13. 11. 2023 / Podobe / Recenzija / Reportaža

The Last Scene

Razstavljajoči umetnik: Dew Kim
Datum: 7. 10.–5. 11. 2023
Kraj: Alternative Space LOOP, Seul, Južna Koreja
Kuratorica: Ji Yoon-yang

Južnokorejska umetniška scena prekipeva od majhnih alternativnih galerij, katerih program je (vsaj ta trenutek) nasičen z raznolikimi video deli, kulturologijo, likovno teorijo in družbeno kritiko. Veliko sodobnih umetniških del in projektov sovpada z domačo družbenopolitično klimo in aktualnimi protesti, ki se tedensko odvijajo po Seulu, v glavnem pa na trgu Gwanghwamun (광화문) v Jongno okrožju (종로구), osrčju desetmilijonske prestolnice. Vsebinska glavnina protestov pritiče polarizaciji v oziru do trenutnega predsednika države Yoon Suk-yeola (윤석열), katerega zaledje je desna konservativna stranka PPP (People Power Party; Ljudska moč). Starejša populacija (veliko kristjanov) predsednika podpira zaradi militarizacije in antikomunistične ideologije, ki zajema aktivnejšo obrambo pred Severno Korejo in njenimi simpatizerji, krepitev vezi z ZDA in siceršnjih napetih odnosov z Japonsko. Na drugi strani mu mladina, študentje in sindikati očitajo pretirano cenzuro, antifeministično politiko in zatiranje človekovih pravic. V tem okolju obratujejo mladi umetniki, ki se tudi sami pogosto srečujejo s cenzuro (vključujoč spolnost, nasilje, kritične politične diskurze, homoseksualnost, droge …) in oteženo dostopnostjo do financiranja. Med izredno prodorne in neposredne umetnike spada Dew Kim (듀킴), katerega samostojna razstava je bila oktobra na ogled v Alternative Space LOOP (대안공간 루프), dobro organiziranem projektnem prostoru in galeriji, ki se nahaja v najbolj alternativnem, ustvarjalnem in s študenti nabitem predelu Seula – Hongdaeju (홍대). Galerijski del sestavljata manjša soba v pritličju in večji kletni predel, optimalen za video dela in ambientalne instalacije.

Foto: Alternative Space LOOP.

Umetnik Dew Kim, čigar praksa se na podlagi osebnih izkušenj posveča presečiščem umetnosti, religije in spolnosti, je v taistem prostoru že razstavljal v okviru skupinske razstave Joy of Singing leta 2021. Tokrat svoja poglobljena razmišljanja o feminizmu, homoseksualnosti, popularni kulturi, misticizmu in sadomazohizmu osmišlja na samostojni razstavi, ki jo zaznamujejo pisane digitalne podobe, krščanska ikonografija in K-pop. Razstava nosi naslov The Last Scene in se nanaša na eno od štirih razstavljenih instalacij, ki sestoji iz večmedijskega kiparskega dela, postavljenega na podest, in trikanalnega videa, visečega s stropa. To najnovejše delo naslavlja umetnikova razmišljanja o vzporednicah med Jezusovim vstajenjem in zamaknjenostjo obsedenih oboževalcev zvezd aktualne korejske pop glasbe. Po prostoru se razpredajo zvoki kričanja, navijanja in navdušenosti množice, posneti ob koncu enega od takšnih koncertov. Na treh ekranih, izobešenih s stropa, se na zelenem ozadju vsake toliko časa ob prijetnem opozorilnem zvoku prikaže umetnikova podoba, ki zaradi drže in svetleče belih oblačil spominja na ravno posvečenega svetnika ali vstalega Jezusa. Ta po nekaj sekundah izgine, kričanje pa se nadaljuje v neskončnost. Na tleh pod ekrani je na belem podestu razstavljen zlat mikrofon, ki ga grabi razpotegnjena železna roka s hudičevim repom in rožnim vencem, ovitim okoli tankega zapestja. Delo predstavlja kontinuiteto njegovega oblikovanja, ki venomer združuje podobe sakralne arhitekture in ornamentov s stvarmi, ki so generalno družbeno nesprejemljive in predstavljajo tabu – golota, spolnost, kvirnost in kink. 

Foto: Alternative Space LOOP.

