• Datum objave: nedelja, 2. december 2018
  • Vtisi s 34. Slovenskega knjižnega sejma: Hegel in Jezus govorita literaturo

    Dan 1

     

    Zamujal sem na otvoritev, pa saj kdo je še točen za te stvari? Pivo se je zavleklo.

     

    Vstopim v podhod, tam kraljuje Kralj ulice. »Gospod, a bi bil kakšen kovanček, čist nekej malga, ja prooosim no?« Grem mimo, smuknem notri, nimam drobiža.

     

    Naravnost po hodniku, mimo plakatov za vse mogoče predstave v Cankarjevem domu. Ogromno ljudi, ogromno knjig, to se bo še izšlo.

     

    Temačna zgodovina katoliške cerkve. Takoj prva stvar, ki mi pade v oči, nek zloben duhovnik na naslovnici.

     

    Potem Kmečki glas, Karantanija. Zazdi se mi, da je tukaj veliko Jezusa in new age religije.

     

    Evo, Sanje. To bo kul, si mislim, še glasbo imajo. Grem mimo Motoristovega dnevnika, Che Guevara, zgodnja dela – pred, khm, no. Spomni me na čase, ko sem si še želel revolucije.

     

    Že me nosi tok sejma. Pri Beletrini se ustavim, Belo se pere na devetdeset, fenomenalen naslov. V roke vzamem knjigo Mojce Kumerdej, Temna snov. Zadaj piše:

     

    »Tisto,

    kar imaš zelo rad,

    že vsebuje

    bolečino odhoda.«

     

    Fak, to se me je dotaknilo.

     

    In takoj zatem dobim sporočilo.

     

    Od nje, ki sem ji na nočnem busu iz Budimpešte napisal neko opravičilo, po več kot dveh letih. V odgovoru je citirala Dylana, tisto pesem, ki sva jo poslušala takrat na vlaku v London. Kar naenkrat postanem žalosten, a hodim naprej, pozabim.

     

    Mladinska ima neke kul plišaste medvedke, Avrora in Felix pa znižane krimiče. Pridem do glavnega vhoda, tam kamere, izvajam manevre izogibanja. Zdaj sem šele padel v gužvo, vsi so bili tukaj, govorili nekaj o Sapramiški, ne vem točno.

     

    Šel sem še v spodnji štuk, čisto naokoli, po dežju.

     

    Na dnu je vedno resnica. Nek fotr na kolesu me je skoraj povozil. Že štenge v podhod.

     

    Na eni od stojnic naletim na starega znanca, ki mi opiše zamujeno otvoritev. Menda je madžarski zunanji minister Péter Szijjártó retorično prekosil našega premiera, četudi se je ta sem ter tja pošalil. Ne vem, kaj naj si mislim, nisem še slišal premiera reči česa smešnega. Kolega se je pridušal tudi nad provincializmom tukajšnje javnosti, manjka »standardizirana eleganca«, tega v Franciji ne bi trpeli.

     

    Potem pripeljejo golaž, ki se ga moj sogovornik takoj poloti. Ob vsej tej standardizirani eleganci se zdaj pogovarjava o ideoloških bojih na filofaksu, prijateljev zanos da slutiti zmotno prepričanje, da je za te boje dejansko komu mar in da so, še več, agent družbenih sprememb. Ni vrag, da sva bila kmalu pri Marxu, nato Freudu, slednji je sploh odprl zajčjo luknjo.

     

    Sogovornik predlaga, da gremo iskat vino, ki ga točijo na strani. Zgleda kot mladi Faust, govori kot vešči Mefisto. A nimam ugovora, sam stopim do šanka.

     

    En glaž vina mi dajte, dobri gospod, sploh če se bomo pogovarjali o travmah iz zgodnjega otroštva.

     

    Nisem res tega rekel, samo mi je sto posto pisalo na obrazu.

     

    In res, slej ko prej, vse pasti psihoanalitičnega procesa, njegov namen itd. Zakaj mi ti freudovci zvenijo kot nek kult? Samo se ne bom spuščal v podrobnosti.

