Barbie
Režija: Greta Gerwig Scenarij: Greta Gerwig, Noah Baumbach Fotografija: Rodrigo Prieto Igralska zasedba: Margot Robbie, Ryan Gosling, Issa Rae, Kate McKinnon, America Ferrera, Ariana Greenblatt, Will Ferrell Datum izida: 9. 7. 2023 (ZDA), 19. 7. 2023 (Slovenija) Ocena: 7
Barbie je popolna. Je modna ikona, raziskovalka, Nobelova nagrajenka, astronavtka, zdravnica, predsednica ali karkoli drugega si želi postati. Barbie živi v rožnati hiši, v rožnatem svetu. Barbie je emancipirana ženska. Če zmore Barbie, zmorem tudi jaz, ti in vsaka deklica na svetu. Barbie ni le lutka oziroma še bolj pomembno, Barbie zagotovo ni le produkt podjetja Mattel, ki že od leta 1959 prepričuje dekleta po celem svetu, da s svojim nakupom liberalne feministične ikone izpolnijo svoj potrošniški potencial. Podobno priložnost jim ponuja ogled filma Barbie, ki je nastal pod budnim očesom feministične režiserke Grete Gerwig; le kaj bi lahko šlo narobe?
Film se začne z zabavno referenco na Kubrickovo 2001: Odisejo v vesolju, le da so tokrat deklice med igro tiste, ki ob glasbeni podlagi Richarda Straussa zavrnejo klasično idejo simuliranja materinstva skozi igro z dojenčki ter jo zamenjajo za igro z moderno Barbie. Iz prologa je gledalec takoj vržen v deželo Barbie, kjer od tega trenutka dalje sledi »stereotipni Barbie«, ki jo praktično popolno ter s pravo mero satire upodablja plavolasa, modrooka in nasmejana Margot Robbie. Sledimo ji skozi mesto, ki kipi od rožnate barve in »girlpowerja« ter se na prvi pogled zdi kot vzporedno vesolje pravemu svetu – gre namreč za nekakšen matriarhat, v katerem vladajo Barbie in njene Barbie prijateljice, Keni pa so postavljeni na stranski tir.
Uvodna sekvenca gledalca povleče v čarobni svet, ki je popoln dvojnik rožnate Barbie utopije, kakršno poznamo iz svojega otroštva. Prepoznamo lahko ikonično sanjsko hišo Barbie, rožnat kabriolet in replike klasičnih kompletov oblačil, medtem ko bodo ljubitelji franšize gotovo navdušeni tudi nad sklici na bolj obskurne delčke Barbiejine zgodovine. Za to poglobljeno doživetje in popolno iluzijo, ki traja tekom celega filma, gredo zasluge predvsem kostumografinji Jacqueline Durran, scenografinji Sari Greenwood in dekoraterki Katie Spencer, ki tekom filma večkrat pokažejo, da so dobro usklajena ekipa z izjemnim čutom za podrobnosti in pravo mero perfekcionizma. Trojka je predvsem znana po svojem izjemno uspešnem in mednarodno priznanem sodelovanju pri kultnih zgodovinskih dramah Prevzetnost in pristranost (2005), Pokora (2007) in Anna Karenina (2013) – s tem v mislih se zdijo za ambiciozen projekt ustvarjanja pravljičnega in razkošnega sveta Barbie, z minimalno uporabo računalniško ustvarjenih slik, še posebej primerna izbira. Manj do izraza pride glasbena oprema Marka Ronsona, ki deluje predvsem kot kuriran skupek rožnate, plastične, popularne glasbe. Ta filmu sicer daje lahkoten komičen občutek, a se na trenutke nasilno in moteče pojavlja v nesmiselnih delih filma.
Čeprav je že sama uvodna sekvenca zavita v tančico ironije, saj se režiserka vidno zabava z idejo popolne hiperženstvene Barbie, pa se simulacija dokončno prelomi med koreografirano disko točko, kjer Barbie iz transa prebudi eksistencialna kriza. Za nasvet se po pomoč obrne k »čudni Barbie« (Kate McKinnon), ki je v celotnem filmu gotovo najbolj domiseln produkt iz domišljijskega sveta Grete Gerwig in soscenarista Noaha Bumbacha. Čudna Barbie je Barbie, ki jo je skozi igro izmaličil njen človeški podaljšek – njeni lasje so odstriženi, njene noge polomljene, počečkana je z voščenkami in tako pooseblja neizbežno usodo marsikatere barbike. V čudni Barbie leži potencial za subverziven film ali vsaj za film, ki približno nagovori vse tiste otroke, ki so v sicer konformistični lutki našli prostor za izražanje svoje domišljije ali alternativne identitete.
A temu žal ni tako; čudna Barbie je navkljub matriarhalni utopiji preveč nenavadna, da bi jo medse sprejele na videz emancipirane barbike, ki so očitno še vedno obremenjene s patriarhalnimi koncepcijami sprejemljivega, ženstvenosti in lepote. Mogoče je to način, s katerim nam avtorica skuša približati dvojna merila Barbie kot igrače, ki naj bi hkrati služila kot orodje za opolnomočenje deklic in diktirala nedosegljive lepotne standarde, ampak je v tem kontekstu neprepričljiva. Režiserka bi na tem mestu lahko izkoristila priložnost, da utopično Barbie resničnost predstavi kot mesto brezpogojnega, ne le površinskega ženskega opolnomočenja in tako ustvarila prostor za pobeg v alternativno realnost, ki v popularni kulturi ni pogosto prikazana in bi nam verjetno dobro dela. Družbo z močnimi elementi ženske homosocialnosti bolje prikazujejo nekateri Barbie animirani filmi, kjer se Barbie podobno kot v filmu zdi romantično nezainteresirana za Kena, so pa bolj v ospredje postavljeni odnosi, ki jih plete s svojimi ženskimi vrstnicami – ravno iz tega razloga so v zadnjih letih te filme sprejeli za svoje določeni deli kvir skupnosti. A režiserka se žal ni popolnoma prepustila tej poti. Tako je v filmu jasno, da se mora stereotipna Barbie nujno odpraviti v pravi svet, kjer mora najti izvor svoje eksistencialne krize, sicer jo lahko doleti usoda čudne Barbie, ali še huje, ohrani svoj novo pridobljeni celulit. Tragično.
Na pot v pravi svet se skupaj z Barbie odpravi tudi Ken (Ryan Gosling), s katerim se podata na ločene poti spoznavanja. Barbie odkrije, da, nasprotno od pričakovanega, eksistencialne krize ni povzročila njena lastnica, odrezava najstnica Sasha (Ariana Greenblatt), temveč njena mama Gloria (America Ferrera). Gloria je predhodna lastnica Barbie, danes delavka v podjetju Mattel, pomembneje pa mama, ki se zaradi lastne negotovosti v odnosu s hčerko začne nostalgično igrati z Barbie ter nanjo nenamerno prenese lastne dvome in strahove. Medtem ko se Barbie spušča v zapleten svet človečnosti in čustvovanja ter ugotavlja kakšen je njen položaj v pravem svetu, Ken vzporedno doživlja nasprotno izkušnjo. Poduči se namreč o potencialu patriarhata, ki se ga nemudoma odloči izvoziti v Barbie deželo. Zgodba se dodatno zaplete, ko vanjo vstopijo voditelji podjetja Mattel (z Willom Ferrellom kot izvršnim direktorjem), ki želijo Barbie spraviti nazaj v deželo Barbie, da podjetje zaradi Kenove oblasti ne bi ostalo brez profita.
Po državnem udaru Kenov se dežela Barbie spremeni v satirično različico našega sveta – na tej točki film poka po šivih s sklici na popularno kulturo, šalami in preprosto, a učinkovito satiro o patriarhalni, toksični moškosti. Svet Kena je namerno poenostavljena in absurdistična replika na dele popularne kulture, ki hranijo utvare o moški moči in nadvladi. Film je najboljši v trenutkih, ko se ne jemlje preveč resno. Na teh točkah nedvomno blesti Ryan Gosling, ki se popolnoma vživi v vlogo Kena. Četudi je lik namerno zasnovan precej enodimenzionalno, brez globokih motivov za dejanja in z omejenim agensom, nam Gosling skozi Kena ponudi večplastno predstavo komične odličnosti. Poje, pleše, ima odličen čut za komedijo in se posledično dokaže kot neverjetno vsestranski igralec, za kar bo gotovo tudi prepoznan v sezoni nagrad.
Ko Barbie s pomočjo Glorie, Sashe in čudne Barbie začne svojevrstno feministično revolucijo in detronizira Kene v deželi Barbie, se film počasi bliža koncu. Na tej točki je sporočilo filma povsem nejasno. Očitno je, da se je avtorica zavedala vseh težav znamke Barbie; gledalca rada na to opomni z občasnimi dregljaji in zbadanji na račun podjetja Mattel, patriarhata in potrošništva, a ga hkrati poskuša prepričati, da je Barbie konec koncev dober izdelek, ki je vreden potrošnje. Pričakovati, da bo visoko proračunski film o lutki Barbie narejen mimo interesov konglomerata otroških igrač, ki je med drugim tudi koproducent filma, bi bilo popolnoma nerealistično. Mattel se že leta trudi narediti Barbie film, ki bi podjetju prinesel nov tok prihodkov, lutko Barbie ponovno osmislil in utrl pot celotni franšizi filmov iz vesolja Mattel (govora je o filmu Hot Wheels, Magic 8 Ball in Lokomotivček Tomaž). Seveda je prikladno tudi, da je s popularno filmsko franšizo, ki izdelkom daje antropomorfne značilnosti, enostavno preusmeriti pozornost od pritožb o zlorabi in spolnem nadlegovanju v podjetju Mattel, ki so jih v zadnjih letih izpostavile nevladne organizacije, kot sta ActionAid in China Labor Watch – če je uspelo Lego Groupu s filmsko uspešnico Lego, lahko tudi Mattelu z Barbie.
S tem v mislih je tudi od ljubljenke neodvisnega filma Grete Gerwig težko pričakovati resnično subverziven film z močnim družbenokritičnim sporočilom. Vseeno pa je režiserka izkoristila edinstveno priložnost, da ustvari film, ki na igriv in zabaven način prikazuje malo drugačen pogled na svet in služi kot svojevrstni kontrapunkt vsem franšizam, ki so namenjene tradicionalno moškim igračam in zabavi. Film Barbie ni popoln, niti ni feministična mojstrovina, je pa presenetljivo kreativen in zabaven vpogled v večplastnost ženske izkušnje in je bolj kot otrokom namenjen vsem tistim, ki so že pozabili, kako se igrati.
Uredila: Vanja Gajić
Lektorirala: Saška Maček
