Trbovlje kot destinacija za sodobno umetnost
Festival: Speculum Artium
Kdaj: 17.–20. 9. 2025
Kje: Trbovlje, več lokacij
Kurator: Špela Pavli Perko, M.A., Andrej Uduč, Fabricio Lamoncha, M. A.
Avtorji[1]: Simão Costa, Marta Cerqueira, Tiao Cerqueira, Marc Villanova, Stella Ivšek, Črt Trkman (BEAM TEAM), Nina Koželi, Sanja Šikoparija, Xin Wen, JJ Agcaoili, Zavod Priden Možic, Jasna Hribernik, Katapult Robotika, Octavian Mihai Machidon, Ivan lovine, Sımon Okrogar, Ana Evtić, Carolina Sofia Bischof, Patrick Ortiz, Tiago Martins, Laurent Mignonneau, Christa Sommerer, Selena Kučević, Andjelija Stančulović, The Collective Foundation, Crafts of Unseen Collective, Vesna Poznič in Žiga Pavlovič
Speculum Artium je eden od tistih festivalov, ki vedno navduši in hkrati tudi malo razočara. Navduši s presenetljivo številčno kvalitetno produkcijo, razočara pa z nekoliko pomanjkljivo predstavitvijo. Obiskovalci so si v štirih dneh zgoščenega dogajanja v septembru lahko ogledali mnoge performanse, filmske projekcije, pestro izbiro razstavljenih del, poslušali raznolika predavanja ter se udeležili raznih delavnic in drugih spremljevalnih dogodkov.
Festival predstavlja izredno pester program z nabitim urnikom dogodkov, ki se večinoma odvijajo v Delavskemu domu Trbovlje (DDT), delno pa tudi na razseljenih lokacijah: kavarna DDT, glasbena šola, knjižnica, klub Zavoda za mladino, šport in turizem Trbovlje. Gre za izredno atraktivno možnost soočenja s sodobno umetnostjo, tehnologijo in vsega, kar pride zraven. Skratka preveč stvari, da bi lahko obiskovalec vse videl in izkusil, predvsem v enem samem dnevu. Moj fokus je torej bil izključno razstavni program, izpustil sem tudi DigitalBigScreen, namreč video sklopi se zvrstijo čez cel dan od 9:00 do 18:30 in bi bila kakršnakoli ocena lahko le parcialna.
Razstavni program se razprostira čez obe nadstropji Delavskega doma: čez prvo in drugo nadstropje (obe nadstropji bi lahko razumeli kot pritličje, saj je dom deloma vkopan v pobočje), v kletni galeriji ter pred njenim vhodom zunaj. Ne glede na naš prihod v DDT, spodaj ali zgoraj, takoj slišimo ali vidimo najbolj prepoznavno delo letošnje razstave: Limen avtorja Marc Villanova. Gre za svetlobno-zvočno instalacijo, ki sestoji iz več halogenk, razporejenih okoli podolgovate centralne strukture z zaobljenimi konci, luči stojijo navpično razporejene v enakem ritmu. Vse skupaj pa prekriva monolitni oranžni plašč. Delo se ritmično prižiga in ugaša luči z različnimi dramaturškimi vzorci prižiganja. Objekt tako prežame celotno nadstropje z oranžno svetlobo in glasnim preklapljanjem relejev. Na trenutke je delo zelo intenzivno in skorajda pre-prezentno, kljub svoji preprostosti pa zelo učinkovito in atmosferično. Izbira umestitve in njegove centralne vloge je povsem upravičena in vsekakor zaznamuje letošnjo edicijo.