     

    Skratka, vsi jedo golaž.

     

    Tam stojim in kimam, vse dokler ne začnejo lepiti trakov okoli stojnic. Množica se je medtem razpršila, prodajalke in prodajalci zaključujejo blagajne.

     

    Odidem tja, kjer sem začel. Ko zapuščam podhod, zaslišim zadaj: »Gospod, a bi bil kakšen kovanček, čist nekej malga, ja prooosim no?«

     

     

    Dan 2

     

    »A mi kupite hrano?«

     

    Drug dan, druga viža. Trial and error, podjetniški duh, usmerjen k inovaciji, izboljšani izkušnji potrošnika, maksimizaciji profita.

     

    V Debatni kavarni debatirajo o grški etični misli in njenem vplivu na sodobne demokracije. Pa o krščanstvu. Nisem ujel konteksta, spet prepozen.

     

    Eritistična dialektika ali Kako imeti vselej prav. To rabim. Moja bivša je verjetno že prebrala.

     

    Gojenje čilijev.

     

    Govori, spomin od Nabokova, Pač mulca od Patti Smith, oboje v Modrijanu. Sami spomini.

     

    »Tukaj govorimo literaturo,« me preseneti slogan sejma na nekem plakatu. Spomni me na dekleta, ki na svojih Tinder profilih pišejo, da »tekoče govorijo sarkazem«, potem pa se izkaže, da ga ne. Ne vem, zakaj, po vsej verjetnosti ljudje tukaj res govorijo literaturo.

     

    Na sejmu je mlado in staro, samo ničesar vmes, razen prodajalcev in moderatorjev.

     

    Spodaj, v Forumu za obiskovalce, dogodek z naslovom Slovanska književnost kot dejavnik razvoja mentalne ekologije v svetu. Gospod, čigar ime sem zamudil, govori o naravi pesništva, ki da stremi k višjemu smotru prek imaginacije. »Tudi Bog je pesniška kreacija,« pravi. Zbran nabor slovenskih in ruskih literatov zamišljeno prikima.

     

    Na Kulinartfestu svetujejo, kako z naravno prehrano brez prehranskih dopolnil do zdrave kože.

     

    Veliki kozmični nauki Jezusa iz Nazareta.

     

    Ko grem na hitro kosilo, me preseneti, da Slovenska cesta izgleda isto kot na tistih brošurah in plakatih, ko so jo še gradili. Trole, drevesa, sprehajalci, kot da se vse premika v skladu s projekcijami. Kdo bi si mislil.

     

    V Forumu predstavljajo Leksikon filozofije, ki ga je uredil dr. Anton Stres. Ugotovim, da je to bivši nadškof slovenske katoliške cerkve, obenem pa opazim, da je na las podoben bratu mojega pokojnega dedka. Stari Karl. Moderatorka Cvetka Rezar postavlja avtorju komplimente namesto vprašanj. Nič kaj polemično vse skupaj. Janko Kos pravi, da je bil »zelo začuden nad tančinami« Stresove obravnave Aristotla, Platona, Spinoze. Ta fraza mi je kar všeč.

     

    Hujšanje z ajurvedo. Apokrifni astrosurfing.

     

    Pomudim se pri stojnici Slovenskega gledališkega inštituta, kjer so kreativno uporabili ogromno ogledalo na tleh kot razstavni prostor. Človeka kar povleče tja, verjetno narcisistični impulz. »Estetike post-dramskega ne zaznamuje obstoj ‘realnega’ kot takega, marveč njegova samorefleksivna uporaba.« Ja, če slučajno niste štekal post-dramskega gledališča, ga zdaj tudi ne boste.

     

    Z bratom, ki se mi je medtem pridružil, se usedeva na balkon Linhartove dvorane v pričakovanju Goncourteve nagrajenke Marie NDiaye, a pozabiva na slušalke za simultano prevajanje. Ko začnejo govoriti francosko, greva na pivo, čeprav je brat imel francoščino v gimnaziji in bi moral razumeti.

