Umetnik, zaznamovan z vojno ter očetovo smrtjo, najde lingvistično liberalizacijo v odrekanju gramatičnim zapovedim jezika, ki se kaže v dekonstrukciji in rekonstrukciji morfemov, leksemov in pravil skladnje, ter oblikuje lasten pesniški prostor.
Pripoved je obarvana z živahnim, sočutnim in preprostim prizvokom ameriškega juga, okolja, v katerem je avtorica odraščala. Njen slog tako v svoji iskrivosti deluje sila enostaven in učinkovit.
Igralca in avtorja projekta skoraj znanstveno secirata gledališko umetnost na sestavne dele, ki (podobno kot igralca sama) pred nami obstanejo goli, okleščeni izumetničenih metafor in prosti teže sporočila.
Hladna vojna je s svojimi 88 minutami dokaz, da lahko Pawlikowski še vedno svobodno reže svoje filme (in to se mu zdi bistveno, ostalo je pač »directing, you know«) ter odloča, kaj bodo igrali in česa ne.
»Kjer ni nobene sence, tam je opoldan, tam ni nobenega prej in potem, samo zdaj, nepremični, svetleči, momljajoči, hreščeči zdaj.«
Razglasitev nove Misije: Nemogoče za enega najboljših akcijskih filmov vseh časov je morda nekoliko pretirana, toda vse, kar si zada, opravi z odliko.
Prvenec se je ponašal z bolj osredotočeno zgodbo in veliko izrazitejšim zlobnežem, a je njegovo nadaljevanje še zmeraj izvrstno.