Sveži obrazi, zatohli okviri
Razstava: X. Bienale slovenske neodvisne ilustracije
Razstavljajoče umetnice_ki: Ana Marija Rauch, Anja Kralj, Darja Remc, Hana Černivec, Igor Poliščuk, Jernej Žumer, Johana Onchevski, Kaja Horvat, Manca Kovačič, Maša Pušnik, Matic Flajs, Mojca Novak (Mocculere), Neda Madjar, Nea Likar, Neo Nor, Neža Ambrožič, Nika Rosman, Nuri Vidrih, Špela Šafarič, Tamara Mihalič, Tatjana Toškov
Datum: 4. 11. 2025–28. 11. 2025
Kraj: Kino Šiška, Ljubljana
Organizator projekta: Tretaroka
Majhno razstavišče v Kino Šiški letos gosti že 10. izvedbo Bienala neodvisne ilustracije. Izbor razstavljavcev predstavlja bogat nabor mladih ustvarjalcev, ki delujejo na presečišču ilustracije, oblikovanja, grafike, skulpture in novih medijev. Kako pa je bienale deloval kot celota?
Bienale neodvisnih se že od leta 2007 zavezuje k spodbujanju, dokumentiranju in oblikovanju razvoja sodobne ilustracije v Sloveniji. S samim imenom nakazuje svoj prvenstveni cilj, h kateremu stremi skozi leta; to je neodvisnost in svoboda umetniškega izraza. S tem razlogom kuriranje ter umetniško vodenje bienala ni prepuščeno eni sami osebi, temveč sledi edinstvnemu horizontalnemu konceptu – avtorji prejšnjega bienala namreč predlagajo in izbirajo avtorje, ki bodo razstavljali na prihodnji izvedbi. Organizatorji temu modelu sledijo zaradi demokratizacije izbora, pri čemer dopuščajo popolno vsebinsko in formalno svobodo novim in še neuveljavljenim generacijam avtorjev. Necenzuriran model je vreden pohvale in se zdi konceptualno smiseln ter inovativen, vse dokler je poskrbljeno za kvalitetno izvedbo dogodka. Po ogledu razstavišča in same postavitve del pa kakovost letošnjega bienala postavljam pod vprašaj.
V primerjavi s preteklo edicijo je bil bienale z letošnjim letom dodatno okrnjen. Medtem ko je deveta edicija Neodvisnih zaokrožila po celem razstavnem prostoru 1. nadstropja Kina Šiške, je bila deseta edicija prostorsko razpolovljena, število razstavljajočih avtorjev pa je ostalo skoraj enako. To je posledično botrovalo k stisnjeni postavitvi zelo raznolikih si del. Podoben problem je bil v recenziji izpostavljen tudi pred dvema letoma, vendar, če je strnjen format takrat deloval še razmeroma simpatično – v njem je bilo kljub vsemu zaznati sledenje neki notranji logiki – tega žal ni mogoče trditi za letošnjo izvedbo bienala. Dela ustvarjalcev, ki so bila razstavljena na premični steni, so bila glede na omejitve razstavišča in skromnejši format lokalnega bienala sicer deležna povsem ustrezne obravnave, dela ostale večine pa so se stiskala na glavni steni prostora. Nekaterih del si tako ni bilo mogoče pogledati od blizu, saj so bila na steni nanizana drugo nad drugim, kot bi sledila formatu raztresenega francoskega salona iz 18. stoletja. Žal so dela sicer več avtorjev tako močno izgubila na estetski in tudi na izpovedni vrednosti. Morda bi obstoječi horizontalni model, po katerem avtorji pretekle edicije izberejo udeležence naslednje, lahko nadomestila enako horizontalna, a kuratorsko naravnana izmenjava. Namesto umetnikov bi izbrani kurator prejšnje edicije bienala za naslednjo izvedbo povabil kuratorja po lastni izbiri. Tak pristop bi ohranil “demokratičnost”, hkrati pa omogočil zaokrožene in kurirane izvedbe v prihodnosti.
Neozirajoč se na postavitev je bilo med posameznimi deli izbranih avtorjev mogoče spremljati veliko raznolikih sodobnih izrazov in pristopov k mediju ilustracije. Med njimi je izstopalo delo Matica Flajsa, ki se je predstavil z deli mešane tehnike; njegove riso grafike so delovale kot osnova za plastenje papirja, pol prozornih folij in izdelavo kolaža, skupaj pa so tvorile bogat vizualni narativ figur, stripovskih podob in grotesknih prizorov. Letošnja edicija je pravzaprav združevala kar nekaj pozicij avtorjev, ki so izhajale iz stripa. Med njimi bi izpostavila črno bele figure umetnice Tamare Mihalič, ki je s pomočjo minimalnih, a premišljenih potez uspela ustvariti napete prizore, čustveno nabite izraze in zgovorne geste; te so bile prisotne tudi v priloženem stripu Haphazard Reruns. V majhni zine knjižici Polivanje čaja, kakor tudi na uokvirjenih ilustracijah, si je bilo mogoče ogledati podobe Nuri Vidrih, ki so ilustrirale intimen krog bližnjih ob druženjih. Preproste, a slikovite poteze so razkrivale sproščen pogled, ki je brisal meje med prijateljevanjem in ljubimkanjem.
Med ilustracijami, ki so mejile že na slikarsko obravnavo, so bile simpatične živalske podobe Neje Likar. Te so predstavljale živali v vlogi ustvarjalcev, najsi bo to opica kot operna pevka, kuščar kot filmski snemalec, ježek kot kitarist ali pa mišek kot slikar. Predstavili so se tudi avtorji, ki aktivno delujejo v ilustraciji, pri tem pa ostajajo znotraj okvirov »klasične« obravnave medija: Mojca Novak, ki je razstavila ilustracije iz otroške knjige Mojčica, Darja Remc, ki je ob priložnosti predstavila dva giclée odtisa z naravno krajino in minimalističnimi figurami, ki izvajajo vodno aerobiko, in Manca Kovačič, katere preprosta, a vizualno privlačna dela spremljajo tretjo generacijo ob čajanki in vsakdanjem klepetu.
Anja Kralj se je predstavila s 25 ilustracijami črk slovenske abecede, tako imenovanim Črkorisom, s katerimi je vsaki izmed črk vnesla svojo osebnost, pri tem pa prepričljivo posegla v oblikovalske vode. Navdušile so tudi ilustrirane vezenine Neže Ambrožič, ki je tradicionalni medij vezenja izrabila kot podlago za izdelavo politično-feminističnih, antiavtoritarnih sporočil.
Bienale je tako kot dve leti poprej vključeval ilustracijo, ki se staplja in razvija skupaj z novimi mediji. Med digitalnimi odtisi so izstopali kolaži Nede Madjar, ki s pomočjo najrazličnejših podob in izrezkov iz spletnih omrežij opozarja na duševne in telesne onesnaževalce, s katerimi se ljudje obdajamo v sodobnem vsakdanjiku. Vizualno sorodna dela Nedi Madjar predstavljajo digitalni odtisi Nea Nora. Mlad intermedijski umetnik je tokrat na podlago plastil risbe, ki črpajo barvne podobe in napise iz pop kulture, različnih virtualnih svetov in video igric. Zdi se, kakor da je različne podlage – navaden papir, prosojni papir in pop-up listke – združil v en sam print, s tem pa je ustvaril nasičena večplastna dela, ki združujejo razmeroma natančno izrisane figure z enostavnimi skicami, napisi in čačkami. Iz poplave upodobitev je izstopila Špela Šafarič z avdio-vizualnim delom, animacijo, ki je stapljala oblikovanje, digitalno ilustracijo, video in zvočno obdelavo. Pri tem je ustvarjalki uspelo ustvariti atraktiven kratek posnetek, s preprostimi črno-belimi in rdečimi vizualijami, s humorno igro črt, figure človeka in zebre.
Daleč najbolj(še) izpostavljeno delo na bienalu je bila skulptura Nike Rosman, umetnice, ki deluje na presečišču ilustracije in keramičnega oblikovanja. Njeno monumentalno instalacijo iz keramike in kovine je bilo mogoče uzreti že iz ulice in predstavlja enega najatraktivnejših del na bienalu. Instalacija z izčiščeno estetiko združuje dvoje stopnic, keramične in kovinske, ki se združujejo v eno, skupaj pa tvorijo obliko (neuporabnega) tobogana. Keramične stopnice so na zunanjih stranicah obdane s sinje modrimi ploščicami, ki gledalca z mislimi prestavijo ob bazen, spodnja stranica pa je oblečena v ogledalo, ki delo opolnomoči z dodatno prostorsko dimenzijo. Umetnica z instalacijo nadgrajuje svoje ilustrativno delo, ki ga prenaša v tridimenzionalni prostor. Med skulpturalnimi deli je izstopalo tudi delo Kaje Horvat, ki predstavlja zmes sestavljenih materialov: žice, gipsa, vrvi in kovin. S surovimi materiali je umetnica sooblikovala živalske podobe, v medsebojnem dialogu in aktivnih pozah, vendar ponekod brez okončin, napol razpadle in srhljivo distopične. Tudi pri intuitivnemu sestavljanju, postopnemu združevanju materialov in hkratnemu ohranjanju njihove surovosti, je mogoče iskati vzporednice z ilustrativnimi pristopi, ki so na prvi pogled morda nekoliko nejasne.
S koncem si posebno omembo zasluži razstavljeno delo Hane Černivec, ki je na bienalu prispevala z zemljevidom ilustracij, skic, študij in zapiskov v raznolikih medijih in podlagah. Miselna mreža na steni z naslovom Luknje je bila osnovana na magistrskem delu umetnice (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Ilustracija, Ljubljana, 2025), v katerem se je Hana tako teoretsko kot praktično poglobila v praznine oziroma negative, ki jih ustvarjajo luknje. Rezultat na bienalu so izdelane, uravnotežene podobe v kombinaciji z dvoumni napisi, ki pred obiskovalcem tvorijo vabljiv fragmentiran strip.
Bienale neodvisnih v prostorih ljubljanske Kino Šiške kljub podpovprečni produkcijski izvedbi zaradi svoje raznolikosti, aktualnosti in izvirnosti umetniških glasov ostaja relevantna platforma, ki odpira vpogled v razvoj sodobne ilustracije v slovenskem prostoru.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saška Maček
