Filmska Kunsthisterija, vol. 2: V znamenju nadrealizma @Slovenska kinoteka, 12. 5. 2016

Kunsthisterik oziroma Društvo študentov umetnostne zgodovine po lanski debitantski Filmski Kunsthisteriji tudi letos nadaljuje s projekcijami filmov v Slovenski kinoteki. Za dobro tretjino dneva so dvorano Silvana Furlana okupirali študentje umetnostne zgodovine, različni predavatelji in seveda naključni gledalci, ki so si z zanimanjem prišli ogledat nadrealistično obarvan sklop štirih filmov, imenovan »V znamenju nadrealizma«.

Na sam začetek sklopa so uvrstili dva projekta iz zgodnjega 20. stoletja, ki sta nastala v sodelovanju dveh največjih nadrealističnih umetnikov (iz sicer malo drugačnih umetniških branž). Prvi je Luis Buñuel, drugi Salvador Dalí. Že kot radovedna mladeniča sta – še pred svojim neznanskim uspehom – tako ustvarila kratek film z naslovom Andaluzijski pes (Un Chien Andalou, 1929), ki v določeni meri temelji na sanjah obeh avtorjev, po drugi strani pa je premisa filma zastavljena – takšen je bil tudi namen stvaritve tega filma – povsem iracionalno in nerazložljivo s kakršnimkoli logičnim ali psihološkim prijemom. Kakor je tudi izpostavil predavatelj po filmu, Luka Savić, filozof umetnik oziroma umetnik filozof (kot je bil poimenovan v intervjuju s Koridorjem), so prizori v filmu podajani povsem naključno in včasih celo nezaključeno. V isti sapi je bil predvajan še drugi in zadnji film naveze Buñuel–Dalí, Doba zlata (L’Age d’Or, 1930). Zakaj zadnji? Buñuel in Dalí sta se ravno pred začetkom produkcije sprla, njun spor pa se je stopnjeval do prvega uradnega dne snemanja, ko je Buñuel Dalíja s prizorišča snemanja pregnal kar s kladivom. Film že spada pod kategorijo »celovečerca«, v njem pa je manjšo vlogo odigral tudi pionir dadaizma in nadrealist, Max Ernst. Po filmu je Savić izpostavil, da se mnoge analize pri teh dveh filmih preveč naslanjajo na Freuda in njegovo analizo prostih asociacij ter sanj, zato je sam ponudil malo bolj filozofsko navdahnjeno predavanje, v katerem se je spustil v opredeljevanje nadrealizma na splošno in njegovo umeščenost v dve različni umetniški govorici: filmsko in slikarsko. Predvsem pri slednji se je opiral na dve Magrittovi sliki, Ceci n’est pas une pipe. in Representation. V svojem predavanju se je dotaknil tako starogrških filozofov kot tudi sodobnejših, vedno znova pa se je vračal tudi k Freudu in Lacanu. Z zadnjima je predstavljal teorije o seksualni zatrtosti, ki se kaže skozi večino del nadrealističnega gibanja. Nakazal je tudi razliko med »slučajem« in »iracionalnostjo« ter ga utemeljil s primerom, ki pravi: če gremo na tržnico z namenom kupit zelenjavo in tam srečamo znanca, ki nam vrne denar, ki nam ga je bil dolžan, je to slučaj; če pa gremo na tržnico z namenom, da dobimo denar od tega znanca, je to iracionalnost. Slednje je nato povezal z nadrealizmom in nekoherentnostjo filmske strukture predvajanih filmov.

Drugega filma prav zagotovo ne moremo uvrstiti pod čistokrvni filmski nadrealizem, a vseeno vsebuje določene fantazijske, morda simbolistične elemente in na prvi pogled nepovezane prehode med prizori, ki puščajo priokus po nadrealizmu. Gre za film 8½ (Otto e mezzo, 1963)  Federica Fellinija, eno izmed najbolj čislanih kanonskih del sedme umetnosti. Film razmeroma resno tematiko obravnava tudi komično, kar dokazuje dejstvo, da si je Fellini na začetku snemanja na kamero prilepil listek z napisom: »Zapomni si, da je to komedija.« Kinotečna dvorana je ostala polna tudi na predavanju dr. Petra Stankovića, rednega profesorja na Fakulteti za družbene vede. Ta se je sprva lotil upravičenosti označevanja 8½ kot »nadrealističnega filma« in izpostavil, kar je že bilo povedano v začetku tega odstavka. Ponudil je širok in zelo grob pregled nadrealizma v umetnosti in filmu ter se vrnil še dlje v preteklost, kjer je izpostavil pojav razkola med zgolj objektivnim prikazovanjem in vpletenostjo ter pomenom subjekta, ki ga vpelje smer romantike. Zametke idej, ki jih je postopoma podajal, je nato povezoval v razlago nadrealistične umetnosti skozi prizmo družbeno-socialnega konteksta, v katerem so se njeni predstavniki znašli. Prav tako je govoril o seksualni zatrtosti, a še pomembnejše zanj je bilo uporništvo nadrealizma kot rezultat umetnikovih teženj po spremembi sveta, ki se materializira skozi popolno obstrukcijo, malodane destrukcijo že znanih konvencij v filmu/umetnosti ter spravljanje sanj, nagonov in človekove podzavesti na pla(t)no.

Letošnjo Kunsthisterijo je zaključil Lynchev Eraserhead (1977). V svoji nenavadnosti in občasni grotesknosti se avtor spušča v preplet sanjavosti in nočne more, ki jo postopno potencira. Premisa je težko opisljiva in kljub temu se je avtor zavezal popolni tišini glede tega filma, saj pravi, da si mora vsak sam razlagati, kaj pomeni. Vpliva Kafke (Preobrazba) in Gogolja (Nos) sta takoj razvidna, priznal pa ju je tudi Lynch sam. Po koncu filma, ki ga je prevevala prav specifična »štimunga«, se je tik pod kinotečnim platnom znašel še zadnji predavatelj, doc. dr. Primož Krašovec. V svojem malo krajšem predavanju je izpostavil dva vidika, zaradi katerih imamo Lynchev film – po njegovem mnenju – za tako posebnega. Prvi je nekonvencionalna forma, s katero je režiser stopil še stopničko nad ustaljene smernice filmske naracije, drugi pa je sama tema oziroma kar poteze nadrealizma, ki so zaznavne v filmu. Ustavil se je pri tem, da pri Eraserheadu niti ne gre toliko za nadrealizem, ampak bolj za »čezrealizem« ali »hiperrealizem«, čeprav je slednja predpona, kakor je tudi sam omenil, že uporabljena v druge namene (primernost takšnega poimenovanja v teh »drugih namenih« je bila – vsaj tako je nakazal – najmanj dvomljiva). Glavna ideja filma je bila zanj to, da gre za nekaj, kar je bolj realno od realnega, neko novo realnost.

Kunsthisterija, vol. 2 je tako zaključila letošnji obrok (nadrealističnih) filmov, sklepajoč po obiskanosti in zgledni organizaciji dogodka pa se za tretji del tovrstnega filmofilskega druženja ni bati.