Miha Gantar: »Moja umetniška vizija se je močno izostrila«

Intervju z Miho Gantarjem je nastal v zadnjem tednu maja 2022.

Slovenski pianist in skladatelj Miha Gantar, ki trenutno ustvarja in deluje v Amsterdamu, je bil kot umetnik v rezidenci povabljen na 63. Jazz festival Ljubljana, ki bo potekal med 15. in 18. junijem, dogajanje pa se bo pričelo že dan pred uradnim odprtjem, ko bo kot solist nastopil tudi Miha Gantar. Poleg tega sta bili sicer epidemični leti 2020 in 2021 zanj zelo uspešni, saj je posnel serijo petih albumov avtorske glasbe z naslovom Introducing Miha Gantar, ki obsegajo vse od solo skladb do takih za širše zasedbe. Albumi bodo izšli v juniju 2022 pri založbi Clean Feed Records, natančnejši datum pa namigneva spodaj.

Z vzhajajočo zvezdo, Miho Gantarjem, sva se pogovarjala o njegovih dosežkih, glasbenih začetkih, albumih, ustvarjanju v času korone, kompozicijah in zvočnosti, bližajočem se festivalu, prav tako pa sva se dotaknila prihodnosti.

Vabljeni k branju in poslušanju albumov, prav tako pa vabljeni na Jazz festival Ljubljana 2022!

Vaše glasbeno izobraževanje se je verjetno tako kot pri veliki večini začelo v glasbeni šoli, kjer izhajamo iz žanra klasične glasbe. Kako se je razvila ljubezen do jazza in kako je prerasla v poklic?

Z glasbo sem bil obkrožen že od malih nog, saj prihajam iz družine pevcev, svojo glasbeno pot pa sem, vsaj formalno gledano, začel v glasbeni šoli, natančneje pri Glasbenem centru Edgar Willems, kjer sem pričel s poukom klavirja. Od nekdaj pa sem bil radoveden in sem poskušal ves material, ki mi je bil dan, na različne načine spreminjati in igrati ‘po svoje’, predvsem pa veliko improvizirati, kar je verjetno botrovalo moji kasnejši usmeritvi v jazz. Lahko bi rekel, da sem na nek način iskal svobodo in jo našel v jazzu. Ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo sem še razmišljal o usmeritvi v kak prestižnejši ali, če se malo pošalim, ‘resnejši’ poklic (klasična primera sta zdravnik ali odvetnik), a kaj kmalu mi je postalo jasno, da me v te vode ne vleče. Po vpisu na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana se je moja glasbena pot začela razvijati in poglabljati sama od sebe, od takrat naprej pa se nisem nikoli več oziral nazaj.

Kako to, da izdajate pet albumov hkrati, kaj je botrovalo tej odločitvi?

V preteklih dveh letih sem se intenzivno posvetil delu v studiu, pet albumov, ki jih izdajam, pa na nek način zaokroža to obdobje. Razlogov za hkratno izdajo je več. Po eni strani albumov nisem želel izdajati posebej, saj se dela medsebojno kontekstualizirajo in bi s tem izgubila nekaj teže. Na ta način poslušalcu omogočim vpogled v celoten spekter svojih dosedanjih umetniških prizadevanj, ki so precej razvejana, pa vendar imajo jasno rdečo nit. Poleg tega so razmere, v katerih so albumi nastali, predstavljale skorajšnje zagotovilo, da jih po izdaji ne bi mogel predstaviti publiki v živo na odrih, kar pa je konec koncev ves smisel moje prakse in poklica, zato sem namesto hitenja z izdajo raje počakal na ‘lepše dni’.

Ne moreva mimo letnic, ko ste posneli albume – 2020 in 2021 – leti, ki sta bili prežeti s pandemijo. Ste v pandemiji našli navdih?

Ne, v pandemiji nisem našel nekega posebnega navdiha, niti ga v njej nisem iskal. Lahko pa rečem, da se izkušnje, skozi katere smo v preteklih letih šli vsi, ter razmere, ki smo jih preživeli, vsekakor zrcalijo v glasbi. Način, na katerega pristopam do glasbe in z njo povezanimi ustvarjalnimi procesi, predvideva, da se življenjske izkušnje same izražajo skozi glasbo, četudi na najbolj subliminalnih ravneh. Eni od osnovnih predpostavk mojega dela sta iskanje lepote v zvoku in sporočilnosti ter razsvetljevanje ljudi skozi glasbo. Kljub temu, da moji albumi na trenutke odsevajo temačnost, v kateri so nastali, pa je bil moj osnovni cilj temu kontrirati skozi svetlobo, skozi lepoto zvoka ter z generalno optimističnim sporočilom, ki ga je v zadnjih letih hudo primanjkovalo. Mislim, da nam je to zelo lepo uspelo.

To vas sprašujem v luči aktualnega Koridorjevega projekta: Umetnost v času korone. Z udeleženkami smo ugotavljali, da je nekaterim pandemija postavila bariero na področju ustvarjanja, pri nekaterih pa je umetniško produkcijo spodbudila. Ste vi med slednjimi?

Lahko bi rekel ja in ne. Celoten proces se je na nek način začel po sili razmer; zaradi pandemije  in posledične ‘zamrznitve’ prireditvene industrije ni bilo praktično nobenih resnih priložnosti za redno nastopanje, zato sem se posvetil delu v studiu. Poleg tega sem kot mlad umetnik ravno začenjal z ustvarjanjem svojega umetniškega portfelja. V tem kontekstu pa je pandemija z mojih ramen odvzela nekaj pritiska, saj sem se ob odsotnostih vseh zunanjih obveznosti in pričakovanj lahko res povsem posvetil kreativnemu procesu, ga globlje premislil in ga posledično tudi zastavil na dolgoročnejši način. V tem smislu je pandemija mojo produkcijo gotovo spodbudila, vendar pa je v polju, kot je glasba, ki je povsem odvisna od osebnega stika tako s publiko kot s stanovskimi kolegi, povzročila tudi ogromno težav in dvomov. Odsotnost vsakodnevnih interakcij in predvsem skupne igre, ob kateri se glasbeniki ‘napajamo’, je bila najtežja.

Kako vam je uspelo samo snemanje glede na to, da na albumih sodelujete z različnimi glasbeniki? Kako so izgledala snemanja?

Snemanja so si bila med seboj povsem različna, konec koncev to potrjujejo tudi rezultati, predvsem pa so zame predstavljala ognjeni krst. Preden sem pričel s tem procesom, nisem še nikdar zares deloval v studiu kot avtor. Sicer sem že kdaj sodeloval kot ‘sideman’, vendar je raven odgovornosti in pritiska v tem smislu neprimerljiva. Mislim, da sem v tem obdobju v studiu preživel več kot 80 ur. Po drugi strani pa se na poziciji, ko imaš vajeti v rokah in so rezultati bolj ali manj odvisni od tebe in tvojega vodenja, veliko in predvsem hitro naučiš – v takem kontekstu je to stvar nuje. Z gotovostjo lahko trdim, da se je moja umetniška vizija močno izostrila.

Format posameznega snemanja je bil odvisen od ciljev, tako glasbenih kot sporočilnih, lokacije samega snemanja ter z njo povezanih studijskih danosti in specifik, predvsem pa od ljudi, s katerimi sem sodeloval. Ljudje smo si seveda različni, zato je vsak od mojih kolegov terjal drugačen pristop. Včasih smo posneli ves material v prvi uri snemanja, včasih je trajalo več dni, kdaj je tudi prišlo do kakšnega konflikta, spet drugič pa je bilo snemanje popolna zabava. Vsekakor sem se večinoma učil in prilagajal sproti. Posebej pa bi izpostavil še Dréja A. Hočevarja, ki mi je skozi celoten proces stal ob strani, na snemanjih deloval kot producent ter v splošnem predstavljal ključen del moje ekipe.

Kaj pa solo album? Kaj pomeni solo album v primerjavi z ostalimi, kjer gre za sodelovanje z drugimi ustvarjalci?

Solo je bil na nek način najlažji album, saj si v takem kontekstu sam s seboj in na ta način povsem svoboden. Kamorkoli se želiš premakniti v glasbi, se premakneš v trenutku, karkoli slišiš, ustvariš, veliko več je prostora za delo z najmanjšimi podrobnostmi. Glasba je praktično povsem v tvojih rokah, kar po eni strani pomeni popolno svobodo, po drugi pa popolno odgovornost. Druga plat te zgodbe je, da interakcija ter energija, ki izhajata iz skupinske igre, v tem primeru odpadeta. Kontekst je tako povsem drugačen. Sicer pa s klavirjem, ki seveda predstavlja samo jedro moje glasbene prakse, ogromno časa preživim tudi doma, zato je bila tranzicija iz dnevne sobe v studio v tem primeru razmeroma preprosta.

Albumi so sicer sestavljeni zelo različno – od enega daljšega dela do več krajših. Vsekakor je slišati, da se veliko ukvarjate z minimalistično zvočno podobo, lahko bi rekli zvočnim vtisom. V čem so si albumi (in s tem skladbe) podobni, kje pa je vsak album svet zase?

Vso glasbo na albumih združuje moj pristop do materiala ter potek mojih kreativnih procesov. Moja praksa se začne in konča za klavirjem, torej vsi kompozicijski, konceptualni in performativni pristopi izhajajo od tod. Predvsem gre za to, da veliko igram in na ta način generiram lastno zvočno kodo, ki jo v procesu tako ali drugače konsolidiram v kompozicije – ta proces je konstanta. Stvari postanejo malce bolj kompleksne, ko enačbi dodamo spremenljivke, v tem primeru je to lahko instrumentacija, kontekst snemanja, določen cilj, ki si ga zastavim za album, ljudje, s katerimi snemam, ali kaj drugega. Ista kompozicija lahko tako pod različnimi pogoji zveni povsem drugače.

Dolžina posameznega Dela je odvisna od sporočila, ki ga želim z glasbo prenesti, pa tudi od materiala, ki nam ga uspe posneti. Tudi studio sam je instrument; tako sta tudi postprodukcija ter izbira materiala in vrstnega reda zvočnih fenomenov ključni komponenti v kompozicijskem procesu.