     

    V Debatni kavarni govorijo o poslednjih kristjanih. Ideja holokavsta izhaja iz turškega pobijanja kristjanov v 19. in 20. stoletju, poboj Armencev je prvi primer genocida. Nasploh naj bi bilo preganjanje kristjanov v muslimanskih deželah kar problematično, še danes.

     

    Spodaj imajo Hvalnico počasnosti, teza je, da bi mesta morala biti bolj počasna. Manca Košir je v elementu. »Mesta so stare koke,« pripomni Zoran Predin, arhitekt. »Spreminjajo se počasi.« A Manca se ne strinja povsem, kaj pa revolucionarni naboj, ki ga vsebujejo mesta? Njena energija je super, prav poživi hvalnico počasnosti.

     

    Na Pisateljskem odru so trije madžarski pesniki: Roland OrcsikOttó Tolnai in István Vörös. Moj prvi stik z letošnjo državo v fokusu, če odštejemo štiriurni postanek v Budimpešti na poti iz Helsinkov v Slovenijo. Otto Tolnai pripoveduje, kako je reka Tisa vplivala na njegovo poezijo. Pridem ravno ob pravem času, da slišim vsakega prebrati po eno svojo pesem. Prebrali so jih v izvirniku, rekoč, da bomo tako zaslišali zven madžarskega jezika. Kar vsekakor zaslišimo, še z veseljem, a ker pesmi nihče ne prevede, mi njihova vsebina ostane skrivnost. Med recitacijami se sprehodim po predstavitvenem prostoru madžarske literature. Nekaj je slovenskih prevodov, nekaj del v izvirniku, vse od otroških knjig in revij do žanrske in literarne proze. Ljudje posedajo v vrečah.

     

     

    Dan 3

     

    Samo Rugelj na Forumu predstavlja svojo knjigo, Resnica ima tvoje oči, zato je tam kar precej ljudi. A še več jih je na Kulinartfestu, kjer sestra Bernarda Gostečnik govori o pomembnosti uporabe suhe moke, ker če je moka vlažna … Sicer pripravljamo štrudelj in štruklje, z naravnimi sestavinami, kajpak, in z doma narejenim vlečenim testom. Vse to in še več v novi dopolnjeni izdaji Velike slovenske kuharice, ki jo je posodobila prav sestra Bernarda.

     

    V Debatni o odnosu do beguncev v slovenski literaturi. O tem, kako ne maramo Bosancev. Nato o Italiji in fašizmu, framazonih in mafiji. »To je kompleksna država,« pravi Marko Sosič.

     

    Na Pisateljskem odru avstrijski pisatelj Vladimir Vertlib prebira odlomek, v katerem se ljudje opravičujejo drug drugemu.

     

    Nazaj na Forum, kjer je Ruglja nasledil jazz fotograf Žiga Koritnik, ki predstavlja svojo knjigo Cloud Arrangers. Pravi, da je bilo pri prodaji knjige ključno to, da ga pozna veliko ljudi po svetu in da je vsebina kvalitetna. Evo vam ljudje, črno na belem. A ker je namen dogodka ponuditi nasvet o izvedbi kampanje za izdajo knjige na Kickstarterju in podobnih platformah, je tovrstna samohvala bržčas oproščena, če ni celo ključna lekcija dogodka. Vprašanje občinstva postavi avtorjev kolega, ki ima po pravici povedano res zanimivo filozofsko vprašanje o glasbeni fotografiji. Kako napraviti fotografijo, ki je po svoji naravi »tiha«, o nečem, kar se sliši, torej o glasbi? Avtor prizna paradoks, a se trudi v svojih fotografijah ujeti tudi zvok glasbe, nekako, čeprav je vse prej kot lahko.

     

    Za konec sprehod po deževni Ljubljani, prečkam prazno tržnico. Lanterne v Magdi, rumene ulične luči med stebri arkad, dorski slog ali kaj že.

     

     

    Dan 4

     

    No, najprej me šofer avtobusa v naši mali gorenjski vasici ni odložil na pravi postaji, ker je šel po napačni poti. Nato je obračal tam pred osnovno šolo in razlagal, kako je zgrešil ovinek, zdaj, ko je obvoznica zaprta itd. Tega na Finskem ne vidiš.

