Sarajevo safari

Režiser: Miran Zupanič
Sodelujoči: Edin Subašić, Stana Ćišić, Samir Ćišić, Faruk Šabanović
Svetovna premiera: Sarajevski filmski festival, 10. 9. 2022
Ocena: 9

V četrtek, 27. 10. 2022, je bila v Cankarjevem domu ljubljanska premiera dokumentarnega filma Sarajevo safari, ki raziskuje fenomen turističnih ostrostrelcev, ki so lahko med vojno v devetdesetih za dovolj visoko plačilo ciljali na civiliste v obkoljenem Sarajevu. Projekciji je sledil pogovor z režiserjem Miranom Zupaničem, producentom Francijem Zajcem in nastopajočim Edinom Subašićem, ki ga je vodil Jure Longyka. 

Sarajevo safari skozi dokumentarne posnetke uličnega dogajanja v vojnem Sarajevu, ki prikazujejo tako vsakodnevno iskanje kurjave kot tragične posledice strelskega nasilja, ter intervjuje s posamezniki, ki so bili v direktnem stiku s safarijem, razčlenjuje takratno dogajanje. Intervjuji podajo zgodbe novinarja, ki je med vojno delal za tujo agencijo in bil na safariju nekajkrat prisoten (a v njem ni sodeloval), Edina Subašića, bosanskega obveščevalca, ki opisuje izjavo srbskega plačanca (enega od t. i. vikend snajperjev, ki je bil v stiku z nekaterimi od teh tujih obiskovalcev), Faruka Šabanovića, žrtve ostrostrelca, ki je strel preživela, a pristala v invalidskem vozičku in zgodbo Stane in Samirja Čišića, staršev enoletne deklice, ki jo je ostrostrelec ubil. 

Film lovi ravnotežje med bolj objektivnimi pričevanji obveščevalca Edina Subašića in anonimnega novinarja ter čustvenimi, osebnimi pričevanji prebivalcev Sarajeva v času vojne. S počasnim tempom se režiser posveti zgodbam sodelujočih, ki nam s svojimi iskrenimi, pretresljivimi in mestoma poetičnimi pričevanji orišejo realnost življenja v obleganem Sarajevu in posledic, ki jih je to obdobje pustilo na kolektivni psihi Sarajevčanov.

V filmu in po njem je bilo govora o patologiji, ki povzroči takšno vedenje, psihozi, ki je potrebna, da se ti zdi, da so nekatera človeška bitja manjvredna in si ne zaslužijo življenja. Anonimni novinar v filmu pripomni, da je po obraznih potezah tujcev prepoznal, da so zahodnjaki, kasneje pa se sprašuje, kakšen narod bi bil zmožen takšnih dejanj, kakor da je narodnost tisti faktor, ki omogoča brezčutno vedenje, ne pa denar in moč. Film se do izjave novinarja ne opredeli, a v svojih idejah tudi ne pristaja na utemeljevanje zlobe in dobrote z narodnostjo. Razlika med plačanci, ki so na civiliste streljali za dodaten zaslužek, in tistimi, ki so to počeli za hobi, je po režiserjevem mnenju v tem, da so imeli ti srbski plačanci za svoja dejanja vsaj nek motiv – morebiti po zgrešeni logiki, a vseeno neki logiki, so lahko to dojemali kot obrambo svoje domovine, civiliste na drugi strani puške pa kot svoje neposredne sovražnike. Po drugi strani tujci, ki so na ljudi streljali za lastno zabavo, do svojih tarč niso imeli nikakršnega odnosa. Sarajevčani so bili za njih objekti, le trofeje z ekskluzivnega lova.

V pogovoru po filmu je beseda večkrat nanesla na to, da so se ustvarjalci trudili film narediti čim bolj verodostojen, ker jih je skrbelo, da ljudje sicer ne bodo pripravljeni verjeti, da bi se kaj takšnega zares lahko zgodilo. Kdo bi bil vendar zmožen takšnih dejanj? Kako lahko nekateri ljudje na soljudi gledajo kot na divjad? Kako bi temu šele lahko verjeli ljudje, ki tega niso doživeli, ali mladi, ki takrat sploh še niso bili živi? Če napišem, da se mi zdi ta pristop malo naiven, morda le potrdim predstave o ciničnosti in otopelosti naše generacije, pa vseeno. Vest o safariju na ljudi je grozna. Izraba že tako tragične vojne za sprevrženo igro dokazovanja svoje nedotakljivosti je prav tako grozna. Morda ji lažje verjamemo zato, ker smo na splošno otopeli spričo vsakodnevnih poročanjih o različnih krivicah in vseprisotnega nasilja v medijih. Ali pa zato, ker smo iz dneva v dan soočeni z objestnostjo, ki jo prinese moč in je diskurz o razmerjih moči tudi vse bolj razširjen. Morda zato, ker smo še malo perverznejšo inačico takšnih dogodkov že videli v Netflixovi Igri lignja (Squid Game, 2021). Kapital in obsceno bogati iz dneva v dan na bolj ali manj okrutne načine dokazujejo, da na delavski razred gledajo kot na divjad. Od tega, da ljudje pod njihovo taktirko umirajo v rudnikih in tovarnah oblačil ter hirajo zaradi onesnaženih, opustošenih naravnih virov, do tega, da ljudi lastnoročno streljajo za svojo zabavo, seveda obstaja neka razdalja. Čeprav verjetno ne želimo verjeti, da bi jo bil kdo pripravljen prečiti, to ne pomeni, da je to težko verjetno.

Kljub pretresljivosti dokumentarca je njegova vsebina le začetek zgodbe. Cilj filma je predstaviti ta sprevržen fenomen in kako je samo obleganje Sarajeva, še bolj pa zavedanje, da so bili med drugim tudi tarče bogatih lovcev na trofeje, vplivalo na takratne prebivalce mesta. Ustvarjalci so med pogovorom povedali, da jih je od premiere filma nagovorilo še kar nekaj ljudi, ki so tako ali drugače vedeli za safari. Šlo je za skorajda javno skrivnost, katere plasti se s filmom Sarajevo safari šele začenjajo odkrivati. Po premieri filma je sarajevska županja Benjamina Karić vložila kazensko prijavo proti neznanim »lovcem na človeške glave«, ki jih obtožuje dokumentarec. Tožilstvo Bosne in Hercegovine je sedaj tudi začelo preiskavo trditev v filmu. Morda nekoč dejansko pride na plan, kako se je osnovala organizacijska mreža, ki je privilegirancem omogočala izživljanje svojih najbolj nizkotnih vzgibov.

Uredila: Ana Jarc
Lektorirala: Saška Maček