25. februarja, 2020 / Oder / Recenzija
Eva Kryštufek je študentka primerjalne književnosti, ki se zanima predvsem za opero, balet in literaturo. Nekdo jo je nekoč nekje označil, da je stroga gospa, sama pa se s to trditvijo ne strinja, saj je za naziv gospa še premlada.

Simon Boccanegra

Premiera: 7. 2. 2020, SNG Opera in balet Maribor 
Režiser: Arnaud Bernard 
Scenograf: Arnaud Bernard 
Dirigent: Francesco Rosa 
Kostumografinja: Marianna Stranska 
Oblikovalec luči: Alliott Ganga 
Zborovodkinja: Zsuzsa Budavari Novak 
Asistent režije: Tim Ribič 
Nastopajoči: Genadij Vaščenko, Slavko Sekulić, Sabina Cvilak,
Martin Sušnik, Jaki Jurgec, Alfonz Kodrič, Terezija Potočnik, Lucija
Krašovec, Bogdan Stopar, Tomaž Planinc, Zbor opere SNG Maribor

Mariborska Opera je pri predstavi opere Simon Boccanegra k sodelovanju povabila priznanega opernega režiserja Arnauda Bernarda, ki je dobro poznan operni javnosti. Njegove predstave so bile postavljene na odre večine velikih opernih hiš (Verona, Théâtre du Capitole, Praga, Chicago, Tokio, St. Peterburg …) in splošno zelo dobro sprejete, zato so bila pričakovanja pri slovenski postavitvi Simona Boccanegre opravičeno zelo visoka. Že kmalu po začetku predstave je postalo jasno, da bo Bernard tudi s to predstavo svoj sloves upravičil, saj je predstava tekla tekoče, izognil se je odrski statičnosti (ki večini režiserjev predstavlja največji izziv pri postavljanju oper) in v sicer avtentično renesančno scenografijo vnesel subtilen pridih sodobnosti, ki zadovolji tako privržence klasičnih opernih postavitev (ki v ospredje postavljajo natančno sledenje izvorni ideji opere), kot ljubiteljem modernih interpretacij, ki želijo v operi predvsem najti idejo, ki je relevantna za sodobnost. Bernardovo zvesto sledenje historični zgodbi, ki se kaže tako v scenografiji, kot v kostumih, vmes presekajo iskrice sodobnosti: scenografija je kljub vmeščenosti v renesančni dogajalni čas dokaj minimalistična in učinkovita, brez nepotrebne natlačenosti in šare. Podobno so kostumi (kostumografinja: Marianna Stranska) na prvi pogled približek avtentičnemu renesančnemu, podrobno opazovanje pa v njih razkrije sodobne poslikave in rabo modernih, priljubljenih materialov, kot sta usnje in jeans. Podobno lahko rečemo za režiserjevo idejo: tisti, ki želijo od opere dobiti dramatično zgodbo (slično tisti, ki so jo lahko spremljali gledalci Verdijevega časa) o genovskem dožu, so to lahko dobili; medtem ko tisti, ki od opere pričakujejo refleksijo na sodobni čas, v operi lahko prepoznajo aluzijo na politično dogajanje (manipulacije populistov, korupcija, zarote itd.), ne glede na svoje poreklo in deželo, od koder prihajajo.  

