Umetnost na delu: Na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo (3. del)

Razstavljajoče umetnice_ki: Arhiv Sanje Iveković, Nika Autor & Obzorniška fronta, Damir Avdić, Milijana Babić, Jože Barši, Marko Brecelj, Danica Dakić, Walter De Maria, Družina v Šempasu, Džuverović (ona/nje), Vukica Đilas, Goran Đorđević, Lenka Đorojević & Matej Stupica, Šejma Fere, György Galántai, Gorgona, Tomislav Gotovac, Igor Grubić, IRWIN, Hristina Ivanoska, Sanela Jahić, Filip Jovanovski, Doruntina Kastrati, Božena Končić Badurina & Duga Mavrinac, Andreja Kulunčić, KURS (Miloš Miletić & Mirjana Radovanović), Siniša Labrović, Irena Lagator Pejović, Goranka Matić, konferenca Drug-ca žena Nebojša Milikić & Jelena Mijić, Neue Slowenische Kunst (NSK), Nove tendence, OHO, Marika & Marko Pogačnik, Darinka Pop-Mitić, Zoran Popović, Uroš Potočnik, Radical Education Collective, Rena Rädle & Vladan Jeremić, Mladen Stilinović, Nebojša Šerić Šoba, Škart & Horkeškart, Biljana Tanurovska - Kjulavkovski & Ivana Vaseva, Raša Todosijević, Slaven Tolj, Goran Trbuljak,  TV galerija,  ULUS – Društvo likovnih umetnikov Srbije,  Via Negativa, Za K.R.U.H., Zrenjaninski socialni forum 
Datum: 22. 9. 2022–29. 1. 2023
Kraj: Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), Ljubljana
Kuratorstvo: Zdenka Badovinac, Ana Mizerit, Bojana Piškur, Igor Španjol
Kuratorstvo posebnih projektov: Sezgin Boynik, Jelena Vesić

Tretji (in poslednji) kritiški prispevek o razstavi Umetnost na delu: Na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo se spominja umetniških del, razstavljenih v 2. nadstropju MSUM-a, ki so bila v prostor umeščena s strani kuratorke Bojane Piškur. Tako kot v prejšnjih nadstropjih obravnavane razstave gre tudi pri slednjem za kurirano skupinsko razstavo večjega števila umetnikov in umetniških kolektivov iz območja bivše Jugoslavije. Predstavljena dela se združujejo pod naslovom Politike (umetniškega) dela in naslavljajo (še vedno aktualne) pereče delovne problematike, ki spremljajo različne oblike dela, delavske pravice in delovne pogoje znotraj umetnostne scene, kakor tudi zunaj nje. Nekatera dela nastopajo zgolj kot komentarji in odzivi na zaskrbljujoče razmere, druga kot opozorila, tretja pa ponazarjajo zabeleženo manifestacijo dejanskega upora proti nepravičnemu izkoriščanju nemočnega delavca. 

Izpostaviti velja postavitev del v prvem razstavnem prostoru, kjer je obiskovalec obkrožen s podobami fizičnih delavcev. Uroš Potočnik je Lomilca kamenja (Olje na platno, 1849) iz slike Gustava Courbeta s slikarskim delom Delavca (akril na platno, 2014) odel s sodobno preobleko in ju prestavil v kontekst modernega gradbišča. Navezava na delo iz sredine 19. stoletja, z izjemo spreminjajoče se okolice, namiguje, da pozicija delavcev in mukotrpna narava dela v skoraj 200 pretečenih letih ostaja tako rekoč nespremenjena. Na drugi strani razstavnega prostora gledamo fotografije v objektiv ujetih delavcev z naslovom Angeli umazanih obrazov (2004–2006). Igor Grubić je moške figure v preprostih delavskih oblačilih posedel pred razpadajočo se fasado stare stavbe. Za hrbti portretirancev se raztezajo na fasado posprejana bela angelska krila. Obrazstavno besedilo pojasnjuje, da umazanemu delu navkljub delavec ostaja čiste vesti, v nasprotju z vladajočim razredom, oblastjo, ki si je z izkoriščanjem svojega položaja umazala roke in vest zavoljo lastnih interesov. Grubić je z delom želel komentirati paradoksno situacijo na koncu 90-tih let v Jugoslaviji, saj se je nanašal na konkreten dogodek ob stavki rudarjev v Beogradu, vendar se zdi prikazano paradoksalno razmerje merodajno v vsakokratnem času in prostoru. Podobe delavcev so v prostoru povezane preko posrečene instalacije nastale s strani Tomaža Groma v okviru projekta Na delo!¹. Instalacija Groma z naslovom Sreča na delu (2023) sestoji iz napihljive blazine prekrite z brisačo in osvetljene z močnim reflektorjem, ki postavitvi vlije občutek gledališke scene in pridih sproščenega morskega dopusta pod žgočim soncem. Istočasno, stara radijska postaja z domačimi vsakdanjimi predmeti ob blazini celotno sceno preobraža v intimen, borno opremljen domač kotiček. Ambivalenten prizor obiskovalca spodbuja k premisleku o smislu mezdnega dela in o mizerni skromnosti življenja, ki ga delavec živi zunaj delovnih ur. V kontekst umešča tudi delavce s področja kulture in same umetnike ter pod vprašaj postavlja njihov ekonomsko-bivanjski položaj.

Eno izmed bolj opaznih del predstavljenih na razstavi je projekt Bosanci ven!, ki je leta 2008 nastal v sklopu Muzeja na cesti, organiziranega med prenovo Moderne galerije v Ljubljani. V MSUM-u je predstavljen s petimi plakati, ki so v okviru projekta posegli v javni prostor ljubljanskega mestnega središča v obliki reklamne kampanje. Intervencija je bila izvedena v sodelovanju s tremi delavci iz Bosne, ki so delali na gradbišču Moderne galerije. Prizori na plakatih prikazujejo protislovnost njihovega življenja in modernih interjerjev, ki jih soustvarjajo (in so navadno tudi prikazani na reklamnih panojih). Lastne fotografije delavcev zaobjemajo razmere življenja v samskih domovih, slabe prehranske navade in izoliranost od družine, spremljajo pa jih neposredni napisi s ciničnim podtonom, kot so “Otroke imej doma!”, “Bosanci ven!” in “Tiho bodi pa delaj!”, ki opozarjajo na slab življenjski standard migrantov v Sloveniji. 

Med tokratnim sprehodom po prostoru MSUM-a navduši tudi vrsta instalacij. Med njimi je v ločeni sobi skrito delo Lenke Đorojević in Mateja Stupice, imenovano Monomat (2015). Glasen proizvodni obrat v zatemnjenem prostoru se zažene v tek ob prihodu obiskovalca in ob tem (samo)upravlja različna pisarniška dela. Ponavljajoči se gibi naprave spominjajo na robotsko avtomatiziranost uslužbenca in utrujajoč občutek, ki se prikrade že ob samem opazovanju tovrstnega dela. Tudi Monomat se ob svojem delovanju postopoma samouničuje, s čimer naj bi opozarjal na porabo energije, potrebne za delovanje sistema, v katerem živimo in hkratno potrebo po stalnem tehnološkem razvoju. Med instalacijami poleg Monomata izstopa estetsko in vsebinsko privlačno delo Irene Lagator Pejović, ki se v obliki interaktivne stenske instalacije Mreže, vozli, obzorja (2020) razprostira tekom večjega dela razstavne sobe. Sestavljeno je iz velikega števila raznobarvnih niti zloženih v klobčiče, ki so na enem koncu pripete na mrežo ob steni, drug konec niti pa je namenjen obiskovalčevemu aktivnemu poseganju v delo, k vlečenju niti v prostor in soustvarjanju končnega produkta tekom razstave. Skupno delo vseh udeležencev poudarja pomen skupnosti, soodvisnosti in soodgovornosti za dogajanje po svetu v širšem družbenem kontekstu. Kot zadnjo v vrsti instalacij velja izpostaviti delo 636,78 (2023) Špele Trošt, ki je tako kot Gromova instalacija nastalo v okviru projekta Na delo!. Pri Troštovi se postavitev mize z dolgim spiskom delovnih pozicij, ki jih je opravljala kot kulturna delavka, pravzaprav povezuje s performansom, akcijo v trajanju, v kateri so obiskovalci umetničino golo telo popisovali s črnim pisalom. Ob zaključenem performansu je bilo telo Troštove popisano z vlogami, ki jih je vršila za časa svojega delovanja v kulturi. Pri delu Troštove fascinira že sam obseg seznama na mizi, pomen projekta pa je le še podkrepljen z umetničino akcijo v obliki razgaljenosti in zaznamovanja lastnega telesa. Akcija 636,78 ne osvetljuje zgolj izkušnje umetnice, temveč razkropljenost dela mnogih posameznikov na umetnostni sceni, ki zaradi narave dela in strukture umetnostnega sistema za časa svojega udejstvovanja zamenjajo vrsto poklicev. Slednji se med seboj tudi dopolnjujejo in prepletajo, zato si marsikdo na sceni lahko nadane več poklicnih nazivov.

Svojo delovno stisko je v umetniško akcijo prenesla tudi Milijana Babić, ki je zavoljo finančne premostitve opravljala slabo plačana dela čistilke, hostese, natakarice, čuvajke razstav in druga dela. Leto in pol trajajočo akcijo Iščem delo (2011–2012) je umetnica dokumentirala od trenutka, ko je v časniku objavila mali oglas. Izčrpavajoče opravljanje del je evidentirala v obliki videa, na koncu pa je vsako od delovnih mest tudi ovrednotila. Umetnica je vse delovne pozicije zapustila že po prvi plači zaradi ponižujočega odnosa ljudi in lastne izčrpanosti.

Razstavo sooblikuje vrsta video vsebin, med katerimi pozornost ukrade zgodba  gastarbajterke² Metke Autor, babice umetnice Nike Autor. Filmski obzornik 80 – Metka, Meki (2021) je 72 minutni dokumentarni film, ki spremlja vsakdanje življenje 80-letne gospe. Ta se je pri 28-ih preselila v Nemčijo zaradi začasnega dela in je tam tudi ostala. Na videu se ob vsakdanjih opravkih spominja izkustva gastarbajterstva in ob tem ne orisuje zgolj lastnega življenja, temveč zgodbo mnogokaterega prišleka. Osvetljuje širši družbeni kontekst stalne kulturne izmenjave, ki briše državne meje, hkrati pa prikazuje neomajno moč etnične pripadnosti, ki se kaže v najosnovnejših človeških navadah, kot je babičina priprava hrane. 

Ločeno kuriran del razstave, imenovan Politike (umetniškega) dela z izbranimi deli in njihovo postavitvijo v prostor vnaša galerijsko občutje. Slednje je zavoljo muzealne predstavitve umetniških del v prvem nadstropju razstave Umetnost na delu umanjkalo. Tako kot v prvem nadstropju je bil tudi v drugem seznam predstavljenih umetniških del in projektov predolg za podrobno obravnavo vseh, zato so za grob oris razstave (subjektivno) izpostavljena zgolj nekatera dela. Ob vsebinsko izredno široko zastavljeni kurirani razstavi se poraja vprašanje, kaj točno pravzaprav naslavlja oziroma problematizira. Naslov odpira obširno polje možnih interpretacij, izbrana dela pa delujejo kot skupek družbeno-političnih nazorov, razmišljanj, izkustev, kritik in uporov, aktivističnih vložkov ali dokumentarnih utrinkov, ki se v različnih kontekstih dotikajo dela v umetnostnem sistemu, dela kot takega, delovnih pogojev in pravic, navsezadnje pa tudi izkustvenih razočaranj in upov za prihodnost. 

Obseg celotne razstave Umetnost na delu, ločene na tri kuratorske dele (z dodatkom posebnih projektov), je zahteval precejšno mero poglobitve za razumevanje predstavljenega. Njena sporočilnost in vrednost je za obiskovalca narasla predvsem ob prebiranju obrazstavnih besedil, kataloga in ob večkratnih obiskih, oziroma ob (predhodnem) temeljitem poznavanju del sodelujočih umetnikov. Ravno zaradi omenjenega obsega in zahtevnosti razstave se je le-ta omejila primarno na strokovno občinstvo. Po določeni meri poglobitve v predstavljeno je razstava ponudila izčrpen vpogled v venomer aktualno problematiko dela. Natančneje, kako se problematika dela v zadnjih 60 letih vpenja v likovno produkcijo na jugoslovanskem območju, kako vpliva na življenja samih umetnikov in hkratne odzive umetnikov na vsakokratno družbeno-politično dogajanje. 

Opombe

1. Znotraj projekta Na delo! (2022-2023) se sodelujoči umetniki (Loup Abramovici, Tomaž Grom, Teja Reba, Špela Trošt) ukvarjajo s problematiko dela. S svojimi umetniškimi deli se navezujejo specifično na področje dela v kulturi, nastale umetnine pa so osnovane glede na specifične lokacije, kjer so predstavljene tako v razstavnem kot v gledališkem formatu.
2.  Slovar novejšega besedja pojav gastarbajter označuje kot “delavec na začasnem delu v tujini, ki navadno opravlja fizična, slabše plačana dela”.

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saška Maček