Tuj organski sistem, ogledalo družbenim tesnobam
Razstavljajoč umetnik: Blaž Miklavčič
Datum: 28. 8.–27. 9. 2024
Kraj: Aksioma | Project Space
Kuratorstvo: Maja Burja
Na razstavi Sprawl Blaž Miklavčič predstavlja instalacijo, ki obiskovalca popelje v potopitveno znanstvenofantastično izkušnjo; ob vstopu se znajde v alternativni resničnosti, kjer se kot znanstvenik sprehodi okoli sistema neznanega organskega tkiva in ga opazuje med razvojem. Vstopi v klinično belo sobo, ki zaradi medlosti deluje prostorsko neopredeljena in spodbuja simbolno interpretacijo razstave. V sredini sobe visi s stropa sistem drogov, obdan s skoraj prozorno plastično zaveso. Znotraj plastične omejitve so okoli drogov postavljene rožnate skulpture organov in tkiv. Te se ovijajo okoli drogov ali pa visijo med njimi, povezane z zdravstvenimi cevmi, ki nakazujejo, da so vsa tkiva skupaj morda enovita organska entiteta, ki raste s tehnološko zdravstveno podporo. Organski sistem vzbuja nelagodje, ker leži izven meja človeškega poznavanja življenja. Ker funkcija in organizacija tkiv nista znani, sistem obstaja na meji med povezavo ločenih tkiv in inteligentnim celovitim organizmom s sposobnostjo odločanja. Ni jasno, česa bi bil ta organizem zmožen in ali ogroža človeško normalnost, varnost in zmožnost znanstvenega spoznavanja in nadzorovanja sveta. Visceralno nelagodje ustvarja tudi ambient klinične grotesknosti s kombiniranjem sterilne beline z rdečkastimi in rožnatimi odtenki tkiva in svetlobe.
Sprawl inovativno pristopi k ustvarjanju umetniškega dela znotraj žanra z grozo navdahnjene znanstvene fantastike. Stoji na meji med spektaklom in pripovedjo, tako da ustvari vznemirjajoč svet z nejasno, dvoumno zgodbo, v katero se obiskovalec lahko spusti fizično in jo doživi v resničnem času. S tem instalacija nudi zabavo, podobno izkušnjam virtualne resničnosti in zabaviščnim parkom. Obiskovalec doživi en trenutek pripovedi, ki je ultimativno neberljiva. Ni razvidno, kaj se dogaja z organskim sistemom; ker pa razstava v središče postavlja občutek, da je na meji znanstveno povzročene katastrofe, je jasno, da se zgodba še ne razpleta. Tako spodbuja radovednost obiskovalca in ga vodi do ugotovitev, kateri možni razpleti mu prinašajo nelagodje. Obiskovalcu ponudi kognitivni užitek ob raziskovanju neznanega in družbenih tesnob.
Razstava uspešno nakaže, da lahko s kombiniranjem tehnologije in organskega tkiva nastanejo nove evolucijske poti in novi sistemi, ki ne spadajo v znane klasifikacijske kategorije. Kuratorsko besedilo, ki je sicer težko razumljivo, navaja, da je ideja takšnega tehnološko podprtega razvoja radikalna, ker dopušča nastanek novih organskih sistemov, ki so neodvisni od naravnih organizmov – to pa je v nasprotju z linearno in hierarhično evolucijo, kot jo razumemo. Ne strinjam se, da je ideja takšnega razvoja radikalna, saj je konvencionalna za znanstveno fantastiko – zato pa tudi nudi tipične užitke žanra. Besedilo poudari okvir za razumevanje razstave, ki v središče postavi klasifikacijo, instalacijo pa predstavi kot taksonomski model. Res je, da instalacija predstavi primer sistema, ki se zaradi novosti in stalnega nepredvidljivega razvoja upira klasifikaciji. Fokus na klasifikacijo pa vseeno odvrne pozornost od bolj relevantnih dimenzij dela. Poleg tega se z zapisom, da razstava obiskovalca pušča v stanju nelagodja, ker mu ne omogoča, da bi sistem konceptualno kategoriziral, naslanja na odmevno idejo filozofije groze v umetnosti, da objekti groze ležijo izven kulturno ustvarjenih konceptualnih kategorij. Objekti groze ne predstavljajo zgolj direktne, fizične grožnje, pač pa izhajajo iz fundamentalnega strahu pred neznanim. Ker pa obstoj objekta izven konceptualne kategorije ni zadosten pogoj za izkušnjo groze, se mi fokus na klasifikacijo pri umetniških objektih groze ne zdi znatno ponazorilen.
Namesto tega večja relevantnost instalacije izhaja iz njene zmožnosti, da razkrije skrbi o današnji dobi. Nalogodje, ki ga sistem vzbuja, ne izhaja iz možnosti individualnega napada, temveč iz strahu pred večjimi procesi in spremembami. Vzbuja občutek, da smo morda blizu konca življenja kot ga poznamo, saj ga lahko razvoj novih tehnologij poglavitno spremeni – na primer tako, da vodi do večjih okoljskih sprememb ali pa sprememb v delovanju družbe zaradi razvoja umetne inteligence. Razstava prikaže tehnološko podprte novosti kot strah vzbujajoče in človeštvo kot potencialno krhko. Obiskovalec v razstavni sobi postane lik znanstvenofantastične pripovedi, sobo pa zapusti opremljen z odsevom lastne anksioznosti.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Tina Geč