Kaj vam je pomembno pri raziskovanju zvočne krajine? Kaj so materiali, ideje, motivi, ki jih obdržite, kakšen je morda kriterij ali smer, ki vodi posamezno kompozicijo?

Vse je odvisno od konteksta in tudi kontekst sam deluje na mnogih ravneh. Tako lahko recimo nek material, ki me sicer zelo nagovarja in bi ga z veseljem obdržal, na koncu zavržem, ker ne deluje bodisi v kontekstu posamezne kompozicije bodisi v kontekstu celotnega albuma ali sporočila, ki ga želim prenesti. Enako lahko velja za celotno kompozicijo. Marsikatera kompozicija, ki jo smatram za zelo dobro, se ni uvrstila na albume in veliko mojega dela ne bo nikoli izdanega. Lahko je tudi obratno; za eno najboljših kompozicij na mojem duo albumu se mi je sredi igranja zdelo, da je zanič, in me je močno mikalo, da bi preprosto prenehal igrati in začel znova. Tega nisem storil, ob kasnejšem poslušanju pa sem bil izredno vesel, da sem se tako odločil – rezultat je bil magičen. Pri delu v studiu se vse vrti okoli medigre v realnem času (real-time, op. p.) in v tem elementu te lahko ušesa kdaj tudi prevarajo, zato je ključnega pomena imeti okrog sebe pravo ekipo na čelu s producentom, ki deluje brez pritiska in s ‘svežimi ušesi’.

Kje bomo lahko kupili albume oziroma jih poslušali? Kakšnega poslušalca oz. kakšno poslušalko ste imeli v mislih med ustvarjanjem albumov, kakšnega/kakšno imate v mislih danes?

Albumi bodo izšli pri portugalski založbi Clean Feed Records, na voljo bodo v fizični obliki v t. i. box setu, poleg tega pa tudi na pretočnih platformah, kot so Bandcamp, Tidal, Spotify in podobne.

Pri ustvarjanju sem imel pravzaprav v mislih zelo raznolike poslušalce, zato se tudi albumi sami med seboj razlikujejo. En album bo morda všeč avantgardnim sladokuscem, spet drug ljubiteljem lirike in spevnosti. Dodana vrednost je na tem, da kdor vzame enega, vzame vse!

Predvsem pa si želim pozornega poslušalca, ki je odprt za to, da se ga glasba zares dotakne.

Kaj naj pričakujemo od vašega nastopa na Jazz festivalu Ljubljana, ki se bo odvijal med 15. in 18. junijem, kamor ste bili povabljeni kot umetnik v rezidenci? Bodo takrat albumi že izdani?

Repertoar, ki ga predstavljam na festivalu, obsega tri od petih projektov, zajetih v setu albumov, ki ga izdajam. Po mojih informacijah bodo albumi izšli ravno med Jazz festivalom, na nek način pa bo šlo za premiere ob izidu zgoščenk. Glasba, ki jo pripravljam, še nikoli ni bila predstavljena občinstvu, v primeru kvarteta, s katerim bom nastopil, pa si bomo z Gerryjem Hemingwayem, Axelom Dörnerjem in Christianom Lillingerjem dejansko tudi prvič delili oder. Program, ki bo predstavljen, bo zelo raznolik, tako kot tudi albumi sami.

14. 6. se predstavljam kot solist, kar je prav posebna priložnost, saj, kot rečeno, delo s klavirjem predstavlja samo jedro moje glasbene prakse in s tem priložnost za raziskovanje najmanjših detajlov in nians, ki jih ta instrument premore.

16. 6. nastopam z  italijansko vokalistko Marto Arpini, s katero se posvečava lepoti kot taki, glasba se osredotoča na čutnost, človeško kondicijo, veliko je ljubezenske lirike – zagotovo bo to najspevnejši od mojih treh koncertov.

17. 6. pa si oder delim z že omenjenim kvartetom, gre za projekt, ki je zasidran v tradicijah avantgardnih glasbenih praks, že sama zasedba (dva bobnarja, trobenta z elektroniko in klavir) pa nakazuje, da bo šlo za zelo energičen, lahko rečem celo eksploziven dogodek.

Miha Gantar letos in Miha Gantar čez pet let?

Letos sem umetnik na samem začetku svoje poti, pravzaprav se šele predstavljam svetu. Mimogrede, to je dejanski naslov serije mojih albumov – Introducing Miha Gantar.

Čez pet let bo Miha Gantar uveljavljen pianist in skladatelj z močnim mednarodnim renomejem ter izdanim opusom, ki bo obsegal od 15 do 20 albumov (snemanje druge serije petih albumov je že v teku, izide pa predvidoma spomladi 2023).

Predvsem pa se želim posvetiti tudi izobraževanju ter razvoju prihodnje generacije glasbenikov. Znanje, ki ga pridobivam in ki mi je bilo predano, želim ponesti naprej in poskrbeti, da bo naslednja generacija deležna priložnosti, ki sem jih bil deležen sam, predvsem pa, da bo lahko naredila naslednji korak in to glasbo popeljala naprej.