kader se odpre s frontalnim posnetkom črnega bika v noči, ki bi lahko bila njegova zadnja. Slišati je njegovo globoko dihanje in oči se mu svetlikajo v temi. To skoraj meditativno podobo nato zamenja frontalni posnetek njegovega nasprotnika – legendarnega bikoborca Andrésa Roca Reyja v kombiju na poti na borbo. Poln je živčnega pričakovanja, obdan s člani svoje ekipe, ki neprizadeto razpravljajo o bikih in njihovih rejcih. Naslednji prizor: Rey sredi bele hotelske sobe v zlato-beli obleki, prepojeni s krvjo. 

Zatem nas film prestavi v nov dan. Reyju pomočnik pomaga obleči novo obleko, vpričo podobice žalujoče matere Marije, ki jo Rey poljubi pred odhodom. Nato pa smo vrženi v areno, od blizu spremljamo eno bikoborbo za drugo. Občinstva ne vidimo, zgolj slišimo njihove bučne vzklike. Rey se petelini po areni, medtem ko se že večkrat prebodeni in oslabljeni biki utrujeno zaganjajo v njegova raznobarvna platna. In vsakokrat, ko se kateri od bikov zgrudi na tla, sledi bližnji posnetek njegovega počasnega umiranja.

Posamezne bikoborbe razmejujejo prizori v kombiju. Kolegi Reyja vedno znova hvalijo in trepljajo, medtem ko sam ostaja skrivnosten – le nekajkrat se molče prekriža, kar se po vsem, kar smo do takrat že videli, pokaže kot povsem groteskno. A film nam ne pusti zadihati, saj nam kmalu že postreže z naslednjo bikoborbo. In naslednjo. In naslednjo. Vklene nas v krog surovosti in nasilja, v tovarno smrti, kjer biki prihajajo in padajo kot po tekočem traku ter umirajo pred našimi očmi. Ali pa je vse skupaj zgolj nacionalni šport?

Kot omenjeno, se film do prikazanega nikoli neposredno ne opredeli. Toda njegov namen je mogoče videti v samem izboru prizorov. V tem, kako nikoli ne zanemari prikaza bikove predsmrtne agonije. Ali v poudarjeni absurdnosti pomenov, ki jih človek pripisuje bikoborbam; Rey se v hotel vsakič vrne v spremstvu kolegov, ki mu izkazujejo občudovanje s praznimi frazami, kot so: »Ti si največji car!«, »Legenda si!«, »Nadčlovek!«, ali pa po drugi strani: »Danes si tvegal življenje!«, »Ta pizdun je bil res nasilen!« Absurdnost je boleče očitna v tem, da biki nikoli niso nasilni, v prikazanih borbah sploh ne delujejo napadalni, celo Reyjevo opletanje s platni jih stežka vznemiri. Očitna je v Reyjevi religioznosti, ki bi se v kakem igranem filmu nedvomno zdela karikirana, vendar je tu lastna resničnemu človeku. »Angel me je rešil,« pravi, potem ko ga eden od bikov pribije ob steno, a se izmaže z zgolj prasko nad obrvjo. In očitna je v tem, kako žalostno dolgočasna je v resnici bikoborba, kako nezanimivo je gledati izčrpanega bika, ki mu po hrbtu lijejo potoki lesketajoče se krvi, medtem ko Rey vpije nanj in čaka na trenutek, da ga prebode z mečem. 

Na formalni ravni filmu uspe vzbuditi občutek ritualnosti tega dogodka. Vendar hkrati dobimo vtis, da je ta ritual brez višjega smisla, v kontekstu sodobnega sveta se zazdi popolnoma prazen, ostanek nečesa, kar je morda nekoč predstavljalo človekovo zmago nad naravo. In čeprav ta ritual še danes navidezno poveličuje človeka, je lahko učinkovit zgolj, dokler si človek ustvarja lastne narative – dokler živali pripisuje lastnosti, kot so »divja«, »nevarna« in »strahopetna«, medtem ko sebe povzdiguje v »bojevnika«, »junaka« in »legendo«. 

Film kljub vsemu ne deluje moralizirajoče, saj prikaže tako Reyjevo spretnost in odločnost kot bikovo trpljenje. Prikaže pritisk, ki ga Rey občuti pred vsako bikoborbo. Ves ta čas mu njegova ekipa daje vedeti: »Ti si največji. Od tebe veliko pričakujejo. Danes se moraš izkazati.« In s tem, ko ne vidimo njegovega zasebnega življenja, temveč je naš pogled omejen zgolj na tri lokacije (na areno, kombi in hotel), dobimo občutek, da je borba vse, kar ima v življenju. Enako velja za preostale člane njegove ekipe – njihovi pogovori so brezvsebinski, vrtijo se le okoli bikoborb, njihovi odnosi so površinski in temeljijo le na kultu osebnosti njihove zvezde. 

Poleg same konceptualno-formalne plati je treba omeniti, da je film posnet nadvse precizno. Ves čas smo blizu dogajanju, tako rekoč smo neposredno vključeni vanj. Kamera pri tem ne diskriminira, temveč enakovredno sledi tako Reyju kot biku in slednjega nikoli ne objektivizira, temveč posebno pozornost – kot protiutež Reyjevemu nasršenemu, osredotočenemu izrazu – nameni njegovim očem, ki pa ne zrcalijo bikoborčevega napadalnega pogleda. Film je zaznamovan z močnimi kontrasti, prevladujejo odtenki rumene, rdeče in črne – rumeni pesek arene in zlato obrobljena oblačila bikoborca proti črnemu biku in rdeči krvi na njegovem hrbtu. Ta barvna estetika in estetika kadriranja veliko dodata k občutku srhljive obrednosti tega »spektakla«. Zadnji prizor v filmu prikaže bikoborce, ki si po koncu dneva zadovoljno čestitajo. Po filmu, v katerem smo videli smrt brezštevilnih bikov zgolj pod roko enega od borcev, ostane neprijetno zavedanje, da je ta zares le eden od mnogih.

Popoldnevi samote nam tako podajo grozljivo in mučno izkušnjo. V 125 minutah ustvarijo občutek, kot da se pobijanje ne bo nikoli končalo, in prav ta cikličnost strukture poudari obrednost, ki jo film v veliki meri uspešno demistificira. Bikoborbe se pokazane kot to, kar so – trpinčenje živali za zabavo množic in slavo posameznikov, ki si upajo »tvegati življenje« proti »nasprotniku«, ki je že vnaprej zapisan smrti, vse pod krinko nacionalne tradicije. In ravno s tem, ko bikoborcev in njihove »umetnosti« film nikdar izrecno ne kritizira, nam še toliko učinkoviteje razkrije njihovo okrutnost.

Uredil: Alen Golež