Spevni jazzovski kolaž s krpicami flamenka in vezivom iz cajóna

Dogodek: Raynald Colom: Konstelacije (Constellations); v okviru cikla Noches de Tablao
Datum in kraj: 18. 12. 2025, Cankarjev dom v Ljubljani

Ni vsaka lepljenka fusion

Trobenta v rokah Raynalda Coloma (rojen v Franciji, že dolga leta pa živi in ustvarja v španski Barceloni) zna biti virtuozna, jazzovsko pobesnela, a skozi mnoge žanre, ki se jih je v svojih delih dotaknil, pretežno prinaša lirično romantičnost, umirjenost, zasanjanost. Konstelacije so bile najavljene kot edinstveno zlitje jazza in bulerije[1]. Francija, Barcelona, trobenta kot flamenko? Brez kitare?

O fusionu sem pisal letos že ob koncertih Ala di Meole in Chicuela in četrtkov večer je bil daleč od tega. Slišano najbolje opisuje izraz lepljenka oziroma kolaž. Trobenta je pela. Markov klavir jo je vzpodbujal in izzival v jazzy akrobacijah (na albumu Constellations je klavirski del, na sicer zanj malce netipičen način, odigral priznani flamenko pianist Diego Amador). Jošt je nihal med električnim basom in kontrabasom, ki sta bila sprva nekam linearna in v lastnem svetu, potem pa sta le našla svoj osebni prostor med tipkami in tolkali. Igranje trojice se je sem ter tja umaknilo Canitovemu grlenemu cantu jondu[2] in Urškinemu plesu. Flamenko se je pojavljal v lastnih krpicah. Palmas[3] v opisani konstelaciji vsaj v mojih ušesih niso našle svojega mesta (in po dodatnem preverjanju tudi na albumu ne). Lepilo, ki je kolaž držalo skupaj, so bili Kikejevi prsti, ki so spretno potovali med različnimi tolkali, a nikoli prekinili tipičnega flamenko zvoka cajóna[4].

Noches de Tablao, Urška Centa

Flamenko v Sloveniji spremljam že dolga leta. Vsakič ko že kaže, da bo našel svoje nišno abonmajsko mesto, npr. kot Festival Bi flamenko, kljub redno polnim dvoranam izgubi zalet. Ko nas obiščejo vrhunski izvajalci, se za vstopnice neusmiljeno borimo z ljubitelji iz sosednjih držav. Zato se je potrebno zahvaliti zavodu za kulturo NEST, ki to zvrst z različnimi dogodki ohranja na naših odrih, tokrat v okviru cikla Noches de Tablao[5]. Colom je v zmerno odmerjenih koščkih melodijo in besedila prepustil Canitu, veliki plesni oder pa Urški, ki je pokazala, da se dober flamenko pleše tudi pri nas. Upam, da nas kmalu spet obiščejo prvinski andaluzijski mojstri, ki jih še ni zaneslo v fusion in ki nam bodo ponudili kaj več kot le nekaj obližev flamenka.

Zvok v zatemnjeni Linhartovi dvorani in nenapovedani gost

Konstelacije so se začele v popolni temi, ki so jo počasi trgali posamezni reflektorji. Luč je odprla posamezne instrumente, podprla ples in ujela pripovedni lok večera, ki je vrhunec doživel v bravurah nenapovedanega gosta, fenomenalnega Jureta Pukla, ki je tik pred svojim nastopom iz dvorane stekel v zaodrje in nekaj hipov za tem že izlival dušo v svoj sopranski saksofon. Zvok je bil ves čas odličen, nianse različnih inštrumentov in Urškinega taconea[6] dobro uravnovešene. Glasbeniki pred dokončnim odhodom z odra niso zaplesali v ritmu bulerije, namesto tega je Raynald navdušeno publiko prepričal v a cappella izvedbo skladbe »Septiembre« in tako simbolično prilepil zadnji košček v ljubljanski kolaž, sestavljen iz pisane palete žanrov, stilov, zvokov, ritmov …

Na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma so nastopili:
Raynald Colom – trobenta, glas, palmas
Urška Centa – ples, palmas
Canito – glas (cante jondo), palmas
Marko Črnčec – klavir, električne klaviature
Jošt Lampret – kontrabas, električni bas
Kike Terrón – tolkala
Jure Pukl – skriti gost, sopranski saksofon

[1] Bulerías (bulería) – bulerija je poseben slog flamenko glasbe in plesa, znan po svojem veselem, bučnem vzdušju, s katerim se običajno zaključuje druženje ali nastop.
[2] Cante jondo (izg.: kánte hôndo) – globoka pesem, gola in surova čustva izražena skozi grleno petje.
[3] Palmas, palmeo (izg.: pálmas, palmêo) – ritmično ploskanje, tipično za flamenko (palma pomeni dlan, palams dlani, izraz palmeo pa se najpogosteje uporablja za poseben način ploskanja izvajalcev flamenka).
[4] Cajón (izg.: kahôn) – lesen boben v obliki pokončnega kvadra, škatle, na kateri sedi izvajalec; tolkalec, glede na mesto udarjanja s prsti iz njega lahko izvabi zelo različne zvoke, značilen zvok pa mu dajejo jeklene žice v notranjosti.
[5] Noches de Tablao (izg. nôčes de tabláo) – v prostem prevodu »večeri flamenka« iz kombinacije besed noč(i) in tablao; slednja se uporablja za tipična flamenko prizorišča, običajno manjše lokale z ustreznim odrom za igranje, petje in ples.
[6] Taconeo (izg. takonêo) – udarjanje s peto (v španščini tacón) oziroma drugimi deli čevlja ob leseno podlago; značilen zvok taconea doda novo dimenzijo tradicionalnim ritmičnim obrazcem flamenka.

Uredila in lektorirala: Tinkara V. Kastelic