5. 4. 2022 / Film/TV / Literatura / Recenzija

Primerjalna recenzija: Izgubljena hči (The Lost Daughter) – knjiga vs. film

Knjiga: Elena Ferrante – The Lost Daughter (originalni naslov: La figlia oscura)
Založba: Europa Editions, New York
Leto izida: 2008
Prevod: Ann Goldstein (iz italijanščine v angleščino)
Film: Izgubljena hči (The Lost Daughter)
Režija: Maggie Gyllenhaal
Igralska zasedba: Olivia Coleman, Jessie Buckley, Dakota Johnson
Datum izida: 16. december 2021 (Izrael), 31. december 2021 (Netflix)
  

The Lost Daughter oz. La figlia oscura (2006) je tretji roman italijanske pisateljice Elene Ferrante, ki je od tedaj zaslovela s svojim Neapeljskim ciklom, v katerega spada tudi roman Moja genialna prijateljica, ki je bil prirejen v HBO serijo. Konec lanskega leta se je tej priredbi pisateljičinega dela pridružil še film The Lost Daughter (Izgubljena hči). Gre za režijski prvenec Maggie Gyllenhall, še ene uveljavljene igralke, ki je stopila za kamero, kot pred njo med drugimi Greta Gerwig, Olivia Wilde in Emerald Fennel. Kot omenjene igralke-režiserke se tudi Gyllenhaal v svojem prvencu posveča zgodbi o ženskih protagonistkah, ki jo mojstrsko prenese s papirja na zaslon.

Izgubljena hči se ukvarja s tematiko materinstva in relativno neraziskanim razponom mater, ki obstajajo med arhetipoma dobre, mile (in pogostokrat preminule) matere ter slabe matere, ki svoje otroke zaznamuje vsaj z brezbrižnostjo, če ne tudi s čustveno in fizično zlorabo. Lahko bi rekli, da Ferrante in Gyllenhaal raziskujeta pojav povprečne matere.

Izgubljena hči sledi Ledi, profesorici literature, ki si poleti privošči študijski dopust na obali, kjer njeno pozornost pritegne mlada mama Nina (Dakota Johnson). Zgodba preskakuje med Ledo v sedanjosti, neodvisno žensko srednjih let z odraslima hčerkama, in njenimi spomini na zgodnje materinstvo. V filmu je ta preskok še posebej poudarjen, saj starejšo Ledo igra Olivia Coleman, mlajšo pa Jessie Buckley. Mlada Leda ostaja doma in skrbi za hčerki, medtem ko si njen mož gradi kariero v znanosti in jo zaradi službenih potovanj pogosto pušča samo s hčerama. Ob tem je Ledina akademska kariera postavljena na stranski tir, vse dokler je njen profesor ne povabi na strokovno konferenco, kjer nepričakovano dobi priznanje za svoje delo.

Teh nekaj dni Ledo privede do tega, da ponovno odkrije svojo strast, intelekt in ambicije. Da se spomni, kdo je bila in kdo želi postati. Je tudi povod za kasnejšo odločitev, da bo zapustila svoji hčerki, ki jo v romanu Leda utemelji z naslednjimi besedami: »Preveč sem ju imela rada in zdelo se mi je, da zaradi ljubezni do njiju ne bom mogla postati to, kar sem.« V filmu Leda Nini na vprašanje, kako se je počutila po tem, ko je zapustila svoji hčerki, s krivdo na obrazu odgovori: »Neverjetno.« Izgubljena hči je zgodba o nasprotjih, o tem, kar se skriva pod bleščečim površjem. O ljudeh, ki so hkrati sočutni in kruti, razumevajoči in obsojajoči, privlačni in odbijajoči. O protagonistki, ki je hkrati prizemljena in snobovska, skrbna in sebična, plašna in uporniška.

Gyllenhaal to dvojnost vplete tudi v vizualni jezik filma, skozi katerega gledalca spominja na neprijetne resnice, ki se pogosto skrivajo pod površjem. Madež, ki ga čriček pusti na blazini, nagnita hruška pod kupom bleščečega sadja, najljubša igrača, ki je od igranja na plaži polna peskaste brozge. Ne Leda, ne režiserka, ne film sam se ne bojijo zazreti in nagovoriti grših plati človeških nagnjenj in raziskovati, kako se te prepletajo z najboljšimi deli vsakega od nas. Leda, protagonistka zgodbe, zase pravi, da »ni naravna mati«. V filmu vidimo, da to je in ni, ko se pomika od mlade ženske, ki hlepi po samoizpolnitvi, do ženske v srednjih letih, ki se do neke mere kesa za svoje odločitve, a je hkrati skorajda hladno sprijaznjena s svojimi napakami.

Gyllenhaal se je pri priredbi romana odločila, da bo dogajanje iz Italije prenesla v njej znani angleško govoreči svet. Namesto pisateljičine italijanske profesorice angleške literature je filmska Leda Angležinja, ki živi v ZDA, kjer poučuje italijansko literaturo. Film je namesto na jug Italije postavljen v Grčijo, kjer Leda namesto razširjene neapeljske družine sreča razširjeno družino grških Američanov iz Queensa.

Mnogo igralcev v filmu odstopa od opisov likov v knjigi, tako kot mestoma tudi zaporedje dogodkov. Zadnji stavek, ki ga Leda izreče v knjigi, je celo popolnoma nasproten tistemu v filmu. Ferrante je ob predaji pravic za priredbo romana režiserki postavila pogoj – njun dogovor velja samo, če bo scenarij napisala in režirala Maggie sama. Pri tem ji je dala popolnoma proste roke pri prirejanju zgodbe. Prav to film izboljša. Ko beremo angleški prevod izvirnega romana, mestoma podvomimo v prevajalkine odločitve in se vprašamo, če je imela Ferrante prav zares v mislih smrad oz. odour, ne pa zgolj vonja. Ko gledamo film, takšni pomisleki odpadejo. Z odstopanjem od romana Gyllenhall odkriva lastno vizijo in razumevanje zgodbe. Pripoved si prisvoji in si jo lasti, ravno zato pa tako uspešno prikaže čustveno resnico likov. Namesto da bi pripoved le preslikala s papirja na zaslon, ustvari avtorski izdelek.

Kljub temu, da Gyllenhaal skozi svoje like zavrača družbena pričakovanja in koncept popolne matere, se film izogiba kakršnikoli konkretni družbeni kritiki. Skrb za otroke ostaja v domeni žensk, le da pri tem niso popolne. Ko opazujemo, kako se mlada Leda utaplja v nenehnih pritiskih in zadolžitvah starševstva, se zdi, kot da obstaja za to težavo neka rešitev. Film brez posebne obsodbe kot delnega krivca sicer ponudi njenega moža, ki ne uvidi, da je Ledina kariera (in duševno zdravje) prav tako pomembna kot njegova. Kot pravi že dodobra obrabljen rek, pa je za vzgojo otroka potrebna cela vas – če ne vas, pa vsaj vrtec. S splošno uveljavljenim dostopnim (če ne brezplačnim) varstvom bi lahko Leda do profesure prišla tudi brez hiatusa od svojih otrok in nasploh bi bile zgodbe, ki jih beremo in gledamo o materinstvu, morda še kako drugačne.


Lektorirala: Ivana Rosa