Tina Kolenik: V imenu ljudstva
Kdaj: 14. 7.–17. 8. 2022 Kje: Galerija Kresija, Stritarjeva 6, Ljubljana Spremno besedilo: Blaž Lukan Vodstvo z avtorico po razstavi je bilo 11. avgusta ob 18. uri
Nedavno se je v ljubljanski galeriji Kresija zaključila razstava Tine Kolenik z naslovom V imenu ljudstva. V izložbo postavljeni portreti znanih zgodovinskih osebnosti v velikem formatu vabijo k ogledu tudi morebitne nenačrtovane mimoidoče sprehajalce.
Na razstavi gre za postavitev umetniških objektov, kot so krone in diademi, na kubusih, ter za v sosledju postavljene portrete. Gre za prikaz pomembnih zgodovinskih osebnosti, kot sta denimo egipčanska kraljica Nefretete in rimski cesar Gaj Julij Cezar, skupaj z njunimi pripadajočimi vladarskimi simboli, npr. naglavnim okrasom Nefretete in lovorjevim vencem, ki je značilen za rimske cesarje.
Na razstavi, ki je nastajala štiri leta, si lahko ogledamo osem portretov v tehniki digitalnega tiska na platnu ter šest kubusov, ki so razpostavljeni v galerijskem prostoru. Portreti prikazujejo znane zgodovinske osebnosti, poleg že omenjenih Nefretete in Gaja Julija Cezarja vidimo še Marijo Antoaneto, francoskega kralja Ludvika IV., britansko kraljico Elizabeto I., francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja, poglavarja plemena Lakota po imenu Sedeči bik in predsednika SFRJ Josipa Broza Tita.
Bližji ogled razstavljenih del pokaže, da gre za artefakte, kot so naglavno okrasje in za določeno zgodovinsko obdobje reprezentativni elementi zgornjih delov oblačil, ki so v celoti izdelani iz vžigalic. Okrašena ter primerno stilirana se, v presunljivi moči preobrazbe, predstavlja avtorica sama. Te kompozicije so, z različnimi ozadji, ki so prav tako izdelana iz vžigalic, predstavljene na fotografijah, natisnjenih na platnu.
Artefakti, v tem primeru kosi oblačil, so izdelani z dovršeno natančnostjo, kakršno si lahko predstavljamo kot neizbežno pri sestavljanju vžigalic eno po eno, drugo poleg druge, v oblike in vzorce, ki mestoma delujejo celo ekscesivno. Takšna je denimo osvajalska ladja, ki počiva na vrhu glave umetelno spletenih las razvpite francoske kraljice Marije Antoanete..
Dodatno dimenzijo razstave in s tem plastičnost prikaza izdelkov iz vžigalic prikazujejo posamezni elementi, ki jih lahko ujamemo na portretih, postavljeni na šestih kubusih. To so ladja s frizure Marije Antoanete, krona, ki jo v roki drži Napoleon ter njegova ovratna čipka, nadalje obleka, ogrlice, naglavno pero in rep poglavarja plemena Lakota ter korzet Marije Antoanete, takoj na začetku pa tudi dva diadema, od katerega enega vidimo na portetu Gaja Julija Cezarja. Gre za izpostavitev najbolj značilnih elementov oprav, tokrat v vlogi statusnih označevalcev, v ospredje razstave, kjer na višini sredine trupa skoraj vabijo k dotiku.
Tematika in način prikaza razstavljenih del pričata o izraziti večplastnosti, drzno rečeno tudi kontradiktornosti sporočila, h kateremu nas nagovarja naslov V imenu ljudstva. Po eni strani imamo opravka z enim najbolj banalnih, morda tudi najširše dostopnih elementov množične potrošnje, v današnjen svetu avtomatsko delujočih naprav skoraj obskurnih vžigalic, na drugi strani pa s kostumi in emblemi pomembnih, da ne rečemo prelomnih zgodovinskih osebnosti. Upodobljene osebnosti po eni strani prikazujejo vladajoči razred, po drugi strani pa so njihovi statusni simboli (ovratniki, nakit, naglavno okrasje) izdelani iz elementov, ki pričajo o ljudskosti in dostopnosti (vžigalice). Za kakršenkoli prikaz gre, je v središču izbrana zgodovinsko pomembna osebnost, medtem ko je ljudstvo, katerega predstavlja, predstavljeno z vžigalicami, ki so inherenten del njihovih oprav in okrasja. Z motivom vžigalic bi lahko postavili vzporednico množičnosti in masovnosti, po drugi strani pa tudi hipni pogubi ali hipni zavrženosti kot posledici vladarjeve samovolje. Ljudstvo, ki ga simbolizira množičnost vžigalic, je po eni strani konstitutivni element razmerij moči, po drugi strani pa z vsako zlorabo moči zagori, se vžge ali pade.
Bogato, estetsko dovršeno kostumografijo, po kateri je znana kostumografinja Tina Kolenik, lahko spremljamo tudi v gledaliških predstavah. Za njen pristop je značilno poudarjanje neznanske moči erotike in kostuma, za katero je značilno pretiravanje do skrajnosti v smeri izničevanja meje med njima. Gre za pristop dojemanja kože kot kostuma sui generis. Avtorica je sicer bolj kot samostojna ustvarjalka znana iz umetniškega tandema Eclipse, ki pri svojem delu sledi podobnim principom.
Sporočilnost razstave lahko iščemo v številnih dualizmih, na primer pri predstavljanju (ženskega) telesa kot kostumografskega medija per se, ki se na vsakem portretu mestoma razgalja pod posameznimi elementi oprav, denimo ovratniki, naglavnim okrasjem ipd. Pri reprezentiranju izbranih zgodovinskih osebnosti gre za subtilno igro vlog, v katerih se predstavljamo drugim in v javnosti, pa naj bodo to oblačilni simboli, ki spominjajo na kostume, ali moč preobrazbe.
Razstavljena dela puščajo dihotomijo zgodovinskih osebnosti in igro vlog, v katero se z vsakim portrtetom znova spušča avtorica, nedefinirano in odprto. V povezavi s prejšnjimi deli avtorice, za katera so značilni bogati kostumografski elementi v povezavi z vsakokratno goloto ženskega telesa, se težko izognemo vtisu, da ne gre za osebno preferenco poziranja in preoblačenja. Vsekakor pa lahko pohvalimo preciznost izdelave in simboliko vžigalic, katerih mnoštvo simbolizira ljudstvo, kateremu vlada posameznik ali kvečjemu peščica. Verjetno lahko v tem dualizmu poiščemo vzporednice tudi z aktualno družbeno-politično ureditvijo sodobnega sveta.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Ivana Rosa
