Chicuelo, pop flamenko v hramu kulture
Dogodek: Chicuelo v Cankarjevem domu
Datum in kraj: Ljubljana, 25. april 2025
Guitarra flamenca, canto jondo, cajón, palmas, taconeo so izrazi, ki jih pozna vsak pravi ljubitelj flamenka. Po gledalcih v prvih vrstah z dolgih las plesalcev dežuje znoj, dvignjena krila razgaljajo izklesane noge plesalk, dlani in pete brusijo ritem, iz dna duše se dviga tragedija, ki cefra glasilke …
Da glasbeni večer tokrat ne bo sledil tej tradiciji, smo lahko izvedeli že iz napovednikov. Novi flamenko ali flamenco fusion se je več desetletij prejšnjega stoletja boril s kritikami puristov, čeprav je zazvenel izpod kitare Paca de Lucie ali Vicenta Amiga. Chicuelo je v Cankarjevem domu stopil še korak dlje in predstavil album Caminos, s katerega smo med drugim lahko slišali tudi skladbo »Django«, posvečeno belgijskemu jazzistu Djangu Reinhardtu, namesto kake seguiriye v spomin na velikane flamenka. Korak dlje ne samo v smeri jazza, temveč tudi rock in pop glasbe.
Kontrabasist Manel Fortià je prevzel vlogo violončelista Martína Meléndeza, ki je sodeloval pri nastanku omenjenega albuma. Občasno je odtaval v daljše solaže in jih v naraščajoči ekstazi prignal do zataknjenih neskončnih prim in malih sekund, značilnih za kitarske vrhunce velikanov rocka. Že trenutek kasneje je odplaval nazaj v jazz vode, kadar pa je prijel za lok in ga potegnil po strunah svojega inštrumenta, so se nastopajoči brezsramno spogledovali s spevnimi pop popevkami. Bobnar David Gómez je z metlicami pričaral zven cajóna ter kolega podprl v smeri rocka ali popa, kamorkoli sta že zavila. Izvrstna mehiška plesalka Karen Lugo je mineštro glasbenih stilov podprla z modernim izraznim plesom, prepletenim z občasnimi vložki flamenka. Tradicionalna oblačila je zamenjala z drznejšimi kreacijami in večer zaključila v z bleščicami posutem kostumu Michaela Jacksona. Rdečo nit flamenka je vzdrževal zgolj katalonski kitarski virtuoz Juan Ignacio Gómez Gorjón, Chicuelo.
Ne glede na zlivanja in prelivanja različnih stilov in solističnih vložkov nastopajočih je bila flamenko kitara surova in prvinska ter je vedno znova navdušila polno Linhartovo dvorano. Flamenko in jazz znata biti za marsikaterega poslušalca preveč zahtevna, neposlušljiva za uho, vajeno polikanih pop uspešnic. Caminos je prava izbira, da obema ponudi novo priložnost. Težko je reči, da smo doživeli kak nepozaben presežni glasbeni trenutek, ki bi se ga spominjali tudi čez deset let, a si koncert brez dvoma zasluži veliko pohvalo za poslušljivost in prijeten glasbeni večer, za katerega smo si želeli, da bi trajal precej dlje kot samo dobro uro.
Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