V avli so razstavljena še druga manjša dela, ki so pa zaradi prej omenjenega, dosti manj opazna. Nekatera se zdijo še nedovršena ali šele v fazi začetnih koncepcij. Kar je sicer možno, ker Speculum Artium redno gosti tudi študente Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici. Iz postavitve ali kataloga ni jasno, katera so ta dela.. Eno od teh je recimo Odtis odtisa avtorja Simona Okrogarja, ki na zabaven in pomenljiv način problematizira našo raznovrstno prezenco na spletu in mnogotere profile, ki jih ustvarimo tekom življenja na različnih spletnih platformah. Gledalec si lahko s pomočjo posebnega terminala in unikatne uporabniške izkušnje ustvari nove neuporabne profile. Avtor je za namen dela zgradil čisto svoj strojni vmesnik. Žal pa se občasno zatakne pri uporabi dela, saj zadeva zmrzne, kar sicer daje učinek nedovršenosti. Upoštevajoč, da gre morda za študentsko delo ali koncept, je prekinjena uporabniška izkušnja tudi delno opravičena/odpuščena. Izpostavil bi še EmotiCore (Vesna Poznič & Žiga Pavlovič); to je neke vrsta živa slika, projekcija, ki jo lahko gledalec manipulira s premikanjem roke znotraj nekega kvadratnega okvirja. Sklepati gre, da je v polju kvadratnega okvirja senzor, ki zaznava premikanje dlani, ta pa potem upravlja generativne elemente, ki spreminjajo sliko. Gre za kar posrečeno sodelovanje Pozničeve in Pavloviča, slikarke in interakcijskega oblikovalca, programerja oziroma kreativnega tehnologa, ki daje gledalcu posebno priložnost, da delo sooblikuje v realnem času. Podobno opolnomoči tudi delo Ane Evtić, ki pa deluje skorajda kot neke vrste izobraževalni poligon. Na mizi imamo pokončne črne okvirje z belimi praznimi polji, kozarce in vaze ter male led svetilke, ki premorejo oddajati rdečo, zeleno in modro svetlobo. Obiskovalci pa imajo možnost, da naredijo svoj aranžma senc s pomočjo luči in steklovine. Težko bi bilo reči, da gre za pretirano umetniško gesto, bolj se zdi, da avtor skuša obiskovalce naučiti teorije barvnega mešanja ter moči igre sence ter njune možnosti za zanimive vizualne učinke. Poleg naštetih se v avli nahajajo še dela: Plovila nevidnega (Crafts on Unseen Collective), Polje velike Sreče (Nina Koželj) ter hiperoaza: utišan eho (Anđelija Stančulović).
Iz glavne avle imamo možnost preiti še v štiri prostore. V kinodvorani se od jutra do večera predvajajo različni cikli videodel, ki skupno predstavljajo sklop DigitalBigScreen. Med drugim lahko vidimo dela študentov Akademije umetnosti UNG, TAMK univerze uporabnih znanosti Tampere, Naravnoslovnotehniške faklutete UL ter različne sklope, povezane z Ars Electronico. Gre za 10 urni nabor raznoraznih vizualnih poslastic. Gledališko dvorano naseljujeta deli Ritmi brez bajtov (Simão Costa) in #6Propagacija (Simão Costa, Marta Cerqueira, Tiao Cerqueira), ki skupno delujeta kot odlični tandem. #6Propagacija je vizualna instalacija abstraktnih podob, projiciranih na slojenem na široke trakove razdeljenem platnu, ki daje podobi dodatno dimenzijo globine. Spremlja pa jo odličen glasbeni album Ritmi brez bajtov, ki nam na čisto poseben način predstavijo klavir in zvoke, ki jih je ta instrument zmožen proizvesti. Ne gre namreč za klasično klavirsko skladbo, ampak eksperimentalno kompozicijo, ki očitno klavir ne ozvoči klasično preko tipk, ampak skozi paleto zvokov iz celotne strukture.
