Umetnost na delu: Na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo (1. del)

Razstavljajoče umetnice/ki: Arhiv Sanje Iveković, Nika Autor & Obzorniška fronta, Damir Avdić, Milijana Babić, Jože Barši, Marko Brecelj, Danica Dakić, Walter De Maria, Družina v Šempasu, Džuverović (ona/nje), Vukica Đilas, Goran Đorđević, Lenka Đorojević & Matej Stupica, Šejma Fere, György Galántai, Gorgona, Tomislav Gotovac, Igor Grubić, IRWIN, Hristina Ivanoska, Sanela Jahić, Filip Jovanovski, Doruntina Kastrati, Božena Končić Badurina & Duga Mavrinac, Andreja Kulunčić, KURS (Miloš Miletić & Mirjana Radovanović), Siniša Labrović, Irena Lagator Pejović, Goranka Matić, konferenca Drug-ca žena Nebojša Milikić & Jelena Mijić, Neue Slowenische Kunst (NSK), Nove tendence, OHO, Marika & Marko Pogačnik, Darinka Pop-Mitić, Zoran Popović, Uroš Potočnik, Radical Education Collective, Rena Rädle & Vladan Jeremić, Mladen Stilinović, Nebojša Šerić Šoba, Škart & Horkeškart, Biljana Tanurovska - Kjulavkovski & Ivana Vaseva, Raša Todosijević, Slaven Tolj, Goran Trbuljak,  TV galerija,  ULUS – Društvo likovnih umetnikov Srbije,  Via Negativa, Za K.R.U.H., Zrenjaninski socialni forum 
Kdaj: 22. 9. 2022–29. 1. 2023
Kje: Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), Ljubljana
Kuratorstvo: Zdenka Badovinac, Ana Mizerit, Bojana Piškur, Igor Španjol
Kuratorstvo posebnih projektov: Sezgin Boynik, Jelena Vesić

Razstava Umetnost na delu: Na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo se razprostira preko treh nadstropij Muzeja za sodobno umetnost Metelkova (+MSUM). Obsežna razstava v ospredju izpostavlja spreminjajočo se naravo dela umetnikov v odvisnosti od družbeno-političnega ustroja, kulturnega okolja in obdobja, v katerem so delovali oz. še vedno delujejo. Predstavitev široko zastavljene tematike je tako prostorsko kakor tudi vsebinsko razmejena na tri ločeno kurirane dele. 

Pritlični del, ki ga kurira Igor Španjol, se osredotoča na delovanje neodvisne scene na jugoslovanskih tleh v prehodnemu obdobju 90. let 20. stoletja. Skozi prvo nadstropje MSUM-a se vije drugi sklop razstave z naslovom Zamenjava vlog: umetnost kot delo v jugoslovanskem in pojugoslovanskem kontekstu, ki ga kurirata Zdenka Badovinac in Ana Mizerit. Drugi sklop razstave si nadstropje deli z dvema ločeno podanima posebnima projektoma, ki smotrno dopolnjujeta razstavo kot celoto; projekt Nečist, demokratičen, konkreten: projekt Westeast, ki ga kurira Sezgin Boynik, obiskovalca seznanja z dolgoletnim delovanjem pisca, urednika, teoretika in razstavljalca Francija Zagoričnika, ki si je v 70. in 80. letih prizadeval za razširitev t. i. eksperimentalnih pesniških oblik preko nekdanje Jugoslavije. Drugi posebni projekt O kolektiviziranju: narativi o jugoslovanskih avantgardnih umetniških kolektivih in primeri feminističnih intervencij, zasnovan s strani kuratorke Jelene Vesić, podaja uvid v žensko plat sodelovanja in dela v jugoslovanskih umetniških kolektivih druge polovice 20. stoletja. Tretji in zadnji del razstave, ki se razprostira preko drugega nadstropja stavbe, zaznamujejo Politike (umetniškega) dela. Kuratorka Bojana Piškur je v razstavi pod vprašaj postavila samo avtonomijo umetniškega dela, ki se s spreminjajočim se družbeno-političnim ustrojem počasi kruši. 

Prvi prispevek o razstavi Umetnost na delu pokriva pritlični del razstave, ki pod naslovom Neodvisna scena 1990–1999 nastopa kot samostojna entiteta, hkrati pa deluje kot nekakšen uvod v celotno razstavo. 90. leta 20. stoletja so skozi umetniška dela na jugoslovanskem območju predstavljena kot nekakšno prehodno obdobje vojn, oblikovanja novih državnih tvorb in istočasnegaa nastajanja novih institucij ter razgibanega delovanja nevladnih organizacij na kulturni sceni. Razgibano razstavljena dela v obliki fotografij, videov in vezenin služijo kot okno v dogajanje v devetdesetih, obenem pa delujejo kot vznesen nagovor javnosti, s katerim so že za časa nastanka odpirale diskurz o tedaj perečih tematikah. Izbrano umetniško delo Slavena Tolja, Prekinjena igra iz leta 2013, v obliki fotografij priča o vdoru vojne v posameznikov vsakdan. Med vojnim obdobjem je ulična otroška igra v Dubrovniku zastala in metanje žogice v dubrovniško katedralo je bilo prekinjeno. Nekaj teniških žogic ujetih med kapitele pilastrov je uporniško obstalo kot opomin na  prekinjeno igro. Ujete žogice je v fotografski objektiv zajel tudi Tolj in igro na ta način ovekovečil. 

