Vinlandska saga (Vindland saga): 2. sezona

Režija: Shūhei Yabuta
Scenarij: Hiroshi Seko
Igralska zasedba: Yûto Uemura, Shunsuke Takeuchi, Kensho Ono
Premiera: 10. 1. 2023 (Netflix)
Ocena: 9

»Konec prologa.«

S temi besedami se konča prva sezona Vinlandske sage. 

Prva sezona serije je pripoved o maščevanju, pa ne le to – je  povsem zaokrožena zgodba o maščevanju, ki od tega žanra tudi pomenljivo odstopa. Prolog bi tako lahko bil ne le prolog, ampak že zaključena pripoved. Dejstvo, da si je Makoto Yukimura, avtor mange, po kateri je serija posneta, celotno zgodbo o Thorfinnovem maščevanju zamislil zgolj kot prolog, namiguje, da Vinlandska saga širše gledano v resnici sploh ni zgodba o maščevanju, ampak o nečem drugem. Drugo sezono lahko tako dojemamo kot prvo poglavje zgodbe, ki jo je avtor želel povedati, njen prolog pa je zgolj tlakoval pot za tisto, kar bo v vseh naslednjih poglavjih osrednjega pomena za celotno sago.

Veliki vikinški bojevniki, epski dvoboji in vojni manevri – prva sezona Vinlandske sage je bila tega polna, druga sezona pa je nekoliko drugačna. Govori o brezizhodni usodi sužnja in o preprostem življenju, ki ga vikingi uničujejo. Vikinške bojevnike v glavnem nadomestijo sužnji in kmetje, epske dvoboje nadomestita poljedelstvo in gozdarstvo, namesto bojnih manevrov pa spremljamo zgodbo o iskanju konja, ki bi vlekel plug.

»To je resnica sveta, nihče ni tvoj sovražnik, nihče na tem svetu si ne zasluži trpeti nasilja.« Takšne so besede Thorsa, Thorfinnovega očeta. Na prvi pogled se morda zdijo preproste, samoumevne ali celo moralizirajoče, vendar pa je problem nasilja in vojne v Vinlandski sagi prikazan večplastno. Druga sezona na zrel način nadaljuje s prevpraševanjem zgodovine človeškega nasilja, od kod prihaja in ali ga je sploh mogoče odpraviti.

Svoje slavne besede je Thors izrekel že v prvi sezoni, a je bil Thorfinn takrat preveč zaslepljen z željo po junaških bojih, pozneje pa z besom in željo po maščevanju, da bi jih razumel in se nasilju uprl. Te besede se Thorfinnu zato v drugi sezoni, kot sužnju, vračajo znova in znova, dokler se v eni od njegovih mor ne sprevržejo v njihovo popolno nasprotje. Junak serije pade v globoko, temno brezno, vse do podzemlja, do krvave mlake, kjer poteka boj brez cilja, brez konca – ultimativno stanje vojne, kjer je »vsak človek sovražnik«. 

Druga sezona je v primerjavi s prvo tiha in počasna, kar je dobro. S tem nudi protiutež prvi sezoni, ki je bila polna vojnega hrupa, obenem pa se v tempu te sezone odseva tudi stanje Thorfinnovega duha. Pasivnost in životarjenje sta v njegovem srcu, dežela je tiha, v njem pa se oglaša vest za vse ljudi, ki jih je pobil v iskanju maščevanja. Nič več mu ni mar za junaštva na bojiščih in ni več poln besa, a prav zato se počuti praznega. Na lastni koži spozna, koliko truda gre v obdelovanje enega samega žitnega polja, on pa jih je pred tem toliko požgal. Med drugim se spoprijatelji s sužnjem Einarjem, ki je zaradi vikinških roparskih pohodov izgubil družino, dom in svobodo – in koliko jih je doletela takšna usoda? Einar je slehernik svojega časa, preprost človek, ki je vedno znova trpel zaradi apetita drugih. Tudi takšnih, kot je Thorfinn. 

Po bombastičnih spopadih in veliki akciji slovijo tako številni priznani in nagrajeni filmi kot cela gora hollywoodskih blockbusterjev, različnih video iger in nenazadnje animejev in mang. V teh zgodbah sta nasilje in vojna redkokdaj prikazana na zares kompleksen način; pogosto gre namreč za dokaj enoznačen boj junaka za pravico, boj dobrega proti zlu ali pa boj za preživetje, kjer druge izbire kot bojevati se v resnici sploh ni.

Seveda umetniški filmi nasilje v svetu in družbi pogosto problematizirajo, vendar pa pri teh filmih obstaja drug problem – gledali jih bodo v glavnem ljudje, ki se za umetnost zanimajo, prav množica, ki bi jih morala videti, pa bo namesto tega gledala produkcije, v katerih je nasilje vseprisotno, samoumevno in včasih celo glorificirano. Prav zato se mi zdi Vinlandska saga še toliko bolj plodna v svoji kritiki nasilja in vojne – je anime, ki je nastal po istoimenski mangi; v obeh primerih gre za popularno zvrst, kar Vinlandska saga izkoristi, da svoje sporočilo naredi dostopno večjemu številu ljudi (tudi in predvsem pa takšnim, ki so sicer vajeni drugačnih zgodb, v katerih nasilje ni nujno problematizirano). 

Omenil sem že, kako je druga sezona serije tiha, in nekatere, ki so pričakovali prizore bojišč in bojevnikov, je to prav zagotovo odvrnilo od gledanja. V resnici pa bi lahko bila še tišja! Iz tega tudi sledi moja edina kritika, ki se tiče odstopanja od splošnega vzdušja, ki ga serija gradi. V določenih trenutkih, pogosto tudi v kombinaciji s potencirano rabo glasbe, prizori delujejo patetični in pretirani. Še en tak odmik od siceršnje atmosfere serije je lik Einarja, ki je v svojih čustvih občutno pretiran, kar je sicer v animejih pogosto, ni pa značilno za Vinlandsko sago, ki je v tonu mrka in (vsaj večinoma) realistična zgodba.

Takšni trenutki gledalca zbodejo v oči, saj zelo odstopajo od vsebine. Je pa to le majhen del celotne sezone, ki ga zlahka odmislimo ob spremljanju psihološkega razvoja Throfinna in drugih likov, prikaza tragičnosti vojne ter filozofskega prevpraševanja nasilja nasploh.

Svojo kritiko prve sezone sem sklenil z mislijo, da serije ne bi priporočal le ljubiteljem vikinških zgodb, pač pa tudi tistim, ki so do tega žanra zadržani. Isto velja tudi za drugo sezono – morda še toliko bolj, ker je tokrat vikingov še manj! Ker živimo v času, ki znova in znova dokazuje, da še nismo imeli dovolj prelivanja krvi, se mi zdijo zgodbe, kot je Vinlandska saga, ne le dobrodošle, temveč celo nujno potrebne.

Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Ivana Rosa