V zadnji sobi kot tudi v prostoru za preddverjem se srečamo z nekaterim deli, ki niso nujno umetniške narave, ampak gre predvsem za predstavitev zmožnosti in kreativnih razsežnosti, ki jih sodobna tehnologija premore. Tak je recimo Račkoboti (Octavian Mihai Machidon), raziskovalno delo docenta s Fakultete za računalništvo in informatiko, ali pa recimo Kreativna in DIY robotika (Katapult robotika), ki so, kolikor gre razumeti, rezultati delavnic in učenja mladine o potencialu robotike. V tem prostoru gre izpostaviti še delo Netnarava (Ivan Iovine) – to so neke vrste interaktivne, odzivajoče se tehnološke rastline. V prostoru so na piedestale postavljene robotske rože, ki s senzorji v svojem cvetu spremljajo reakcije gledalca, ki jih opazuje od bližje. Te se odzivajo na razpoloženje in obrazno mimiko, gre torej za neko vrsto subverzije rastlinskega sveta, ki zaživi v svoji novi kibernetski podobi. S tem delo ustvari zanimivo iluzijo empatije in v gledalcu prebudi čustvene odzive in personifikacijo nežive narave, odpira pa tudi raznotera vprašanja o posthumanizmu, kibernetski prihodnosti, umetni inteligenci in potencialnem distopičnem scenariju. Delo je sicer odlično in bi v pravem okolju lahko zaživelo v svoji polnosti, žal pa je umeščeno za zavesjem in pregradami v prostor, ki spominja na rumplkamro,pa tudi (pre)osvetlitev prostora ne pripomore k boljši prezentaciji.
V spodnjem prostoru DDT-ja nas pričaka še nekaj bolj sejemskih predstavitev v slogu DIY robotike, v svojem prostoru, ki deluje kot neka podkletena galerija, pa se srečamo s štirimi deli, ki vsako na svoj način ustvarja posebno atmosfero. Prvo, ki deluje kot študentsko delo, spominja na lanski projekt Predstavitvene prosojnice (Presenter Slides, Brin Žvan in Mathias Schifter; delo je še vedno dostopno na Steamu ali itch.io), je delo Glej me, ko trpim (Carolina Sofia Bishof), ki se, podobno kot Predstavitvene prosojnice,ukvarja s tematiko dela v pisarni za računalnikom in je tudi na podoben način predstavljeno: na stacionarnem računalniku. To delo se sicer tudi dotakne tako imenovanega bad designa, ki sta ga Brin Žvan in Mathias Schifter obravnavala, ampak se v veliki meri osredotoča na prezentizem in splošno veselo naravnanostjo zaposlenih. Igra, oziroma delo, od nas zahteva, da eno roko položimo na posebno mesto na mizi, potem pa od nas zahteva, da stoječi pred ekranom ohranjamo nasmešek na obrazu. V nasprotnem primeru gledalca strese tok elektrike preko položene roke. To ponavadi tudi pomeni, da smo igro neuspešno zaključili. Cilj je namreč, da smo celotni delovni urnik, ki tukaj ne traja dejanskih 8 ur, ampak samo kako dobro minuto, veselo ždimo pred ekranom in smo tako konstruktiven član te namišljene delovne skupine. Z malo več skrbi pri prezentaciji in morda tudi kako optimizacijo igre, da dobimo vsaj malo občutka, da morda lahko zmagamo, bi delo morda bilo celo eno najboljših na festivalu. Vsekakor gre občudovati, da s tako preprosto gesto in ščepcem humorja tako ostro zareže v problematike sodobnega delovnega mesta in tegobami, ki jih prezentizem ustvarja.
Naslednje delo stoji na obeh straneh manjše pregrade. Med nama (Patricak Ortiz) sestoji iz dveh tabličnih računalnikov, ki gledalca vabita k uporabi aplikacije, ki na silo spominja na Apple-ov Messages, vključno z zelenimi in modrimi pogovornimi oblački. Za uspešno izkušnjo si je dobro poiskati partnerja, ki bo stal na drugi strani za drugo napravo. Udeleženca se tako lahko pogovarjata in pred pošiljanjem sporočila izbereta ton le tega; vsakič imamo izbiro med dvema skrajnostma, recimo neformalno-formalno ali zapeljivo-hladno. Naše sporočilo potem umetna inteligenca preoblikuje in posreduje udeležencu na drugi strani. Skratka, izkusimo lahko mediiran pogovor med nami in osebo za drugo napravo. To nakazuje na neko olajšano komuniciranje, ko lahko le s ključnimi besedami nakažemo umetni inteligenci, kaj bi želeli povedati, ta nam pa pripravi celovit odgovor za našega sogovornika. Seveda ne gre pozabiti na dejstvo, da se pri takem načinu izmenjave sporočil del naših misli izgubi v prevodu. Intervencijo lahko tako razumemo kot neke vrsto napovedi na morebitno prihodnost komunikacije ali komentar na splošno naravo pogovorov, kjer naše prave misli pogosto predrugačimo z namenom, da bi zvenele prijaznejše, ostrejše ali pa celo zavajajoče. Predvsem pa se v dobi zmeraj bolj prisotne umetne inteligence in njene uporabe tako odkriva neka koprena tančica, ki že v osnovi stoji med udeleženci dialoga. Kako se bo družba preoblikovala, ko bomo vse več posegali po umetno izoblikovanih besedilih, bo pokazal zgolj čas.
Podobno kot Med nama obravnava družben razkorak in posredovano eksistenco, pa delo Biti oseba (Xin Wen, JJ Agcaaoili) obravnava razkorak med našim biti v prostoru, obstoju na zemlji in sledi, ki jih puščamo za sabo. Gre za izrazito poetično delo, ki s svojo subtilnostjo pravzaprav odpira široke možnosti interpretacije in mnogotere miselne odvode o nas samih in našem mestu med drugimi. Na steno je projicirana projekcija senc posameznikov, ki se premikajo okoli klopce, scena ki močno spominja na galerijski ali muzejski prostor. Čezenj pa je usmerjen okrogel snop luči, ki daje občutek, da gre za prave sence. Učinek bi bil še boljši, če bi dotična klopca resnično obstajala v prostoru, ampak jo bi bilo zaradi omejenega prostora nemogoče pravilno umestiti. Ponovno gre za delo, ki z malo naredi veliko. V prostoru sta še dve deli Štetje ovc (Melita Sandrin) in Spomin posodobljen (Selena Kučević).
Spustimo se še v zadnji razstavni prostor, ki se nahaja v kletni galeriji. Ta se nahaja v zgornjem nadstropju in je dostopna iz zunanjosti. Pred vhodom nas pozdravi LED stena (zaslon) z interaktivno instalacijo. Pred steno je v loncu postavljena rastlina, ki se jo lahko gledalec dotika. Vsak tak poseg pa sproži spremembo na zaslonu. Tistim, ki poznajo TouchDesigner ali umetnost, ki koristi podoben generativne programe, je takoj jasno, da gre v živo odzivajočo se kompozicijo. Preko stika z rastlino in posledično sprožitvijo biološke povratne zanke gledalec spremeni podobo, ki sestoji iz atraktivnega sistema delcev (particle system). Trenutno dokaj modernega izraznega orožja, tako znotraj novomedijske in avdio-vizualne umetnosti kot tudi popularnih medijev (recimo predzadnje in zadnje sezone Doctor Who-ja). Delo Okvir uma – referenčni okvir je delo umetnice, biologinje in okoljske raziskovalke Sanje Šikoparija, z njim raziskuje naš družbeni odnos do rastlinja, razmerjem med urbanim okoljem in naravo, predvsem pa želi, da gledalci ustvarijo dialog z živim svetom in skozi interakcijo premišljujejo zagonetno semiološko razmerje, ki ga imamo z njim.
V kleti pa nas za poslastico pričakajo še 3 izrazito impresivna dela, ki so po moji oceni tudi najbolje umeščena. Zadnji prostor deluje kot neke vrste tehnološko-industrijsko navdahnjena galerija, ki jo je najlažje opisati kot strojnica, čeprav ne vem, kaj je dejansko njen realni izvorni namen. S to atmosfersko okoliščino predstavlja odlično kuliso za predstavljena dela. V najnižjem predelu, tistemu, ki je prežet z raznim železjem in ogrodjem, se potopimo v prav tako surovo delo Jasne Hribernik, Krvo-tek. Ključniki tega dela so zagotovo: kri, nafta, izčrpavanje in kapitalizem. Osrednji kos instalacije je buč napolnjen s krvjo in nafto; slednja stoji na vrhu in tudi varuje kri pred zunanjimi vplivi. Za to stekleno posodo sta na zid projektirana dva 3D renderirana cilindra, črni in rdeč. V prostor so umeščeni še projekcije, na katerih so steklene posede iz katere in v katere se pretakajo kri in nafta, kovinska tabla z izrezanim zapisom koncepta razstave ter televizija (ta žal ni delovala za čas mojega obiska). Delo torej problematizira pretakanje dveh poglavitnih tekočin sodobne vojne. To je nafte kot življenjske sile, ki poganja morilske stroje in deloma tudi vzroka za militaristične podvige in krvi kot iztekanje človeške energije z vsako žrtvijo po svoje. Delo bi lahko preprosto povzeli z dvema Gregorčičevima verzoma: “Tod sekla bridka bodo jekla / in ti mi boš krvava tekla”. Srhljivo, ampak tako je tudi delo, brez zadržka nas predoči s kruto realnostjo človeškega prezira.
V zgornjem delu kletne galerije se najprej srečamo z arhivom, ki prebiva znotraj virtualnega prostora. S pomočjo HoloLensa lahko brskamo in raziskujemo AR[t]hiv: arhiv razširjene resničnosti umetniških del Sommererja in Mignonneauja (Tiago Martins, Laurent Mignonneau, Christa Sommerer). Verjamem, da večina ljudi, ki se je srečala s tem delom, ostala povsem prevzeta, namreč tehnologija te XR naprave, ki preko premikanja uporabnikovih rok dovoljuje intuitivno navigacijo skozi vmesnika je sama po sebi skorajda znanstvena fantastika. Zatakne se sicer pri tehnični izpravnosti dela, ki je ob mojem prihodu bilo v stanju neprestanega nepopolnega delovanja. Sklepam, da bi zahtevalo neprestano tehnično ujčkanje osebja, da ne bi prišlo do nepričakovanih tehničnih težav. Kolikor je lahko arhiv obsežen in po svoje zanimiv, pa implementacija, sploh upoštevajoč tehnične težave, ne prepriča. Pred izvedbo tega projekta bi se bilo vredno vprašati ali bo taka implemetacija arhiva resnično obogatila le tega in izkušnjo z njim. V kolikor je digitalizacija arhivov lahko smotrna in dobrodošla, pa je potrebno tudi izbrati primerne načine prezentacije in tehnologije, ki bodo ta arhiv prikazala na uporabniku prijazen način. Morda bi lahko zadevo bolj pozitivno ocenil, če bi mi kdo priskočil na pomoč in odstranil moteče menije, ki niso bili del arhiva.
Nazadnje pa skozi ožji prehod dostopamo do tretje sobe, kjer nas pričaka še zadnje delo. Soočimo se s še eno potopitveno izkušnjo, ki nas nagovarja preko več čutov. V polkrog razporejeni pokončni zasloni (v resnici gre za več projekcij) spremlja atmosferska glasba. Na zaslonih se predvaja kopica različnih vizualnih poslastic, bolj ali manj abstraktnih, ki so vse odzivne na glasbo. Rezultat je nadvse prijetno celovito avdio video delo, ki bi lahko bilo doma v klubu ali pa kot taka galerijska instalacija. Kontinuum 1.0 avtorjev Stelle Ivšek in Črta Trkmana (Beam Team) torej predstavlja zaključek ogleda razstavnega programa in tudi enega od vrhuncev tega festivala.
Odličnih ali skoraj odličnih del na festivalu vsekakor ni malo. Redkokdaj imamo priložnost, da lahko na tako zgoščenem prostoru vidimo toliko dobrih del domačih in tujih avtorjev. Kljub mnogim primanjkljajem, bi marsikomu priporočal obisk in ogled razstavljenih del. Žal pa je festival omejen na zgolj štiri dni; kar je sicer za prebivalce Trbovelj in okoliških krajev izredno priročno, za ostale pa predstavlja pogosto težko dostopne vsebine, ki jih je zelo enostavno zamuditi zaradi takih ali drugačnih obveznosti. Razumljivo je, da se bodo konferenčne dejavnosti zgodile v nekaj dnevnem sosledju, manj razumljiva pa je odločitev, da so razstavljena dela postavljena zgolj za peščico dni. Dostopnejše in prijaznejše do obiskovalcev bi bilo, če bi vsaj razstavni del festivala trajal mesec ali več in bi s tem omogočili večjo prilagodljivost urnikom posameznikov, predvsem tistih, ki jim Trbovlje ni blizu.
Večkrat omenim, da gre za odlična ali dobra dela, ki pa jim sama lokacija in način predstavitve odvzame realen potencial. S tem se dotaknemo tudi največjega manjka, to je izbira lokacij za razstave. V nekem pogledu lahko razumem željo DDT-ja, da razstavlja v lastnih prostorih, po drugi strani pa je težko razumeti kuratorske odločitve, ki dela postavljajo v izrazito nehvaležno okolico. Mnoga so umeščena v avlo same stavbe, ki pa je že sama po sebi zelo izrazna in svojevrstno estetsko obarvana. Uporaba tega prostora sicer ni nemogoča, dela kot je recimo Limen se uspešno umestijo in s svojo prezenco preglasijo izgled in okolje, v katerem so. Za druga pa to ustvarja vtis predstavitve v slogu poslovnega sejma. S tem jim je odvzeta določena dramaturška in potopitvena dimenzija, ki žal zmanjša njihovo dejansko umetniško vrednost. Sklepam, da je kratko razstavno obdobje tudi posledica umeščanja razstave po prostorih DDT-ja. Verjetno je, da bi se potem festival križal z drugimi programskimi sklopi. Morda bi bilo vredno premisliti za nadaljnje edicije, ali je izraba tega skupnega prostora res smotrna na tak način. Osebno bi me bolj prepričala umestitev le enega večjega, pomenljivejšega dela; kot je bil letošnji Limen ali lanski Naj vam bo v uteho (Take Comfort) avtorice Picaroon (Rebecca Gischel). Predstavljam si, da bi s pametno izbiro dela le to lahko ostalo na ogled dalj časa tudi znotraj avle. Ostalim pa bi lahko potem poiskali primernejše prostore v tandemu s kletno in podkleteno galerijo. Seveda bi bilo odlično, če bi taka sprememba pomenila tudi daljše trajanje razstave in potencialno tudi več obiska. Konec koncev Speculum Artium prinese v Slovenijo kar veliko število odličnih del, ki bi marsikoga navdušila, če bi jih le lahko videl.
Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Saška Maček
[1]DigitalBigScreen avtorji: Neven M. Agalma, Žiga Pavlovič, Humanodoro d.o.o., Simon Okrogar, ETI Izlake, Eva Lap, Žiga Ceglar, Lan Fabjan, Marko Stražar, Tis Loris Lavrič, Mentor: doc. Boris Beja, Beatie Wolfe, Alessandro Bavari, Jeremy Kamal, Jan Bitzer, Los, Nicolas Gourault, Paul Trillo, Rachel Maclean, Sasche Vernika, Celine Pham, Sophie Gartner, Neo Klinger, Verene Repar, Anna Bubenicek, Flora Kirnbauer, Maximilian Peinhaupt, Sara Çelen, Gloria Schauer und Julia Scheucher, Nea Geršak, Justin Casta, Maximilian Größ, Jonathan Pacher, Georgy Snegur, Christina Zsalacz, Jakob Gruber, Keno Czompo, Aaron Hager, Tobias Kogler, Sophia Scharrer, Sophie Brunnmayr, NCSA Advanced Visualization Lab, Peter Mindek, Tobias Klein, Alfredo De Biasio, Felicia Brisc, and Nuno Serra, Mark SubbaRao, Brina Fekonja, Uku Jürgenson, Sofia Miljatović, Polina Bakalski Veljanoska, Gašper Rebernik, Melita Sandrin, Domen Sajovic, toma, Tamara Taskova, Uku Jürgenson, Yue Feng, Alma Salminen, Sini Loponen, Annika Tammi, Sini Loponen, Petri Helin, Meimei Myllynen, Natàlia Díaz Tomàs, Julianna Saarela, Jossu Rasimus, Sebastian Fiala
Besedilo je del avtorskega projekta EMFAZNA ZALEDJA, ki nastaja v sodelovanju s platformo Koridor – križišča umetnosti. Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo.
