Umetnost je spet umetnost
Samuel Grajfoner: Materialna prisotnost mentalnega odtisa Umetnik: Samuel Grajfoner Razstava: Materialna prisotnost mentalnega odtisa Kdaj: 21. 1. 2022 do 8. 3. 2022 Kje: MGLC – Mednarodni grafični likovni center Kuratorstvo: Božidar Zrinski
Samuel Grajfoner spada med najvidnejše predstavnike mariborskih ustvarjalcev na področju grafike. Študiral je kiparstvo in kasneje grafiko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in je redni profesor za grafiko in risbo na Oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani se predstavlja s serijo novejših črno-belih grafik velikega formata (nastale so med leti 2018 in 2021). Ob vstopu v galerijski prostor smo soočeni z enostavno in nehierarhično postavitvijo, ki ne izpostavlja posameznih del in ne vzpostavlja naracije, temveč nas spodbuja, da si vsako delo enakovredno in podrobno ogledamo.
Ko se podobam približamo, hitro ugotovimo, da so nasičene z linijami. Te so ponekod zajetne in masivne in tvorijo goste površine, drugod pa vidimo kratke, ostre praske, ki s kroženjem ustvarjajo migetajoč in trepetajoč učinek. Nekatere linije sproščeno valovijo, druge so ravne in odločne. Med sabo se povezujejo in tečejo skupaj ali pa se razhajajo in bežijo druga od druge. Kadar se vzporedne linije združijo v skupine, ustvarijo reliefno, teksturirano in otipljivo površino. Ob premikanju gledalca po prostoru te ploskve zasijejo in tvorijo odseve, ki razbijejo površino v kompleksen preplet ploskev. Reliefnost in taktilnost je še dodatno izpostavljena z odtisom v bronu, ki je postavljen na kubus v središču razstavnega prostora. Za razliko od del na papirju, kjer linije tvorijo zaključene celote, linije na bronastem odtisu segajo do robov in s tem še dodatno usmerijo pozornost na sam relief, ki v tem primeru deluje že kot krajina.
Dela so nefigurativna in zato se postavlja vprašanje: kaj je vodilo poteze? Kakšen je bil avtorjev kriterij, ki je določil ustreznost poteze in s tem njeno prisotnost na končni podobi? Grafike s tem spominjajo na akcijsko oziroma gestualno slikarstvo, kjer je gesta pomembnejša od forme. Se pa Grajfonerjeve grafike razlikujejo od impulzivnosti takšnega slikarstva v večji umirjenosti in načrtovanosti potez. To daje občutek, da avtor proučuje in analizira vsako izmed njih ter njihove medsebojne odnose.
Drugi aspekt razstave, ki nam ga ponuja sam avtor, pa izhaja iz naslova: Materialna prisotnost mentalnega odtisa. Avtor tako postavi trditev, da grafike upodabljajo (ali na kakšen drug način označujejo) nek »nevizualni« motiv, in sicer, kot je razvidno iz naslova, »mentalni odtis«. Na razstavi gledamo materialno prisotnost (torej reprezentacijo) tega motiva. Pri tem se poraja vprašanje: do kakšne mere razstavljeni objekti ustrezajo oziroma do kakšne mere so podobni izbranemu motivu (tj. mentalnemu odtisu)? Tega ne moremo vedeti, saj nam slednji ni dan v vpogled, vidimo le njegovo reprezentacijo. Zaupati moramo avtorju, da razstavljena dela v dovoljšni meri ustrezajo tistemu, kar naj bi upodabljala ali kako drugače predstavljala. Avtor s tem zaseda položaj avtoritete, nekoga, ki sprejme odločitev, mi pa mu moramo verjeti. S tem se umetnik emancipira in povzdigne nad gledalca.
Dela so zato avtonomna in za svojo izpopolnitev ne potrebujejo gledalca. Njihov učinek nanj je nepredvidljiv in nezanesljiv. Te lastnosti po teoriji Michaela Frieda utemeljijo delo kot specifično, diskretno umetnost, ki se pomembno razlikuje od drugih oblik umetnosti. Znotraj te specifične discipline avtor, kot že omenjeno, proučuje in analizira poteze ter njihove medsebojne odnose in tako s pomočjo samokritike razvija umetniško disciplino samo.
S takim delovanjem Grajfoner s svojimi deli ne tekmuje z drugimi oblikami človeškega delovanja in ne stopa v banalnost vsakdana in njegovih problemov. To je dandanes nujno potrebno in osvežujoče. S tem se pridružujem misli prof. dr. Jožefa Muhoviča, ki jo je izrekel na letošnji Prešernovi proslavi: »Umetnost, o kateri smo govorili nocoj, ni namenjena temu, da bi korigirala svet ali odpravila naše tegobe v njem. Njena naloga je prej v tem, da bi nam svet in tegobe pomagala prenašati.« Razstava postavlja v ospredje umetnost kot materialni izraz avtorjevih subjektivnih predstav in jo izvzame iz vlog komuniciranja, komentiranja družbeno-političnih razmer in angažiranja, poleg tega pa se s preizpraševanjem in raziskovanjem medija sklicuje na modernistično paradigmo. Vse to spodbuja in namiguje na odstranjevanje umetnosti iz politične sfere.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa
