• Datum objave: sreda, 13. junij 2018
  • Mario Benedetti: Drugo nebo

    • Založba: Mladinska knjiga
    • Leto izdaje: 2017
    • Izbor in prevod: Sara Virk

    Poezija, ki jo pred nas polaga antologijski izbor Drugo nebo, je poezija intime, ki pa sega daleč prek intime bližnjih medčloveških odnosov, je poezija iskrenosti in razgaljanja.

    Poezija, ki jo pred nas polaga antologijski izbor Drugo nebo, je poezija intime, ki pa sega daleč prek intime bližnjih medčloveških odnosov, je poezija iskrenosti in razgaljanja. Kljub preprostemu pesniškemu jeziku, ki je jasen, neposreden, in časovno-prostorski vpetosti v pisateljevo sodobnost pa se zdi, da je »današnji bralec«, ki mu Benedetti namenja svoje besede, most med svojim in njegovim časom. Teme, ki jih obravnava poezija urugvajskega pesnika, so precej klasične in s tem tudi vedno aktualne: zbirka prinaša preplet ljubezenske, bivanjske in politično angažirane tematike, vpete v vsakdan – nepoveličevan, živ.

     

    Prav ta živost in neizumetničenost daje poeziji Maria Benedettija moč, ki se manifestira v ranljivosti; pri njem ni nobenega višjega smisla, kakršnega koli iskanja božjega, polbožjega, nesmrtnega, zgolj minevanje – toda minevanje kot pot, ki je njemu lastna in ni mučna. V njegovih besedah je človečnost v svojem najlepšem pomenu, je skrb in pravičnost. Omogoča bližino, ker je napisana kot medij ljubezni. Ne gre za ravnodušnost ali fatalizem, prej za pomirjen in pomirjujoč odnos do življenja, za bojevitost v sprejemanju neizbežnega. Kljub svoji preprostosti in nepretencioznosti Benedettijeva poezija zagotovo ni medla, mimobežna – nasprotno: v njej bralec najde neke vrste očiščenje, katarzo, ob kateri pozabi na svojo lastno tišino in razume pesnikove besede kot bi bile njegove lastne, saj ubesedijo to, česar sam ne bi znal, predvsem pa mu ponudijo ljubezen na najbolj čist in nevsiljiv način, kot tisto najbolj esencialno in najbolj organsko.

     

    Sicer lepemu, spevnemu in melodičnemu prevodu ni težko očitati izgube sloga in vsebine na račun prepada med jezikoma, ki ni bil premoščen. Pesmi Maria Benedettija se v izvirniku v veliki meri naslanjajo na preplet besednih iger in te so tudi njihov ključni del, prevod pa jih žal pogosto opusti in jih ne poskuša poustvariti. Morda najbolj sporen je prevod naslova pesmi Corazón coraza, kajti tu prevajalka igro besed popolnoma zanemari. Tako Corazón coraza postane dobesedni prevod – Srce oklep. Da prevod poeziji pogosto ne more zadostiti, je znano, vendar to ne opravičuje neposkusa iskanja jezikovnega stičišča ali vsaj nekega kompromisa. Ustreznico ali približek besedni zvezi »corazón coraza« namreč lahko najdemo v besedni zvezi »srce srčíka«, poleg tega pa se pri tem tudi pomen, ki ga naslov nosi, ne spremeni bistveno. V številnih pesmih, med drugim tudi v omenjeni, se iz verza v verz izgubljajo Mario Benedetti in vse njegove virtuozne igre jezika, vendar je treba priznati, da je to pogosto neizogibno. Dejstvo, da je, kljub vsemu, prevod lep in da imajo pesmi še vedno moč, je brati poezijo Maria Benedettija v izvirniku čustveno in predvsem zvočno popolnoma druga izkušnja. Že bežen pogled na vrstice originala nam, tudi ob nepoznavanju jezika, omogoči, da uvidimo, kaj prevod na razpotju jezikov izgubi.

     

    Četudi je nabor pesmi lep, bi morala biti zbirka kot antologija bolj reprezentativna – izbor je, kot tak, pomanjkljiv. Sicer je res, da za antologijo ni najpomembnejše, da vsebuje najbolj znana avtorjeva dela, ampak je pogosto tako, sploh če so ta dela pomembna za oris njegovega pesniškega ustvarjanja in ga tudi pomembno karakterizirajo. Benedetti je pisal proste pesmi brez rim in asonanc, a prav številne med njegovimi najbolj znanimi in oboževanimi pesmimi so napisane z uporabo slednjih. Nestrinjanje z izborom tako izhaja predvsem iz odsotnosti rim v zbirki, iz odsotnosti tistih del, ki so pomembna, če želimo dobiti pravo retrospektivo literarnega opusa Maria Benedettija. Ne vem, ali ta odsotnost izhaja iz lažje prevedljivosti nerimanega ali je razlog druge narave, toda brez dvoma zbode v oči. Škoda je tudi, da v zbirki mrgoli najosnovnejših slovničnih napak, ki močno kazijo sicer visokokvalitetno poezijo, kar sploh pri lektoriranem delu ni ravno hvale vredno.

     

    Mario Benedetti je tako končno dan na pokušino tudi slovenskemu občinstvu, tako ali drugače – kot naše ali kot drugo, latinskoameriško nebo.

    Sorodni članki: