15. oktober, 2019 / Film/TV / Reportaža

22. Festival slovenskega filma

Miha
Veingerl

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Rojstvo, smrt in nekaj krčev vmes. Tako bi lahko na kratko povzeli poglavitne točke letošnjega Festivala slovenskega filma (FSF), ki je med 17. in 22. septembrom potekal v Portorožu in nato z nagrajenimi filmi odigral podaljšek v ljubljanskem kinu Komuna. Festival se v zadnjih letih zares trudi, da bi postal bolj relevanten, predvsem z razširjenim strokovnim programom in podpiranjem povezovanja s tujimi partnerji. A ko dojameš pretežno strukturo publike – filmski ustvarjalci, njihove družine in prijatelji, predstavniki filmskih institucij, žirij in medijev – se zazdi, kakor da je FSF sam sebi namen. Kar seveda ni nujno (izključno) krivda festivala. Slovenski film je na izredno slabem glasu, za kronično nizka sredstva (finančno stanje slovenske kinematografije je v svoji publikaciji Filmarija pred kratkim odlično predstavilo Društvo slovenskih režiserjev) pa se ustvari malo muzike, še manj kvalitetne. Kar samoironično priznavajo deloma celo ustvarjalci, kaj šele gledalci. Oboji lahko v Portorožu izbirajo iz gosto tkanega, celotno avdio-vizualno produkcijo obsegajočega programa, znotraj katerega prenekateri film ostane komaj opažen, tudi zaradi pogosto zgolj enkratnega predvajanja. Niti brezplačne vstopnice za občane Pirana ne pritegnejo pretirane pozornosti, prav tako tudi lokalni turistični delavci ne vedo, kaj se dogaja v neposredni bližini. FSF je tujek v svojem prostoru. Morda bi morali spremenit slovensko filmsko politiko. Morda bi bilo potrebno premisliti vsaj marketinški pristop festivala. Morda bi morali na novo osmisliti celoten programski in produkcijski koncept osrednjega domačega filmskega dogodka na Obali.

Foto: Katja Goljat, Matjaž Rušt

Začnimo pri koncu. V gradivu za novinarje kot osrednja novost letošnje izvedbe festivala izpostavljen neposredni prenos podelitve festivalskih nagrad, vesen, se je izkazal kot klavrna farsa in posredno istočasno kot posrečen prikaz odnosa do slovenskega filma. Dogodek so povezovali mladi igralci enega od osrednjih nagrajencev lanskega FSF, filma Posledice, in sicer Matej Zemljič, Timon Šturbej in Gašper Markun. Zaradi vidnega nepoznavanja scenarija, kvazi komičnih vložkov in režijskih zmot je bila prireditev bolj podobna kakšni slabi srednješolski proslavi kot dogodku, ki bi naj slavil domače filmske vrhunce. Ob tem so uspeli prevzeti tudi kakšno slabo prakso, recimo med drugim oskarjevsko umetno krajšanje prireditve na račun ustvarjalcev. Namesto, da bi tudi umetnikom, ki so veliko preredko v središču pozornosti, sploh v Sloveniji, omogočili, da se vsaj enkrat predstavijo širši javnosti pred domačimi zasloni, so se prireditelji (ali morda uredniki na televiziji?) odločili, da dobitnike razdelijo v tri skupine. Nekatere so zgolj našteli in prepustili gledalcem, da jih identificirajo med publiko. V tej skupini je bila med drugim Ema Kugler, avtorica najbolj izvirnega/eksperimentalnega AV dela, Človeka s senco, in to čeprav je nek drug slovenski eksperimentalni filmski ustvarjalec, Andrej Zdravič, na otvoritvi FSF prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Druge so povabili na oder, kjer pa jim je bilo dovoljeno zgolj molče sprejeti nagrado. Mednje je padel tudi Julij Zornik, oblikovalec zvoka, ki je, subjektivno gledano, sodeloval pri vsakem drugem slovenskem filmu v minulih letih. Pravzaprav so samo osrednje prepoznane kategorije bile deležne večje pozornosti in zahvalnih govorov, pri čemer so pri prenekaterem namesto dejanskih dobitnikov nastopili njihovi namestniki.

Foto: Katja Goljat, Matjaž Rušt

Med osrednjimi kategorijami je absolutni zmagovalec postal film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki je vključno z nagrado občinstva domov odnesel 11 od podeljenih 23 vesen. Ali drugače: če se omejimo zgolj na nagrade, ki bi jih teoretično lahko prejel, in odštejemo redkeje podeljeno nagrado za posebne dosežke, je bila uspešnost tega filma 73-odstotna. Po mnenju žirije so zgolj najboljši scenarij (Igor in Rosa), najboljšo glavno oziroma najboljšo stransko žensko vlogo (Polsestra in Korporacija) ter najboljšo stransko moško vlogo (Oroslan) ponudili drugi tekmovalni prispevki. Najkasneje, ko se povezovalci podelitve nagrad zaradi posledično nenehno predvajanih izsekov iz filma neposrečeno duhovito zahvalijo, da so sedaj lahko videli že polovico Zgodb iz kostanjevih gozdov, ali ko producentka filma, na Koridorjevih straneh pred kratkim izvrstno predstavljena Marina Gumzi, prizna, da se počuti prav nelagodno zaradi tovrstne monotonosti nagrad, se zavemo, da je nekaj krepko narobe s to sliko. FSF žirije so se že v preteklosti izkazale z nenavadnimi odločitvami, recimo osrednjimi nagradami za žanrska dela ali študijske filme. Ampak podeliti skoraj vse relevantne nagrade zgolj enemu filmu je skrajno nehigienična poteza. Daje popačen videz komornega značaja slovenskega filma oziroma napeljuje k mišljenju, da posname naša država kvečjemu en dober film na leto, obenem pa očitno podpira veliko povprečnih izdelkov. Za bolj uravnotežen prikaz trenutnega stanja slovenske kinematografije bi si več pozornosti, tudi s strani žirije, vsekakor zaslužil film Oroslan, ki bi lahko bil ovenčan vsaj še z nagradama za režijo in montažo.

Oba izpostavljena filma druži več dejavnikov. Tako Oroslan kot Zgodbe iz kostanjevih gozdov sta svetovno premiero doživela na največjih filmskih festivalih, prvi v Locarnu, drugi v Torontu. Oba v ospredje postavljata življenje in smrt v zamejstvu. In pri obeh je vsaj eno od temeljnih vlog med ustvarjalci prevzel Gregor Božič – pri Oroslanu kot direktor fotografije, pri Zgodbah kot somontažer, soscenarist in režiser. Dobitnik vesne za najboljši študentski film leta 2014 (Šuolni iz Trsta), absolvent tako domače AGRFT kot berlinske DFFB, ki se trenutno izpopolnjuje še na francoski Le Fresnoy, ob svojem filmskem delu pa že dalj časa zaneseno posveča tudi raziskovanju in ohranjanju avtohtonih briških sadnih sort, se je s svojima celovečernima debijema kot režiser in direktor fotografije nedvomno zasidral med domače filmske talente, o katerih bomo še veliko slišali. Olmo Omerzu je bolj češki kot slovenski avtor, Mitja Okorn je presedlal iz Poljske v ZDA, Rok Biček snema naslednji film na Hrvaškem, marsikateri starejši slovenski režiser pa se je že precej izpel. Morda je (svetla) prihodnost slovenske kinematografije v domačih logih dejansko 35-letnik z Goriškega.

Kakorkoli, Božičeva filma na letošnjem FSF se kljub vsem vzporednicam tudi krepko razlikujeta. Zgodbe so porabile približno milijon evrov, videti pa so, kakor da bi imele proračun najmanj 3-4 milijonov evrov; morda zato, ker so nastajale dolgih sedem let. Pripoved, ki med drugim temelji na delih A. P. Čehova, je postavljena ob jugoslovansko-italijansko mejo in se z elementi pravljice osredotoča na mizarja Maria (Massimo De Francovich) in kostanjarko Marto (Ivana Roščić). Vizualno in tudi sicer izredno dodelani prizori iz njunih življenj in iskanja sreče gledalcem predočijo skorajda nemogoč vsakdan prebivalcev v regijah, ki so daleč od oči in daleč od srca prestolnic in tamkajšnjih vladajočih srenj. Film je nedvomno mojstrovina in bi lahko bil znanilec bolj epskega izraza naslednjega vala slovenskega filma. A ob upoštevanju njegove težke produkcijske geneze in ker sem mnenja, da bi se slovenski film zaradi pogojev lastnega obstoja moral bolj osredotočit na enostavne, a umetelno realizirane zgodbe (recimo po zgledu Romunije), je moj favorit med tekmovalnimi filmi letošnjega FSF Oroslan Matjaža Ivanišina. Groba sta tako videz filma kot portretirana življenja prebivalcev majhne vasi v Porabju, ki jih predrami smrt sovaščana. Zgodba temelji na kratki prozi nekdanjega slovenskega scenarističnega guruja (v najboljšem pomenu besede) Zdravka Duše, ekranizacija sama pa je inherentno filmska. Ivanišin nas v prvih minutah do zapleta pripelje zgolj s sredstvi režije, kadriranja in montaže, brez nepotrebnih verbalnih informacij, kar je zaradi redkosti tovrstnega pristopa zares hvale vredno. V nadaljevanju režiser vpelje vodnika skozi pripoved, Oroslanovega brata (Milivoj Miki Roš) in njegovega sodelavca (Dejan Spasić), ki film skupaj s simpatičnimi naturščiki popeljeta v obliko kvazi dokumentarnega filma. Anekdote iz Porabja se mešajo s spomini na preminulega, kar je bil po režiserjevih izjavah tudi osrednji povod za film. Melanholija, to grenko-sladko čustvo, se v tem filmu ujame v pravilni ritem, ne v tesnobne okvirje. S kratkimi sekvencami, ki znajo presenetiti, in ostrimi rezi v črnino, ki razmejijo besede, režiser poskrbi, da gledalci dobesedno dihamo z njegovimi protagonisti, da se prilepimo na njihove izjave. Da sočustvujemo. Majhen, a veličasten film.

Letošnji poznopoletni filmski oddih na Obali v primerjavi z lansko izvedbo morda res ni postregel z uspešnicami tipa Ne bom več luzerka, Izbrisana ali Gajin svet, zato bo morda ostal bolj v selektivnem spominu filmskih zanesenjakov kot v zavesti splošne publike. Zamudil je prav tako priložnost, da bi se – kasnejši retrospektivi v Slovenski kinoteki navkljub – konkretneje poklonil človeku, ki je režijsko pravzaprav postavil slovenski film na noge. Na navsezadnje mednarodno orientiranem dogodku je obeležitev stoletnice Franceta Štiglica zgolj z enim televizijskim dokumentarcem, ki ga povrh vsega obravnava bolj kot ne obrobno, veliko premalo. A če našo filmsko preteklost, ob redkih pompoznih izjemah seveda, očitno skrivamo, je FSF 2019 vsaj nakazal možne prihodnje poti slovenske kinematografije. Sedaj so vzvodi ponovno v rokah politike in ostalih pristojnih, da se odločijo, kakšen slovenski film si želijo, če sploh kakšnega.