     

    Skratka, spet sem pozen. Vstopim skozi glavni vhod, tam pri Cicifestu ostanki neke zabave. Pozno popoldan je.

     

    »Ne vem, meni že popušča,« reče nek mladenič svoji prijateljici. Meni tudi.

     

    En štuk nižje, obiskovalka vzklikne: »Joj, a veš kok js rada kriminalke berem!«

     

    Napotim se na pogovor, ki ni pogovor o seksu. In res ni bil. Blogerka po imenu Kaya Solo pravi, da je nekoč prebrala knjigo, kljub temu da ima 21 let. Ne razumem točno, kaj je želela reči. Nato nam pojasni, kako pogumna je, ker v svojih youtube videih govori o stvareh, ki jih sicer ne bi načel nihče v Sloveniji, na primer o tem, da »ne« pomeni »ne«. Tega si še dolgo nihče ne bo upal, menda. »No, zdej tu samo sebe hvalim,« zaključi. Dokler sem tam, ne slišim nič o knjigi To ni knjiga o seksu blogerke Chusita Fashion Fever. Ne vem, če je to dobro ali ne.

     

    Spodaj, v Forumu, fraktalna risba, s pomočjo katere poiščemo Pot ljubezni – pot k sebi. Občinstvo pod vodstvom dr. Deje Muck pokraca list papirja z eno neprekinjeno črto.

     

    Res, na sejmu se najde nekaj čisto za vsak okus.

     

    »Vsi ljudje imamo neke angelske pojavnosti,« pravi madžarski pisatelj László F. Földényi na Pisateljskem odru. Tema pogovora je melanholija, a govorimo o 2001: Odiseji v vesolju in smrti evropskega art filma; o povezavah med Dürerjevim melanholičnim tetraedrom in monolitom v Kubrickovi mojstrovini.

     

    Zoprna poezija v Debatni s Sašo Pavček, Miljano Cunta in Anito Dernovšek. Moderator Igor Saksida se odloči za povsem nepotreben zagovor knjige Juri Muri v Afriki, vztraja, da upodobitev črncev ni rasistična, čeprav ni tega nihče predlagal, vsaj ne tam in takrat. Nato Saša Pavček prebere odlomek iz svoje otroške pesnitve, Rumi in kapitan, kar izboljša vtis.

     

    Gogolj, Mrtve duše, Debatna kavarna. »Zakaj bi mlad bralec sploh vzel v roke to knjigo?« pade vprašanje. Sicer moderatorka Jelka Ciglenečki odgovori na lastno vprašanje, ampak bi bilo lahko tudi retorično.

     

    Kasneje na istem mestu slišim Štefančiča reči, da se je na Dunaju Cankar »navleku« antisemitizma. Končno nekaj o Cankarju, pomislim. Mogoče je bila pa vsa cankarjanska vsebina zjutraj.

     

    Na Pisateljskem odru podeljujejo nagradi za mladega prevajalca in najboljši prvenec. Prvo je prejela Sara Virk za izbor poezije Drugo nebo Maria Benedettija in zbirko Zgodbe, basni, utrinki Augusta Monterrosa. Njen prevod »briljira z enotnostjo v različnosti«. Nagrado za najboljši prvenec je prejela Eva Markun za zbirko zgodb Menažerija, ki jo odlikuje »svojstvena raba nezanesljivega pripovedovalca, preigravanje meje med naravnim in kulturnim, ter bogata in izvirna metaforika«. Obe nagrajenki prebereta nekaj odlomkov. »Ni slabo biti živ,« recitira Sara iz Benedettija, strinjam se, bolj ali manj. Sledi še pesem o tem, kako je pesnik alergičen na Opus Dei in postmoderniste, s čimer se prav tako strinjam. Recitacije občasno prekine napoved dogodka na zvočnikih.

     

    Spodaj živa gužva, vsi so v srednjem štuku. Na Šaleharju, valda, ki predstavlja svojo zbirko kolumn z naslovom Duh česa. Aljoša Harlamov v vlogi moderatorja poda idejo, da je kolumna lahko tudi orodje laži. Ker je v njej po navadi potrebno zvesti nek vsakodnevni dogodek na neko splošno premiso, obstaja nevarnost, da bomo dogodek preuredili, dokler se ne bo ujemal s splošno premiso.

     

    Dr. Svetlana Slapšak pravi, da so v Demokraciji same laži. Tako rekoč neposreden odgovor na vprašanje Harlamova.

     

    Vskoči Šalehar: »Bralci od nas pričakujejo točno določen naboj, točno določeno pozicijo.«

     

    Tudi novinarki Kristini Božič ne dišita Demokracija in Nova24. Sledi zgodovina kolumne, od pamfletov francoske revolucije do Mihija, ki pusti ostalim, da razglabljajo.

     

    Na Pisateljskem odru govorijo o LGBT literaturi v Sloveniji. Suzana Tratnik meni, da je »homofobija v teh krajih zelo prikrita«. To zato, ker ji ljudje včasih rečejo, da išče homofobijo tudi tam, kjer je ni, kar je menda očiten dokaz, da je.

     

    Moderator Brane Mozetič zgleda malo nezainteresiran. Dobim občutek, da je povsod preveč samopromocije; moj drugi roman je bil moj najmočnejši, morda je izšel pred svojim časom, tista nagrada, ki je ni dobil, je bila homofobna kuhna itd.

     

    Po mnenju moderatorja naj bi bil pesnik Milan Šelj, ki živi v Angliji, »verjetno manj obremenjen s slovensko zaprtostjo«. A glede na to, da piše v slovenščini, se Šelju ta izjava zdi kot dvorezen meč. Ni imel želje pisati v angleščini, čeprav relativno dobro obvlada angleščino. Njegovo primarno bralstvo je pač v Sloveniji. Pove, da je bilo pisanje knjige »katarktično« in »kot nekakšna osvoboditev«. Nihče ne popravi besede »katarktično«.

     

     

    Dan 5

     

    Sobotno popoldne, na Slovenski spet neslišne trole.

     

    V eni od sejnih dvoran Cankarjevega doma gostijo pogovor z naslovom Filozofija med pojmom in metaforo. Analitični filozof Marko Uršič, filozof umetnosti in jezika Božidar Kante, filozof in religiolog Igor Škamperle ter filozof znanosti Peter Lukan se lotijo definicije metafore z različnih zornih kotov. Poznamo dve opredelitvi metafore, po Platonu, ki trdi, da se brez metafore ne da filozofirati, in po Aristotelu, ki bi stvar raje zastavil bolj znanstveno in kategorizirano. Domišljijsko ustvarjanje, ustvarjanje prek metafor, ustvari zrcalo resnice, ki daje smisel bivanju. To je že malo out there. Veliko se omenja Platonovo alegorijo o votlini, ki je najslavnejša filozofska metafora. Marko Uršič zgleda kot Terry Eagleton.

     

    Peter Lukan razloži pomen Schrödingerjeve mačke, ljudi zanimajo tudi paralelna vesolja. Medtem so šle naokrog knjige govorcev, dostopne po ugodni sejemski ceni. Ena poslušalka si je na koncu vzela deset minut za predstavitev lastnega researcha in predlagala knjige ostalim gostom. No, ampak saj so se vsi poznali med sabo in se klicali po prvih imenih.

     

    Tomo Križnar je šel pravkar mimo mene.

     

    V Debatni kavarni se sprašujejo, če omrežja vplivajo na potek zgodovine. Ali Žerdin, avtor knjige Ujetniki omrežij, omenja pajke, kar me takoj odvrne, čeprav govori zgolj o ljudeh, ki znajo ljudi povezati v omrežja. Ampak zgodovinar Peter Vodopivec opozarja na razlike med prostozidarji, komunistično partijo in socialnimi omrežji. V bistvu vse o vezah in poznanstvih.

