Elena Ferrante: Genialna prijateljica

Misteriozna italijanska avtorica, ki pred očmi javnosti še vedno ljubosumno skriva svojo pravo identiteto, je v slovenski literarni prostor vstopila z Dnevi zavrženosti, ki so tesnoben in nenavaden uvid v konec ljubezenskega razmerja. S tem se je t. i. ferrantemanija začela tudi pri nas in zdi se, da se bo z avtoričino Genialno prijateljico, prvim delom Neapeljskega cikla, ki ga sicer sestavljajo štirje romani, le še stopnjevala.

Če so bili Dnevi zavrženosti tesnobni, mučni in na trenutke že skrajno naporni za branje, je v Genialni prijateljici atmosfera povsem drugačna, saj pripoved teče počasneje, mehkeje, dogodki pa niso tako usodni. Cikel, ki ga uvaja spisek vseh nastopajočih oseb (in teh je res veliko), je postavljen v neapeljsko sosesko, sestavljeno iz za zgodbo pomembnih devetih družin. Protagonistko romana Eleno Greco  na začetku pokliče sin njene najboljše prijateljice Lile, ki naj bi izginila neznano kam. Da bi Elena ugotovila, kaj se ji je zgodilo, se retrospektivno vrne v otroštvo in mladost, kakor je tudi naslov dvema deloma, iz katerih je roman sestavljen. Skozi prvoosebno pripoved se bralec seznani z začetkom njunega prijateljstva, bujno otroško domišljijo, čevljarsko delavnico Lilinega očeta, priljubljenimi knjigami in prvimi simpatijami glavnih junakinj, pa vse do mladostniških, bolj ali manj prijetnih ljubezenskih izkušenj, globljih spoznanj in na koncu do poroke in zrelosti, ki jo dosežeta glavni junakinji. Tisto, kar bralca v knjigo potegne – in potegne ga počasi, a ga vztrajno vleče naprej in ga v primežu drži vse do konca, ki pravzaprav ni konec – je odnos med dekletoma. Ta se giblje od globokega prijateljstva in zavezništva, pa vse do prikritega ljubosumja in tekmovalnosti, ki deklici, predvsem Eleno, vleče naprej, ven iz ustaljenega ritma neapeljske ulice in revščine, ki jo prekinjata le dve nastopajoči družini. Pot, ki bi peljala ven, za eno pomeni izobrazba, za drugo pa dobra poslovna ideja in kasneje poroka, zaradi česar se njune poti na določeni točki nekoliko razideta, a kljub temu ostaneta z nevidno nitjo povezani ves čas; v okolju, kjer izobrazba ni niti pomembna niti pretirano cenjena, se Elena najprej ambiciozno in kasneje z nekoliko  grenkim priokusom uči tujih jezikov, za katere čuti, da jih Lila, kljub temu da je samouk, obvlada bolje. Podobno začne s pisanjem, v katerem posnema svojo prijateljico in ko začuti, da Lile to ne zanima več, se strast in zanimanje zamajeta tudi v njej. Ravno tako je z ljubezenskimi izkušnjami: v najbolj skritih kotičkih sebe Elena čuti, da je manj lepa in priljubljena od svoje prijateljice, a kljub negativnim čustvom, ki jo prevevajo, Lile tudi v svojih spominih ne kritizira ali obsoja, ampak skuša biti popolnoma nepristranska. To ji kljub temu ne uspeva zmeraj, saj je navsezadnje samo človek. Vse, kar glavna junakinja torej počne, je na posreden način vezano na njeno genialno prijateljico. Posebej zanimivo pri tem je tudi dejstvo, da Lila nikjer v romanu ne spregovori in je kot oseba in literarni lik v celoti zgrajena skozi oči drugega, kar daje romanu dodano vrednost, v bralcu pa poraja vprašanja o tem, na kakšen način je odnos videla Lila in ali bi bili vlogi skozi njeno optiko zamenjani; bi bila Elena tista genialna prijateljica?

Zgodba, ki bi lahko bila povsem povprečen in nostalgičen spomin na otroška in mladostniška čustva, je veliko več kot to. Elena Ferrante s svojim nezamenljivim slogom bralca popolnoma priklene na knjigo, ki bi jo, če se ne bi bal, da je bo prehitro zmanjkalo, pogoltnil v enem večeru. Napetost, ki se v skladu s počasnim ritmom pripovedi vzpostavlja počasi, pravzaprav ni toliko odvisna od dogodkov, kot je od Ferrantejinega pisanja, ki ponudi izjemno zanimiv, natančen in poglobljen uvid v Elenin notranji svet, ki bralcu hkrati omogoča identifikacijo z zapisanim.  Sporočilen je tudi konec romana; na prvi pogled nedolžen zunanji dogodek namreč prinese grenko slutnjo dogodkov, ki bodo sledili, kar je točno tista stopnja napetosti, ki jo bralec potrebuje za to, da nestrpno čaka na naslednji del Neapeljskega cikla. Genialni prijateljici tako ni mogoče očitati ničesar, razen tega, da se prehitro konča ter da ob delih, kot je to, tudi velike besede ne bi mogle opisati tistega, kar se med branjem poraja v bralcu.