Bottoms

Režija: Emma Seligman
Scenarij: Emma Seligman in Rachel Sennott
Fotografija: Maria Rusche
Igralska zasedba: Rachel Sennott, Ayo Edebiri, Ruby Cruz, Havana Rose Liu
Premiera: 3. november 2023 (Netflix)
Ocena: 7

Obdobje srednje šole je za mnoge pravi pekel. Je čas negotovosti, nizke samopodobe in utrujajoče discipline. Težko si je zamisliti, kakšen pekel mora biti srednja šola šele tam, kjer nekaj veljaš samo če si mišičast, »čistokrven« ameriški igralec ragbija, kot se v filmu Bottoms izrazi ravnatelj. Če ravno ne hodiš z enim izmed njih, moraš biti zelo previdna, da te ne podrejo s svojimi podloženimi rameni, ko vselej zvezdniško udarno pritečejo na igrišče. Pojavljajo se na vseh plakatih, ki visijo na oglasnih deskah šolskih hodnikov, in so osrednja senzacija vsake šolske prireditve. Toda hitro postane jasno, kako plehek je v resnici ta ideal moškosti, ki ga šola tako časti. Igralci ragbija so, in tega niti ne skrivajo, nadvse občutljivi in dramatični, hlepijo po tem, da bi bila njihova moč občudovana in se kakor otroci razburjajo, kadar jim je pozornost odtegnjena. A kljub temu so jim razmere naklonjene, kakor Kenom iz filma Barbie Grete Gerwig (2023), ko jim končno uspe uresničiti fantazijo in zaživeti svoje sanje v patriarhatu.

V takem okolju se lezbijki in najboljši prijateljici, PJ (Rachel Sennott) in Josie (Ayo Edebiri), odločita ustanoviti klub, v katerem bi ženske učili samoobrambe. Sta nepriljubljeni in netalentirani zgubi – zdita se idealni za začetek subverzije. Ponuja se jima priložnost, da bi bili kakor pripovedovalec v Klubu golih pesti (Fight Club, 1999), ki ga služba naredi tako otopelega in brezvoljnega, da začne projekt, ki spodkopava temelje osovraženega sistema. A njun veliki plan se izkaže za banalnejšega, saj se ne borita za radikalno predrugačenje družbe; njuni razlogi so povsem oportunistični. Geslo, ki jima služi zgolj kot priročen pamflet, na primer pravi, da bodo njune ure pripomogle k »opolnomočenju žensk«. V resnici si želita pridobiti pozornost dveh sošolk, o katerih že vso srednjo šolo sanjarita, a se poskusi flirtanja vsakič končajo s sramotnim porazom. V te bitke, obsojene na neuspeh, se vselej podata skupaj in tvorita smešen duo, četudi sta si diametralno nasprotni. PJ je glede uspehov pretirano optimistična, vedno znova se v situacijo poda misleč, da gre tokrat zares, da so bili vse prej samo poskusi, ki so jo vodili do te priložnosti. Medtem je Josie anksiozna in paranoična, tolaži se z mislijo, da je ena izmed tistih, ki jim bo dolgo čakanje poplačano z vrnjeno naklonjenostjo, da se bo zgodba z njeno ljubeznijo začela šele čez več let, niti ne na faksu, ampak na eni izmed poznih obletnic. Toda po ustanovitvi kluba se pričakovanja PJ prvič ne zdijo več tako brez podlage, Josiejin negativizem pa počasi plahni. Krožek namreč postane prava uspešnica. Če se prej ni zdelo možno, da bi na sceno stopil kdo drug kakor ragbi fantje, so zdaj ti nenadoma čisto osupli. Ne vedo za kom poleg njih bi se lahko obračale glave, še manj pa kakšna je skrivnostna aktivnost, ki se ne osredinja nanje.

Zmedeni naj bi bili tudi v številnih filmskih studiih, ko jim je režiserka Emma Seligman predložila scenarij svojega projekta. Govorica njenih likov je delovala nenavadno, šale preveč obscene za srednješolke in vrh tega je tudi dogajanje delovalo absurdno. Toda prav to je tisto, zaradi česar je film svojevrsten. Izogne se skrajnostim, v katere drugi najstniški filmi tako radi zapadejo. Nekateri med njimi so lahko idealizirani in povsem spregledajo socialne in družbene okoliščine ali pa morda prikazujejo najstnike kot nemočne žrtve, povsem podlegle razmeram.

Medtem filmu Bottoms uspe doseči ravnovesje predvsem s spretno rabo humorja. Ta namreč ni zgolj značajska vrlina likov, ampak sposobnost, nujna za preživetje. Uporabljajo ga za spopadanje s tragiko in nelagodjem. Tako na primer na gledalca tragikomično deluje prizor, v katerem ena izmed članic kluba drugim zaupa zgodbo o nasilnem fantu, ki ji ne da miru. Obrnila se je že na policijo, a bo ta z ukrepanjem odlašala, dokler ne najde njenega trupla. Fant ji je s smrtjo sicer že večkrat zagrozil, ampak pri tem ostaja. To izreče na način, kot da je naveličana in nejevoljna, ampak paradoksalno ne zaradi neučinkovitosti policije, temveč zato, ker fant še ni uresničil svoje namere. Dekle v filmu je nedvomno žrtev patriarhata, a se vendarle zdi trdoživa, saj vsaj v jezikovnem kontekstu premaguje bedno stvarnost. Smeši namreč logiko delovanja institucij, ki se niti ne pretvarjajo več, da se trudijo zaščititi žrtve. V filmu lahko tako opazujemo, kako humor omogoča, da z njim, četudi posredno, opišemo sistem, ga osvetlimo s svoje pozicije ter se iz njega ponorčujemo. Tako se vsaj za trenutek zamenjajo vloge moči.  

Nekoliko nedosledno se morda zdi, da udeleženke kluba govorijo o nasilnih moški, ki jih ogrožajo v domačem okolju, medtem pa so v filmu prikazani samo ragbi fantje, ki so karikirani in pomilovanja vredni. Zdi se, kakor da bi bil film v nekaterih pogledih omejen z žanrskimi značilnostmi satire in je tej primoran nekoliko podrediti zgodbo. Družbene probleme dekleta sicer naslavljajo, a samo dokler to pripomore h komičnosti. 

Morda bi lahko kritizirali banalizirano upodabljanje moških likov, ki so bodisi nasilneži bodisi pretirano občutljivi, a se zdi, da se želi režiserka ponorčevati iz spolnih idealov, ki se jim lahko značaj povsem podredi. Značaj tako ni predmet posmeha, saj so ga moški liki povsem zatrli. Ženski liki so medtem večplastni, nekatere njihove moralne odločitve pa vprašljive. Tako filmu ne moremo očitati idealizacije žensk in zasmehovanja moških. PJ in Josie sta vse prej kot zgledni feministki, saj drugim članicam ne namenjata zaslužene pozornosti in jim odtegujeta besedo, če se jima ravno ne zdijo privlačne.

Situacija je podobna tistim, ki so tako značilne za skupnosti, ki naj bi marginaliziranim dajale glas, nato pa ustvarijo novo hierarhijo, morda le malo predrugačeno od prejšnje. Velikokrat imajo ustanovitelji lastne interese in zato sprememb ne uvajajo dovolj radikalno. Toda to nas ne sme napeljati na misel, da so take skupnosti nekoristne ali obsojene na neuspeh. Dekletom je krožek samoobrambe kljub svojim pomanjkljivostim razširil polje predstavljivega. Ne gre podceniti tega, da se postavimo na noge in obsodimo krivce, pred katerimi naj bi bila alternativa varna. Šele nato smo zmožni tudi od slednje zahtevati več –  če tega ne izpolni, pa začnimo nov »fight club«! Polje možnosti se prvič razkriva v svoji brezmejnosti.

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Saška Maček