Za novega gledalca in njegovo razumevanje umetnikovega dela je v pritličnem prostoru razstavljeno video delo Meta Tempel (2022), ki vsebuje petnajstminutni intervju z umetnikom. Ta ob podobah virtualne tridimenzionalne animacije in s filtrom preobražen v angela pripoveduje o svojem življenju v radikalni krščanski skupnosti in o njegovem razkritju družini kot homoseksualni moški. Iz njegovega pripovedovanja je razvidna njegova globoka navezava na vero, kriza identitete in stiska, ki jo v Koreji doživlja LGBTQI+ skupnost. Neizrečena, a nezanemarljiva so tudi splošna dejstva o sodobni korejski politiki in kulturi, ki narekujejo obsedenost z lepoto in specifičnimi estetskimi ideali in hkratno obvezno služenje vojaškega roka mladih moških ter njihovo odgovornost do državne varnosti in natalitete, ki je (uradno globalno) na psu. Ironično najpopularnejši izvoz iz države (poleg nosilnega ekonomskega stebra države, imenovanega Samsung) predstavljajo ”erotizirani in hkrati poženščeni” “boy bandi”, ki se v ringu popularne kulture merijo z oskarjem nagrajenim filmom, e-športi, kozmetiko in fermentiranim zeljem. Nobenega presenečenja ni, da so posamezniki kot Dew Kim v očeh trenutne vlade najmanj koristni za družbo, saj s svojimi izprijenimi, homoseksualnimi spolnimi praksami in feminističnimi vzgibi domovino (ne glede na to, kako lep je njihov obraz in kako spretni so s sodobno tehnologijo) porivajo v prepad.  

Foto: Maša Žekš.

S taisto idejo dualnosti in lastne razdvojenosti se Dew Kim igra v preostalih dveh delih, kjer nastopa kot bodisi odrešitelj bodisi kot mučenik ali pokvarjen demon. Paralele med BDSM kulturo in religijo poudarja z upodabljanjem verig, ki se vijejo okoli njegovega celopostavnega portreta, umeščenega v okenski okvir na princip gotskega vitraža. Delo je velikega formata in nosi naslov Enrapture (2022). Lentikularni tisk gledalcu omogoča ogled dveh različnih podob; ko se ta sprehaja po razstavnem prostoru, se barve v vitražih spreminjajo, umetnikov avtoportret pa izmenjuje svetniško opravo in nakit, pojavijo pa se tudi trnova krona, angelska krila, prebodeno srce ipd. Podobne elemente vsebuje zadnje delo, poimenovano LOOK (2022), ki izobešeno s stropa od obiskovalca zahteva, da stopi na podest in pogled usmeri v izobešen pametni telefon. Na njem je prižgana aplikacija Instagram v načinu selfija, s prav specifičnim (avtorskim) filtrom; ta gledalca spremeni v naličeno podobo, obdano s trnjem in verigami. Za telefonom je nameščeno okroglo svetilo, ki ga za potrebe lepših oči in boljše svetlobe praviloma uporabljajo youtuberji in influencerji. Celotna instalacija nekako lebdi v ponovno razpotegnjenih, tankih rokah, narejenih iz železa in aluminija. Interaktivni del tega dela je izredno preprost, a zadostuje in v duhu pretirane samovšečnosti, lepote in mističnosti prostora gledalca idejno poveže z umetnikom. 

Foto: Alternative Space LOOP.
Foto: Alternative Space LOOP.

Razstava je zelo ambientalna in intimna, saj umetnik načrtno gradi na specifični estetiki umetniških del, ravno pravšnji kombinaciji konservativnega in liberalnega, hkrati pa izhaja iz lastnih izkušenj in stisk. Dva nasprotujoča pola združuje v imenu tako intime, sramu, strahospoštovanja, čistosti in posvetnosti kot tudi ponosa, drznosti, individualnosti, pripadnosti in skupnosti. Četudi je v prejšnjih delih raziskoval paralele med versko in BDSM skupnostjo, pa tudi med Jezusom, ki je okoli sebe nabral skupino izobčencev, in skupnostjo LGBTQI+, ki si za potrebe preživetja išče nove družine, se na tokratni razstavi posveča notranjemu boju in ekstazi, pa naj bo ta povezana z religijo, božanstvom in odrešenjem ali pa s telesnimi užitki, spolno svobodo in nekonvencionalno identiteto. Umetnik uporabi predmetenje lastnega telesa in performativnost, v srž razstave pa umesti aktualen južnokorejski (ki ni zgolj južnokorejski) fenomen, prilagojeno krščanstvo, patološki K-pop in zasvojenost s pametnim telefonom (verjetno Samsung).


Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Tina Geč

                    
Foto: Alternative Space LOOP.