1. 5. 2022 / Podobe / Kritika

Trenutek, ko ti misli uhajajo

Umetnica: Nina Čelhar
Naslov razstave: Vmes
Kdaj: 4.–25. februar 2022
Kje: Hiša kulture v Pivki
Kuratorstvo: Mojca Grmek

Mlada slikarka Nina Čelhar se je v Hiši kulture v Pivki predstavila s serijo del na papirju, kar je zanjo novost. Tokrat se je izmaknila upodabljanju pročelij ter se namesto tega obrnila v interier. Pogled skozi koridor galerije nam razkrije njeno značilno barvno paleto: harmonična zelena, kamniti in kožni toni h katerim se postopoma pridružuje črna. Prevladujoča belina risb odzvanja naslov Vmes.

Foto: Simon Avsec

S prosto visečih listovsrednjega formata nas nagovorijo minimalistično naslikani motivi, kot so stoli, rastline in s sličicami polepljeni zidovi. Kompozicije sevajo hipnost in nudijo avtoričin osebni pogled na svoj bivanjski prostor. Nekoliko spominjajo na slikarstvo Ivane Bajec, ki tihožitje skozi risbo pretvori v dnevniške zapiske. Monokromne silhuete so sklenjene z odločnimi potezami flumastra, kar delom daje grafični in skorajda šablonski videz tapete. Pogled z razdalje razkrije rahlo neuravnoteženost kompozicij. Večje temnejše oblike, kot sta nahrbtnik na sivem stolu in črna odeja, so potisnjene proti dnu formata in delujejo težko ali celo okorno. Neravnovesje skali sicer pretočno atmosfero ter vzpostavi rahlo nelagodje.

Navkljub neuravnoteženim kompozicijam pa serija obstane kot celota, saj gre razbrati, da risbe sledijo fotografskemu načinu kadriranja. To izrazito uteleša Tihožitje (Tekst), kjer je prizor upodobljen v ptičji perspektivi, da segment motiva celo izpade iz slikovnega polja. Dela se tako naslanjajo na fotografski žanr »snapshota« in njegovo spontanost. Izkaže se, da je Nina Čelhar risbe zasnovala po vzoru hipnih posnetkov iz ateljeja. Ninin prenos je učinkovit prav zato, ker ne oponaša privlačnosti fotografskega realizma, temveč ohranja kvalitete risarskega medija. Motiv namreč ni osenčen, ozadje je reducirano do čiste beline, slikovni prostor pa sploščen. Podobno slika denimo Ana Sluga, ki se pogosto posveča motivom, kot so sijalke, stikala in radiji. Ne le, da sta njuni praksi vizualno blizu, temveč sta obe umetnici tudi podobno očarani nad vsakdanjimi drobnarijami.

Tihožitje (Tekst) poleg tega izstopa tudi pomensko. Naslov namiguje na besedilo, a ravno to umanjka, saj so papirji prazni. Ko se pričakovanje, da bomo na risbi lahko prebrali tekst, ne izpolni, podoba postane enigmatična in nas začne privlačiti. Prizor spominja na trenutek, ko se zazremo v predmet, dokler se detajli ne izgubijo, ostane pa nam le ohlapna paslika. Nina Čelhar v izjavi za kanal Sodobna umetnost pojasni, da jo tokrat k ustvarjanju vabi prav ta »igra med videti in gledati«.

Foto: Simon Avsec

Isti občutek nam daje Tihožitje (Zid), ki deluje, kot bi umetnica zrla v steno pred seboj in se spraševala, kaj sploh slikati. Avtorica je v prej omenjeni izjavi povedala, da je v slikanju arhitekture nekoliko obtičala, risba pa se je takrat izkazala za medij, ki ji je dopuščal več eksperimentiranja. Na Tihožitju (Zid) je upodobila stene svojega ateljeja, ki so polepljene s sličicami stavb in kopijami starih mojstrov. Ti izrezki ji služijo kot inspiracija in zdi se, da jo je s strmenjem v zidovezasačila ter jo neposredno ujela na papir, da bi premagala kreativni krč. Raziskovanje tihožitja in repeticija umetnici služita kot način za ponovno invencijo same sebe. Z nastalo serijo torej premišljuje dosedanje delo ter raziskuje možnosti za naprej.

Nina Čelhar z razstavo Vmes razgrne, da vsakdanji motivi zanjo še niso izžeti, saj odpirajo intimne pomene. To osvetli v prej omenjenem intervjuju: »Tu gre za zgodbo trenutkov, ki zame nosijo zelo osebne spomine in asociacije, za gledalca pa pomenijo nekaj povsem drugega.« Nekoliko brezosebnemu videzu navkljub je Vmes navdih, da za iznajdbo podobe ne potrebujemo pompoznega dogodka, temveč je lahko izhodišče tudi na videz nepomemben prizor. Umetnica se s serijo Vmes izvije vzorcu slikanja sodobne arhitekture, da svojo prakso potisne v intimnejšo sfero in jo osveži. Skozi razstavo nas povabi k strmenju »v prazno«, kar je v sodobni toči podob pomirjujoče in nujno potrebno.


Lektorirala: Ivana Rosa

Foto: Simon co-