Med bolj odmevnimi deli je akcija Tapisonirano vnebovzetje (2003), ki jo je izpeljal Marko Brecelj s svojimi somišljeniki. Skupinska akcija je na razstavi povzeta s pomočjo obsežnega teksta, fotografije in video posnetka celotnega dogajanja, ki se predvaja na starem TV sprejemniku. Natančneje gre za performans utišanja cerkvenih zvonov koprske stolnice ob prazniku Marijinega vnebovzetja, katerega cilj je bilo oblepiti zvonove v tapison in na ta način preprečiti njihovo bitje. Bitje je bilo resnično zaustavljeno vse do naslednjega dne, ko župnik odstranil tapison. Performans je kot komentar na preglasno zvonenje koprske stolnice dvignil kar nekaj prahu na škofijskem uradu, večinsko pa sprožil zgolj simpatijo in tiho odobravanje širše publike. Tako Marka Breclja kakor tudi druge umetnike v prvem segmentu razstave je zaznamovalo sodelovanje v alternativnih umetniških kolektivih, organizacijah, zavodih in društvih, ki nakazujejo na sistematiziranje umetnikovega dela, njegovo iskanje podpore enako mislečih in alternativnih ekonomskih rešitev znotraj skupnosti. Različni umetniški kolektivi so posledica tedanje družbeno-ekonomske preobrazbe, ob kateri je potreba kulturnikov po zagovarjanju lastnih interesov močno narasla. Razstavljena dela se srečujejo v subtilnemu izrazu upora in mehko provokativni kritiki kot produkti kolektivističnih teženj prehodnega obdobja. Izbrana dela, katerih smoter je sporočilo, koncept in ideja, so smiselno predstavljena z daljšimi obrazstavnimi besedili, brez katerih bi laični obiskovalec zamujal bistvo predstavljenega. Izbira te tematike kuratorja Igorja Španjola najverjetneje ni bila naključje, saj je Španjol v svoji karieri pokrival že večje število razstav, publikacij in drugih prispevkov na temo umetniškega ustvarjanja 80. in 90. let dvajsetega stoletja na slovenskem, kakor tudi na jugoslovanskem območju.

V tematski sklop devetdesetih se v obliki stenske poslikave vriva tujek, in sicer umetniško delo Darinke Pop-Mitić (Uporabni idiot, stenska poslikava in fotografije, 2016), ki je pravzaprav del tretjega sklopa razstave. Poslikave prikazujejo skupine celopostavnih figur v preprostih delovnih oblačilih, ki si prekrižanih rok v negotovih, poklapanih držah zatiskajo oči pred okolico. Spremljajo jih manjše fotografije, ki obeležujejo lokacijsko-specifične intervencije umetnice v Beogradu iz leta 2016. Darinka Pop-Mitić je v sklopu intervencij naslikala miniaturne slikice s podobo ljudi na delu in jih prilepila na fasade bivših stavb, v katerih so nekoč potekale naslikane dejavnosti. Uporabni idiot kot naslov dela služi tudi kot opis posameznika, ki je bil uporabljen za pospešitev kapitalistično usmerjenih ciljev določene firme, koroporacije ali večjega materialistično usmerjenega aparata, ne da bi se tega zavedal. Z omenjenimi dogodki je umetnica verjetno namigovala na izkoriščanje malega človeka za uresničitev kapitalistično usmerjenih ciljev. Umetnica s tem ne namigujezgolj na naivnost upodobljencev iz danes zapuščenih poslopij na fotografijah, temveč se sprašuje tudi o vlogi umetnika kot »uprabnega idiota« v družbi. Opisane stenske poslikave obiskovalca spremljajo iz pritličja preko stopnišča v prvo nadstropje in ga vabijo k nadaljevanju ogleda razstave. Gre za nenavadno kuratorsko odločitev, saj takšno pozicioniranje dela (ki sicer sodi k tretjemu tematskemu sklopu v drugem nadstropju stavbe) nekoliko zmede prehod iz prvega v drugi sklop razstave. Drugi sklop razstave, ki seznanja z oblikami umetniškega ustvarjanja in dela od šestdesetih let dalje, bo vzet pod drobnogled v kritiškemu prispevku, ki še sledi.

Glede na zastavljeno tematiko razstave Umetnost na delu, ki zaradi spreminjajočih se delovnih razmer umetnikov skozi čas namiguje na nostalgično spogledovanje s preteklimi časi, se prvi sklop razstavne teme loteva na bolj objektiven način predstavljanja preteklega dogajanja in se ne podvrže kovanju preminulega v zvezde. Neodvisni sceni v 90. letih 20. stoletja je žal namenjen le manjši del razstave – predstavljen je zgolj s štirimi umetniškimi deli. Ta gledalcu podajajo okviren vpogled v dogajanje, zaradi česar je razstava vredna ogleda. Sicer pa bi si neodvisna scena 90. let na jugoslovanskih tleh že zaradi formacije večjega števila umetniških kolektivov ter nevladnih organizacij, delujočih v vznemirljivih časih, vsekakor zaslužila tudi dodatne obravnave, izvedene v večjemu obsegu razstave.

Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Ivana Rosa