Simon Boccanegra. Foto: Tiberiu Marta

Bernardovo postavitev odlikuje izjemna koherentna povezanost in izogibanje rabi odrske zavese ter prisiljenih menjav scene. Predstava se tako začne in konča s prizorom starejše ženice in deklice, ki v pristanišču izdelujeta papirnate ladjice, ki tudi sicer služijo kot ponavljajoči se element skozi celotno predstavo (kot simbol, ki povezuje Simona Boccanegro in Mario). Vez med Mario in Simonom Boccanegro je tudi jasno izražena rdeča nit predstave, ki jo med drugim skozi celotno predstavo potrjujejo papirnate ladjice.  Rečemo lahko, da je glavna zvezda predstave prav režiser, saj je uspel tako z navodili solistom in zboru kot tudi s samo scenografijo (ki se je tekoče premikala in spreminjala, kljub enostavnim elementom), opero narediti dinamično in zapolnjeno z gibom in dogajanjem, s čimer predstava ni niti za trenutek zdrsela v monotonost in statičnost, kar se pri operi vse prevečkrat rado zgodi. Prav zato moramo pohvaliti tekoče prehajanje med dejanji, ki je bilo brez motečih prekinitev ter posegov v scenografijo in dogajanje, ki bi gledalcu lahko odvrnili pozornost od dogajanja. Sama scena je večino časa ponazarjala pomole in palube obmorskega mesta (dogajalni kraj je namreč Genova), ki so se tekom dogajanja različno dvigali ter spuščali in tako spreminjali odrski prostor in same višinske nivoje. Na ta način je scena gladko prehajala od odprtih »zunanjih« prostorov, kot je pomol, do notranjih prostorov (npr. ječa), s čimer se je vedno znova potrjevala vsestranskost in premišljenost Bernardove scenografske ideje. In prav zaradi vsestranske zasnove scenografije si je Bernard lahko privoščil odsotnost odrske zavese, saj se je scenografija uspešno in tekoče prilagajala dogajalnemu kontekstu, odsotnost odrske zavese pa je samo še dodatno poudarjala povezanost in enotnost zgodbe. Kot zanimivost lahko na tem mestu omenim, da se režiser ni zatekel k rabi zavese na začetku predstave, niti med samim odmorom. Tako je gledalec priča dogajanju že ko vstopa v Opero in se orkester ogreva (takrat starka in deklica na odru izdelujeta papirnate ladjice, se igrata in pogovarjata), oder pa ni zakrit niti med odmorom pred tretjim dejanjem, saj Simon Boccanegra ves čas odmora leži na odru. Nežne prehode med dejanji pa naznanja tudi svetloba, ki ponazarja različne dele dneva, ki so med drugim najpomembnejši razločevalci posameznih dejanj. Prav ta način uporabe scene, svetlobe, predvsem pa luči daje gledalcu občutek neposredne vpetosti v dogajanje, ki mu z lahkoto sledi in ga v celoti razume od začetka do konca.

Simon Boccanegra. Foto: Tiberiu Marta

Tudi sama zasedba predstave je bila dobro uigrana, saj so se solisti med seboj dobro dopolnjevali in skrbeli, da je tudi tehnična izvedba predstave dosegla visok nivo. Glavni solisti: Genadij Vaščenko kot Simon Boccanegra, Sabina Cvilak kot Maria Boccanegra in Martin Sušnik kot Gabriele Adorno so bili glavna gonilna sila predstave, saj so svoje like interpretirali z igralsko in pevsko dovršenostjo, pri čemer je  najbolj izstopal  Martin Sušnik, ki je ponovno pokazal ves svoj igralski in pevski talent, saj je svoj lik doživeto interpretiral kot izjemno čustvenega in temperamentnega mladeniča, ki je za svojo ljubezen pripravljen premikati gore. Tako kot v lanskoletnem Faustu je v Simonu Boccanegri pokazal izjemno natančnost,  izčiščenost in razpon svojega tenorja, s katerim je v predstavi najbolj izstopal. Ponovno se je odlično znašel v tandemu s Sabino Cvilak, ki za Sušnikom ni dosti zaostajala in se v svoji interpretaciji Marije Boccanegra zelo približala svojemu lanskemu vrhuncu – Marguerite iz Goundovega Fausta. Mario je interpretirala kot čustveno, a vendarle ponosno in inteligentno dekle. Pohvalno je tudi to, da so se pevci in zbor izognili statičnosti arij, ki jih v večini postavitev pri nas izvajajo le v stoječem oziroma sedečem položaju. Takih trenutkov je bilo v Simonu Boccanegri malo, če sploh kaj, kar je od izvajalcev zahtevalo večji napor, ki pa se je poplačal s polno izkoriščenim odrom in živahnim dogajanjem.

Simon Boccanegra je predstava, ki jo bo v letošnjem letu težko prekositi, saj je Bernard uspel iz pevcev izvabiti dovršenost v tehnični kot tudi igralski interpretaciji, samo postavitev pa zasnovati na način, ki s svojimi izvirnimi rešitvami ustvarja predstavo, ki ruši stereotipe o statičnosti in monotonosti opere.

Simon Boccanegra. Foto: Tiberiu Marta