     

    V Forumu za obiskovalce Nevidne vezi. Nekje na križišču krščanstva in logoterapije. Zgodba o deklici v rdeči obleki. »Kaj pravzaprav so odnosi? Odnosi so nevidne vezi.« Zato je to naslov knjige. Sicer drži, ampak po drugi strani tudi očitno drži. Kar precej flancanja, psihologinja Silva Matos govori pet minut, da na koncu zaključi z: »Človek ne živi samo od kruha.«

     

    Skoraj vsi moderatorji so se mi zdeli obupni. Preveč je neposrednih reklam za knjige namesto zanimivih debat o temah, ki bi same od sebe lahko prodajale knjige.

     

    Na Kulinartfestu o veganski peki, stalno polno ljudi.

     

    Ko pijem pivo ob Debatni kavarni, Samo Rugelj in Jakob J. Kenda govorita o pohodniškem romanu, me kar naenkrat prešine: kje so bele krizanteme? Kje, za fak, so bele krizanteme? Še ene nisem videl.

     

    Na Pisateljskem odru predstavljajo izbrano palestinsko prozo, izbrana je knjiga Palestinski sprehodi avtorja in političnega aktivista Radža Šehadeja. Zgodba govori o Palestincu, ki na sprehodu sreča mladega Izraelca s puško, s katerim se zapleteta v prepir. Nato skupaj pokadita nargilo, kar ju zbliža. V ozadju se vrti neka ambientalna bližnjevzhodna glasba, ki res pričara prizor medkulturnega kajenja pipe.

     

    Spodaj gužva, zato stopim ven. Zadušno je postajalo.

     

    Trg republike je prazen. Dežuje. Občasno se kak par sprehodi mimo pod skupno marelo. Luč daje samo Maxi market in tisti bordo rdeči reflektorji pred njim. Nazaj noter.

     

    Hygge, srkanje kakava v svetlobi sveč.

     

    Na Pisateljskem odru sirski pisatelj in založnik Mohamed Abdul Monaem, ki je v Slovenijo prišel kot begunec, govori o ideji doma kot nečem nematerialnem, govori o varnosti in zavetju. Prekine ga obvestilo, da bodo Prifarski muzikanti vsak čas začeli igrati. Nato prebere pesem, ki jo je napisal v Ljubljani.

     

    Kar naenkrat debata postane nelagodna, moderatorki Gabrieli Babnik se začne zapletati o imperializmu Zahoda, nato odstotek ženskih palestinskih avtoric, ki je menda enako nepravičen kot v ostalih deželah. Tako da je v tem pogledu, kot v vseh ostalih pogledih, palestinska književnost enaka zahodnim literarnim tradicijam. Kar smo vsi želeli slišati.

     

    Nato o položaju žensk v Savdski Arabiji, gostja Barbara Skubic podvomi v izvedbo: »Koliko časa sploh imamo, par minut? To zdej ne bomo mel časa predelat.« Med moderatorko in gostjo je nastala neka čudna napetost ali pa se mi je samo tako zdelo. Še dobro, da je bil gospod Monaem sproščen in dobre volje.

     

    Založba Družina prireja Vaje v neobstoju v Debatni kavarni. To rabim.

     

    A potem je vse samo o umeščanju avtorice v zgodovino poljske poezije itd. Vse o Marzanni Bogumili Kolar, nič vaj v neobstoju. Sem mislil, da bo bolj praktično.

     

    Grem rajši na slam poezijo.

     

    Ne morem verjeti, da sem to rekel.

     

    Pozabil sem, da ne prenesem slam poezije. Preveč dramatičnih metafor, preveč neuslišane ljubezni, preveč zakaj-gledaš-tja-v-daljavo-namesto-v-mojo-dušo.

     

    Moje slutnje se uresničijo, a prvih par mladih slamerjev vseeno pospremim z vzpodbudnim aplavzom. Ena pesnica bi rada videla ljudi hoditi po soncu. Tisoč ptičkov poje v bližini. Sledi pesem o vremenu v Evropi, ampak sumim, da se gre v resnici o nečem drugem – v Evropi. Pa ena o bratu, ki ima barvast tatu in zdaj je njegova rama javna rama. Okej.

     

    Jonas v baru. Ampak grem pogledat dol, v Forum.

     

    U, Psihodrama – sprememba skozi akcijo. Vladimir Milošević o tem, kako dramske tehnike uporabiti v psihoterapiji, za post-travmatski stres in podobno. Knjiga je izšla pri eni od ezoteričnih založb. Čeprav moram priznati, da meni metoda notranjega monologa sploh ne pomaga. Še vedno nisem odgovoril na tisto sporočilo, na primer.

     

    Takoj izvem zakaj, baje bralci nimamo dovolj znanja o psiholoških metodah, da bi res razumeli psihodramo. Ampak lahko probamo.

     

     

    Dan 6

     

    Zadnji dan. Še vedno polno ljudi, vrsta na WC je škandalozna. Še moški WC je zabasan.

     

    Ilustratorski kot je kar kul, Jure Engelsberger mi pade v oči z ilustracijami nekih praljudi. Obžalujem, da sem zamudil pogovor z naslovom Položaj žensk v fundamentalističnem neoliberalizmu, a se tolažim, da je bila včerajšnja debata o pomanjkanju palestinskih avtoric nekakšen grob oris problema.

     

    Jaka, ki je tu z mano, zajadra čisto v kot, tam pri stopnicah v spodnji štuk, do stojnice z revijo Osvobodimo živali, kjer se odvija zanimiv prizor. Nek starejši gospod se prereka z mlado prodajalko, ona je že davno ugotovila, da njen sogovornik nima istih načel in da je konsenz malo verjeten, on pa vztraja, govori o pomenu jezika kot razločevalne kategorije med človekom in živaljo.

     

    »Z vami je sploh nemogoče debatirat,« pravi gospod. »Sej je že Hegel vse povedu.«

     

    »V redu, gospod, se pač ne strinj–«

     

    »A vi sploh veste, da ma človek dušo?«

     

    Nato stopi do sosednje stojnice, tiste z Jezusovimi kozmičnimi nauki, in se priduša prodajalki tam, kako je njeno sveto sporočilo lahko pristalo tako blizu temu neo-filistinstvu.

     

    V Debatni kavarni nune govorijo o samomoru. O tem, da je nedoumljiva skrivnost. »V družinah, kjer imajo krščanstvo na prvem mestu, pa ti naredijo samomor!« Ma nemoj.

     

    Na Forumu najstniški bend z imenom ROCKnDOL igra Metallico in power balade iz 80-ih. Baby, you’re all that I want. Pevka sicer fuša, bobnar zamuja, ampak je kul, sploh njihovo ime, ker so iz Dola pri Ljubljani. Obenem zveni kot konec nečesa.

     

    Govoreča vesoljna enost.

     

    Cicifest je poln odvrženih papirčkov in konfetov, prostor se redči. Par otrok teče okrog z baloni. Obiskovalci Prifarskih muzikantov zapuščajo dvorano in se zlivajo skoz glavni vhod. Ne morem verjeti, da so imeli dva zaporedna koncerta.

     

    »Takoj zdaj da mi pokličete odgovorno osebo!« se jezi nekdo na info pultu. Študentka za pultom res vstane in gre nekoga iskat, ampak pri sebi upam, da ni šla iskat nikogar, da je šla samo na sprehod, nato pa bo prišla nazaj in mirno rekla: »Se opravičujem, nisem nikogar našla.« To bi jaz naredil.

     

    Tudi v spodnjem štuku je na izhodu gužva, obiskovalci zapuščajo prizorišče, založniki že odnašajo zaboje knjig.

     

    Apokrifni astrosurfing, spet.

     

    »A bi bil kakšen kovanček, čist nekej malga, ja prooosim no?«

     

    Brez drobiža, a poln vtisov in začuden nad tančinami le-teh odhajam domov. Dolg teden je bil.

     

    Ampak sej je že Hegel vse povedu.

     

    Sorodni članki: