Vsakdo je lahko Pussy Riot

Pussy Riot: Žametni Terorizem
Razstavljajoče umetnice_ki: Pussy Riot
Datum: 13. 09. 2023–14. 01. 2024   
Kraj: Louisiana Museum of Modern Art, København
Kuratorstvo: Maša Aljohina, Ingibjörg Sigurjónsdóttir, Ragnar Kjartansson in Dorothée Kirch

Pussy Riot je punk zasedba, ki s svojimi ekscentričnimi nastopi kljubuje Putinovemu režimu že vse od leta 2011. Toda Pussy Riot niso le barvita glasbena skupina s smučarskimi kapami, ki sem in tja prekrši kakšno pravilo. Od dneva, ko so članice prvič nastopile v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika, pa do danes, je njihov kolektiv prerasel v pomembno aktivistično gibanje, katerega glavni cilj je kljubovati in premagati Putinov režim. Kako dolgotrajen in obsežen je njihov boj, dokazuje njihova prva muzejska razstava, ki si jo lahko do Januarja ogledate v Muzeju Moderne Umetnosti Louisiana v Københavnu.

Razstava v Louisiani je razširjena oblika razstave v Kling & Bang v Reykjaviku na Islandiji, ki so jo v sodelovanju z eno izmed medijsko najbolj izpostavljenih članic skupine, Mašo Aljohino, kurirali Ingibjörg Sigurjónsdóttir, Ragnar Kjartansson in Dorothée Kirch. Vizualno je razstava prepoznavna, saj so njeni prostori povsem drugačni od ostalih delov muzeja. Gledalca šokira in v hipu prevzame. Barve so kričeče fluorescentne, slike, videi in napisi so kaotično razporejeni po stenah, videoposnetki pa so tako glasni, da odmevajo skozi zidove prvega še v naslednji prostor. 

Ob vstopu nas pozdravi z roza bleščicami zapisan naslov razstave, Velvet terrorism, za njim pa prva video projekcija: dekle z živo rdečo smučarsko kapo in zeleno obleko, ki stoji na stolu, ob katerem je prislonjena slika Vladimirja Putina. Dekle neprekinjeno strmi v kamero, privzdigne krilo in opravi malo potrebo na podobo ruskega voditelja. Tako avtorji že ob samem vstopu jasno določijo ton razstave. To ni prostor cenzure, ampak prostor, kjer ima Pussy Riot absolutno avtoriteto. Okupirale so muzejske stene in nanje zapisale svojo zgodbo v kričečih barvah, kaotično, glasno, polno humorja, spontanosti in absurdov. Brez Putinovega zatiranja in brez cenzure zahodnih medijev.

Razstava je pravzaprav prvoosebna pripoved Maše Aljohine, ki zgodbo pripoveduje kronološko, z začetkom v letu 2011, ko so se članice prvič povezale v punk skupino in nato leta 2012 izvedle danes ikoničen nastop v katedrali Kristusa Odrešenika, ki je povzročil škandal na nacionalni ravni in dosegel velik mednarodni odmev. Dve članici sta prejeli tri leta zaporne kazni, a ju je bil Putin prisiljen predčasno izpustiti, da bi vsaj delno očistil Ruski sloves v svetu pred začetkom Olimpijskih iger v Sočiju leta 2014. Od takrat naprej se je gibanje Pussy Riot širilo in postajalo vedno močnejše. Spontani protesti, izgredi in performansi so postajali vse pogostejši in boljše organizirani, z njimi pa je prišlo tudi več zatiranja ter takšnih in drugačnih kazni. Tekst, ki spremlja vizualno vsebino, je zapisan v prvoosebni obliki in daje jasno vedeti, da gre za osebno doživljanje dogodkov Maše in njenih kolegov, kar pomeni, da so predstavljeni skrajno subjektivno. V njenih besedah je slutiti jezo in obup, ki pa ga večkrat zakriva humor in sarkazem: »We believed that, if we pricked his ass with a pin, Putin would jump out of his presidential seat. He would leap up, and run to hell. His fleshy, botoxed cheeks would head for the hills and roll off into the dustbin of history.«

Ob ogledu razstave je vredno postaviti vprašanje, zakaj si Pussy Riot zasluži prostor v muzeju moderne umetnosti in zakaj je njihova osebna pripoved vredna pozornosti nad katero drugo. Sama menim, da je ta prva razstava izredno pomemben korak zanje. Skupina si je v svetu ustvarila ime predvsem zaradi svojih glasbenih performansov, med drugim tudi z zadnjo turnejo Riot days, v sklopu katere so nastopile tudi v Sloveniji; tudi tokrat so nastopile le kot glasbena skupina. Ta razstava pa dokazuje raznolikost njihovega aktivizma in pokaže tudi kako obsežno je njihovo delo pred in po nastopih. Pussy Riot načrtuje svoje »spontane izgrede« na zelo specifičnem kraju in ob zelo premišljenem času. Hkrati provocira oblast in nastavlja ogledalo ljudstvu. Najboljši primer tega je njihov nastop na Olimpijskih igrah v Sočiju. Pred začetkom le-teh je Putin naredil nekaj strateških potez, da bi svetu pokazal, da je Rusija svobodna in napredna država, vredna gostitve tako pomembnega spektakla kot so Olimpijske igre. Med drugim je izpustil iz zapora nekaj najbolj znanih osebnosti, ki so služile kazen zaradi nepokorščine, med njimi tudi dve članici skupine Pussy Riot. Prav te so organizirale nov nastop, ki so ga izvedle na Olimoijskih igrah. Skupina je nastopila s pesmijo Putin Will Teach You How To Love The Motherland, s čimer je bila ogrožena Putinova zloščena podoba Rusije, Ruse pa je opozorila, da so Olimpijske igre le propaganda, s katero jih Putin prepričuje, da je Rusija pod njegovim vodstvom še vedno svetovna velesila.

Sama menim, da je pomembno, da v zahodnih državah dobimo priložnost slišati glas ruskih umetnikov in aktivistov, ki nasprotujejo ruskemu režimu. Nujno se je zavedati, da boj proti Rusiji ne poteka le od zunaj, ampak tudi od znotraj, le da cenzura večkrat prestreže njihov glas. Pussy Riot je dovolj glasen, da seže preko Ruskih meja, Maša pa na razstavi opozarja, da se ljudje v Rusiji upirajo, a zanje nihče ne ve, saj se njihova prepoznavnost ne kosa s prepoznavnostjo vodilnih članic Pussy Riot. V Louisiani zapiše njihova imena, opiše njihov trud in kakšne kazni so jih doletele. Še kako pomembno se mi zdi, da je skupina dobila priložnost razstavljanja v muzeju. Do sedaj je njihova zgodba dosegla širšo publiko le prek medijev ali socialnih omrežji, kar je lahko problematično, saj si gledalci mnenje in zgodbo o njih gradimo le s pomočjo majhnih delčkov informacij, ki jih prejmemo v obliki novic ali skupaj z množico drugih vsebin, ki jih konzumiramo na socialnih omrežjih. Njihova zgodba v Louisiani pa ni več zgolj nabor drobcev, temveč pripoved skoraj epskih razsežnosti, ki je hkrati tudi osebna in intimna. Gledalci se pripovedovalki povsem predamo in z njo sočustvujemo. Stene v Louisiani so Mašine stene, povabljeni smo v svet Pussy Riot in imamo možnost pogleda na Putinov vzpon s perspektive ruskih upornikov, ki muže leta nasprotujejo. Za razstavo bi si želela to, kar pravi tudi Maša – da bi dosegla čim več ljudi, ki so zatirani na tak ali drugačen način, kar v današnjem svetu vojn ni redkost. Upam, da bo razstava vzpodbudila čim več ljudi, da se postavijo zase in za svojo svobodo. Če citiram skupino: »Vsakdo je lahko Pussy Riot.«

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa