Vinlandska saga (Vinland Saga)

Režija: Shūhei Yabuta
Scenarij: Kenta Ihara, Hiroshi Seko
Igralska zasedba: Yûto Uemura, Naoya Uchida, Mike Haimoto
Datum izida: 6. 7. 2019 (Filipini), 25. 7. 2022 (Netflix)
Ocena: 9

Zdi se nenavadno, da bi sodobno popkulturo v tolikšni meri zaznamovalo starodavno ljudstvo, ki je množično pobijalo, požigalo, posiljevalo in bilo nasploh znano po največjem globalnem suženjskem trgu. Zgodilo pa se je prav to. Leta 2013 je izšla prva sezona izjemno uspešne serije Vikingi (Vikings, 2013–2020), z njo pa se je začelo vikinško obleganje 21. stoletja. V naslednjih letih se je zanimanje za nordijsko mitologijo in za vikinško kulturo izrazito povečalo in mnogo je bilo filmov ter serij, ki so skušali v tem svetu povedati svojo zgodbo ali pa se naužiti mane uspeha, ki so je bili deležni Vikingi. Na Netflixu si lahko danes poleg Vikingov ogledamo še nadaljevanje zgodbe v obliki serije Vikings: Valhalla (2022–), samostojno BBC serijo Poslednje kraljestvo (The Last Kingdom, 2015–2022) in parodično serijo Norsemen (2016–2020). Režiser Robert Eggers je posnel tudi film Severnjak (The Northman, 2022), ki je pobral vrsto nagrad in zaslovel predvsem kot nordijska reinterpretacija Shakespearjeve drame Hamlet. Nastala pa je tudi vrsta videoiger in glasbenih skupin, ki v večji ali manjši meri črpajo svojo snov iz vikinške kulture.

Marsikdo bi si tako lahko na prvi pogled mislil, da je Vinlandska saga (Vinland saga, 2019-), anime serija o vikingih, narejena po istoimenski mangi (japonskem stripu), le še en poskus sledenja preverjeno uspešnemu vzorcu. Tudi po prvih nekaj epizodah sem imel občutek, da sem to zgodbo videl že v vsaki drugi vikinški zgodbi, od Poslednjega kraljestva do Severnjaka. Začne se namreč povsem stereotipno za ta žanr – Thorfinn je otrok mogočnega Thorsa, velikega bojevnika, ki ga pred Thorfinnovimi očmi ubijejo. Thorfinn nato zapriseže maščevanje in celotna prva sezona serije je zgodba o njegovem maščevanju.

A da ne bo šlo za le še eno kopijo brez lastnega duha, lahko v manjši meri zaznamo že v teh prvih epizodah – Thors je sicer velik bojevnik, bil je eden največjih in najbolj slavnih junakov, a se mu je pobijanje uprlo. Njegovo prepričanje je, da »pravi bojevnik ne potrebuje meča«. To je, kolikor vem, od vrste vikinških filmov in serij prvič, da je nekdo prikazal pobijanje na neglorificiran ali normaliziran način (četudi je v vikinški kulturi tako v resnici bilo), pač pa tako, da se gledalcu nasilje in posledično vikinška kultura zagabita (podobno je sicer dosegel tudi Severnjak, vendar v izrazito manjši meri).

Ob gledanju Vinlandske sage sem se večkrat spomnil na film Kaos (Ran, 1985) Akire Kurosawe, v katerem je pobijanja in vojskovanja veliko, a je fokus iz kadra v kader vedno znova na posledicah vojne, na preliti krvi in na mrtvih, ne pa na tistih, ki se še borijo. Vinlandska saga ne prikaže pobijanja le kot običajen del vikinške kulture, prikaže ga na večplasten način, tudi in predvsem skozi trpljenje in smrt tistih, ki se znajdejo na drugi strani. Dogajanje večkrat tudi spremljamo skozi njihove oči, na primer skozi oči stare ženice, ki se odloči pokazati milost sovražniku in s tem pogubi celotno vas. To poglobi občutek, da preostali svet ne miruje, ko spremljamo protagonista, in da ni tam zgolj zato, da ga vikingi napadejo in izropajo – ljudje živijo svoja življenja in imajo svoje vsakodnevne stiske. Napadi vikingov, masovno pobijanje, zasužnjevanje, posiljevanje in požiganje tako nastopijo na globlji ravni, saj jih ne gledamo le skozi oči protagonista, pač pa tudi skozi oči žrtev. In ker vemo, da se tudi protagonist zaveda, da njegovo ravnanje uničuje življenja, in obenem ravna, kot da nima druge izbire, še toliko bolj občutimo tragičnost njegove zgodbe.

Po smrti svojega očeta Thorfinn živi samo še za maščevanje. Zelo kmalu dobi možnost, da Askeladda, morilca svojega očeta, ubije v spanju, a se odloči, da to ne bi bilo častno. Ko naslednji dan Askeladda izzove na dvoboj, ga Askeladd z lahkoto porazi in zbrca. V tem prizoru ni nikakršnega patetičnega pretiravanja — Askeladd je izurjen morilec in Thorfinn je otrok, stvar se konča, še preden bi se zares začela. Askeladd v Throfinnu vseeno vidi nekoga, ki bi mu lahko še koristil (natančneje nekoga, ki bi ga lahko zlahka izkoristil) in mu zato obljubi, da mu bo postregel s pravim častnim dvobojem, ko se mu bo izkazal na bojnem polju. V nadaljevanju Thorfinn odraste na bojiščih in pobije mnogo ljudi, za Askeladda opravi številne nemogoče naloge, da bi si prislužil pravico do častnega boja. V iskanju maščevanja je tako zaslepljen, da se ne zaveda niti tega, da je vso svojo čast v Askeladdovi službi izgubil ter ravnal v nasprotju z željami svojega očeta.

Vinlandska saga se začne tako kot marsikatera zgodba o maščevanju, gledalec pa si ob tem ustvari neka pričakovanja o njenem poteku. A dlje ko gledamo, bolj se nam maščevanje upira, in ta, ki ga išče, se zdi vedno bolj slep v svojem besu. Pobil je vrsto očetov in sinov in bolj ali manj nedolžnih ljudi, vse to pa zato, da bi maščeval smrt lastnega očeta, ki je pobijanje preziral. V nasprotju s Thorfinnom vedno bolj razumemo Askeladda in smo mu vedno bolj naklonjeni. Čeprav je vse prej kot dober človek, za vsakim njegovim dejanjem stojita hladen razum in premišljen razlog. Kasneje izvemo, da tudi on sam išče maščevanje, a je v tem preudaren. Kot tak pa predstavlja Thorfinnu zrcalo in kritiko njegovega ravnanja.

Edino, kar bi zares lahko izpostavil kot element serije, ki je zmotil mojo gledalsko izkustvo, je pretiravanje v akcijskih prizorih (ki je sicer pri animejih pogosto). Vendar pa so ti prizori k sreči redki in gledalca ne odtegnejo od kvalitetne zgodbe, dialogov in poglobljenega razvoja likov. Prav tako sta smrt in ubijanje v seriji prikazana na vse prej kot banaliziran način – kdor pobija, ni nikoli prikazan kot junak. Včasih gre za slavohlepne, včasih za sebične ljudi, včasih gre za ljudi, ki so bili v to pač prisiljeni, a vedno gre za nekoga, ki je drugemu končal življenje.

Poglavitna kvaliteta prve sezone Vinlandske sage je v tem, da se zaveda žanra, v katerem ustvarja, in ga zavestno presega. Je vikinška serija in se hkrati od vikinških serij oddalji. Je zgodba o maščevanju in hkrati kritika zgodb o maščevanju, ki so pogosto romantizirane. Polna je vojskovanja in nasilja, obenem pa je izrazito protivojna in nasilje obsoja. Iz teh razlogov prve sezone Vinlandske sage ne bi priporočal le ljubiteljem vikinških zgodb, pač pa tudi tistim, ki so do tega žanra  zadržani. Omembe vredno pa je tudi to, da je prva sezona Vinlandske sage opredeljena kot zgolj prolog za večjo zgodbo (druga sezona bo na Netflixu izhajala v obliki tedenskih epizod med 9. januarjem in 19. junijem 2023). A ne glede na to prvi sezoni uspe tudi kot zaokroženi celoti z lastno dramaturgijo in jasnim sporočilom.

Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček