SOFT Critique

Koncept: Tia Čiček, Seda Yıldız
Razstavljajoča umetnica: Valentina Karga
Datum: 11. 8.–24. 9. 2023
Kraj: Galerija Škuc, Ljubljana
Kuratorstvo: Tia Čiček, Seda Yıldız
Besedila: Ewa Borysiewicz, Pia Brezavšček, Domen Ograjenšek 
Oblikovanje publikacije: Ana Labudović

Pisanje kritik sodobne umetniške produkcije je marsikdaj nehvaležna naloga. Umetnostni krog je, sploh v državi manjših razsežnosti (kot je Slovenija), ozek in tesno prepleten. Kritika tako marsikdaj razvodeni v medlo izmenjavanje pohval ali celo zgolj objektivno poročanje. Neprijetno nam je zavzeti kritično stališče in včasih niti ne vemo, kako k temu pristopiti. Tudi marsikateri avtor lahko presojanje lastnega dela razume kot nekaj negativnega, kar stopnjuje začarani krog nezaželenosti pisanja o razstavah in umetnosti. Sodobna umetnost v resnici tudi ni odmevna tema, saj izven specifičnega interesnega kroga zanjo ni velikega zanimanja, malo pa je tudi platform, na katerih bi se o njej pisalo. Prav pristop k umetnostni kritiki je ena izmed glavnih tem razstave SOFT Critique, ki je v teh dneh na ogled v Galeriji Škuc.

Razstava je del mednarodnega projekta z istim imenom pod vodstvom kuratork Tie Čiček in Sede Yıldız. Projekt tvorijo omenjena razstava, spremljajoča publikacija in več obrazstavnih dogodkov. Le-ti nudijo možnost bolj aktivne vključitve v razstavo ter njeno kritiko in sicer gre za: predstavitev projekta s Tio Čiček, srečanje za podajanje povratnih informacij s Sede Yıldız in branje z Ewo Borysiewicz, eno izmed avtoric tekstov razstavne publikacije.

Besedna zveza soft critique, v dobesednem prevodu »mehka kritika«, namiguje na cilj projekta: želi ustvariti platformo, ki bi spodbujala izmenjavo informacij ter bolj trajnostno naravo umetnosti, o kateri se razmišlja in ki pusti vtis. Mehka kritika naj bi zagotovila prostor in orodja, s pomočjo katerih se lahko normalizira pogovor o dobrih in slabih plateh umetnosti; varen prostor, v katerem podajanje povratnih informacij postane nekaj, kar sprejmemo kot konstruktivno in zaželeno. Izpostavlja tudi vlogo kulturnih institucij, v prvi vrsti samih galerij in muzejev, ki razstave organizirajo, kot prostorov, ki bi morali bolj aktivno spodbujati kritiko in pogovor o umetnosti, za kar projekt postavi zgled z organiziranimi obrazstavnimi dogodki.

Avtorica prostorske instalacije Valentina Karga je želela ustvariti prav takšno prijetno in varno okolje za izmenjavo mnenj. Mehak prostor je ustvarila dobesedno, z razstavljenimi objekti, saj je na tla prostora položila blazine in vzmetnice, ki so obiskovalcu na voljo, da se nanje udobno namesti, se z razstavo poveže tudi fizično ter v miru prebere krajšo spremljajočo publikacijo. Kljub sicer vabeči naravi mehkih instalacij pa imamo povečini globoko zakoreninjeno vednost, da se umetniških del pač ne dotika in marsikomu niti ne pade na misel, da bi se na omenjene eksponate sploh lahko usedel. Na razstavi tudi ni nekega očitnega znaka, ki bi obiskovalca usmeril k temu, in tako verjetno ta vidik dela marsikomu ostane neznan.

Postavitev v glavnem prostoru z naslovom Infrastructure for Feedback (Infrastruktura za povratne informacije) (2023) tvori šest vzmetnic, štiri ležeče in dve postavljeni navpično. Štiri so karakterizirane tudi z napisi, refleksijami na umetniško prakso, njeno dojemanje in kritiko: »Would it be possible to learn, practice and build a feedback culture, as an individual and as a community?« (»Bi se bilo mogoče naučiti, prakticirati in postaviti kulturo povratnih informacij, kot posameznica_k  in kot skupnost?«); »Art, can you teach me how to more pristinely observe, listen, see, hear, taste, feel, attend, care? Can we start slowly, softly, to listen and learn from each other?« (»Umetnost, me lahko naučiš, kako bolj neokrnjeno opazovati, poslušati, gledati, slišati, okušati, čutiti, biti navzoča, skrbeti? Lahko začneva počasi, nežno poslušati in se učiti druga od druge?«); »Softness in critique means stepping into a “shared process of encounter” with an artwork and being open to the danger or beauty that it might transform you in the process.« (»Mehkoba v kritiki pomeni stopiti v “skupni proces srečanja” z umetniškim delom in biti odprt_a za nevarnost ali lepoto, da te ob tem lahko spremeni.«); »We cannot write about art without writing about ourselves, but a new understanding of the “we” subject would mean sharing the privilege of being read.« (»O umetnosti ne moremo pisati, ne da bi pisali o nas samih, a novo razumevanje subjekta “mi” bi pomenilo deljenje privilegija biti bran.«) Citati na vzmetnicah so vzeti iz besedil publikacije SOFT Critique (str. 2, 12, 14, 21).

V stranskem prostoru šest na skale spominjajočih blazin sestavlja kompozicijo Infrastructure for Storytelling (Infrastruktura za pripovedovanje zgodb) (2023). Na vsaki izmed blazin je izvezena po ena beseda: where (kje), when (kdaj), who (kdo), what (kaj), why (zakaj), how (kako). Te vprašalnice nudijo iztočnice za razmislek v metodi podajanja povratnih informacij.  S postavitvijo v krog omogočajo prostor za izmenjavo mnenj iz oči v oči, neke vrste enakovreden teren, na katerem so mnenja vseh cenjena enako. Del instalacije so tudi mehke, samostoječe, vijugaste skulpture v rjavih odtenkih, ki so kot dekorativni elementi razporejene skozi galerijski prostor. Na tleh drugega stranskega prostora se nahaja Infrastructure for Grounding (Infrastruktura za ozemljitev) (2021). Kovinske forme so sploščene na tleh in z žico povezane v električno napeljavo. Navodilo ob instalaciji se glasi: »Sezujte se in se ozemljite« – obiskovalec naj bi bos stopil nanje in postal eno z delom in tlemi. Namen umetniškega dela je lastna prizemljitev, samorefleksija pred kritiziranjem drugega, »Kdo kritizira koga in s katere perspektive?« (publikacija, str. 7), ki jo spodbujajo tudi že omenjene vprašalnice iz Infrastrukture za pripovedovanje zgodb. Zagotovo je pomemben vidik kritike razmislek zakaj nas neka stvar navdušuje ali moti in izražanje stališča, iz katerega izhajamo, kar bi bilo brez samorefleksije seveda nemogoče. S svojo trdoto in sijočim materialom sicer instalacija zareže v mehak organski učinek celote in brez dodatne razlage deluje nepovezana s preostankom razstave. Kot pri ostalih eksponatih tudi v tem primeru ni očitno, da je delo interaktivno; sama sem se ga najprej ognila v širokem loku, da česa slučajno ne pohodim. Verjetno pa marsikdo interakcijo z delom preskoči tudi, ker se mu je neprijetno sezuvati znotraj galerijskega prostora.

Ob razstavi je na ogled tudi skoraj enourni dokumentarec A Film About Feedback (Film o povratnih informacijah) iz leta 2013, o metodi »feedback«, ki se je izoblikovala na nizozemski akademiji za gledališče in ples DasArts v sodelovanju s filozofom Karimom Benammarjem. Metoda temelji na podajanju uporabnih povratnih informacij. Vsakdo, ki sodeluje v t. i. feedback session-u,predstavi svoje delo in ga s tem ponudi v komentiranje ostalim udeležencem, kot v videu prikažejo študenti akademije DasArts. Ker udeleženci vedo, da bo kritizirano tudi njihovo delo, so ob podajanju svoje presoje bolj premišljeni. Metoda spodbuja tako negativna kot pozitivna stališča, vsako pa mora biti utemeljeno; dobrodošli so tudi predlogi za izboljšave. »Feedback« metoda je tudi temelj srečanj za podajanje povratnih informacij, ki se bodo tekom razstave odvila v ŠKUC-u. Na srečanja se lahko prijavi kdorkoli, edini pogoj je, da nanje prinese vsaj eno svoje takšno ali drugačno delo.

V duhu razmišljanja o umetnostni kritiki je sestavljena tudi publikacija SOFT Critique, ki tvori jedro projekta. Publikacijo sta uredili kuratorki projekta, oblikovala pa jo je Ana Labudović.  Natisnjena je  tribarvno s postopkom risografije, grafika prepletene skupine ljudi na naslovnici pa je bila izdelana s pomočjo umetne inteligence DALL∙E 2 AI. Trem piscem je bila ponujena platforma za razmislek o sodobni kritiki in kritiko sodobne umetniške produkcije, predpogoj je bil le pisanje o lokalnih umetniških praksah. K sodelovanju sta bila povabljena Pia Brezavšček in Domen Ograjenšek, ki sta si nato sama izbrala umetniško delo oz. avtorja, ki je v zadnjem času nanju naredil vtis, pa o tem še nista imela priložnosti pisati. Pia Brezavšček tako v besedilu Vaja v pozornosti do nedojemljivosti piše o umetniški raziskavi Mnogovrstne pokrajine (2022–23) slovenske dramaturginje Tery Žeželj, Domen Ograjenšek pa se v Past je nastavljena posveti videoseriji (2019–2021) Maje Hodošček. Za tretje besedilo je bil v začetku leta odprt javni razpis, na katerem je bila izbrana Ewa Borysiewicz.

Ewa v svojem besedilu Sounds Like a You Problem (Da ni to bolj tvoj problem) na splošno razmišlja o stanju sodobne umetnostne kritike. Prizna sicer, da je umetnostna kritika v krizi, trdi pa, da ima na voljo ogromno količino materiala, iz katerega se lahko nauči to krizo prebroditi. Kot konkreten primer navede performans Trishe Donelly, »ki je nezaupanje v diskurz spremenila v element svoje prakse«. Razmišlja tudi o možnosti, da z vzponom umetne inteligence pride do zatona kritike, vendar se, morda nekoliko optimistično, bolj nagiba k alternativi, da je to zgolj naslednja stopnja v njenem razvoju. Trdi, da je usoda kritike v naših rokah, v pomenu, ki ji ga pripišemo in temu, kako jo definiramo. Pri sodobni kritiki in umetnosti na splošno jo moti predvsem koncept »genija«, ki je vsekakor problematičen in v umetnosti pogosto prisoten, ter od katerega se tudi humanistika postopoma želi odmakniti. Tudi avtorica meni, da h kritiki težko ne pristopimo osebno (vsakdo k delu pristopi s svojega osebnega stališča in izkušenj), doda pa, da bi ta edninski subjekt moral težiti k temu, da postane medsebojno povezani  »jaz«. Publikacija je namenjena branju znotraj razstavnega prostora, kot celostna povezava umetnosti in pisanja – princip, za katerega se zavzema celoten projekt. Zaenkrat je tako na voljo le za branje v galeriji ŠKUC, po koncu razstave pa bo dostopna v PDF obliki tudi na njihovi spletni strani.

Razstava se posveča tudi trajnostnemu ekološkem vidiku umetnosti. Valentina Karga v svoji produkciji na splošno teži k uporabi naravnih in ekoloških materialov. Konkretna razstava je narejena iz odpadnih materialov (vzmetnic) in naravnih samoizdelanih barv, blazine pa so polnjene s slamo. Ekološko naravnana je tudi tiskarska tehnika risografije, s katero so natisnjene publikacije; gre za okolju prijazno tiskanje, ki omogoča množično naklado, a uporablja sojino črnilo in za nanos barv ne izkorišča kemikalij ali toplote. Vsekakor je to pomemben pomislek, ki ga lahko razstavi štejemo v prid, saj se v produkciji umetniških del in razstav proizvede ogromna količina odpadkov in potrošnih elementov, to pa je vidik umetnosti, o katerem se le malokdaj govori in katerega se marsikdo verjetno niti ne zaveda. Projekt bi sicer lahko to sporočilo tudi bolj izpostavil, o ekološki naravnanosti razstave sem namreč prvič izvedela šele ob udeležbi predstavitve projekta. Previdni pa moramo biti, da nuje tovrstnih konceptov ne posplošujemo na vso produkcijo, saj ostaja dejstvo, da vsa umetnost pač ne more biti trajnostna in bo njena sporočilna vloga vedno prevladala nad ekološko politizacijo.

Poleg potrošne narave umetniških del projekt komentira tudi kratkoročno in minljivo naravo razstav. Komponente akronima SOFT [= Successes (Uspehi), Opportunities (Priložnosti), Failures (Neuspehi), Threats (Grožnje)] predstavljajo oporne točke za razmislek o hitri umetnosti. Umetniška produkcija pod kapitalizmom in v času vedno krajšega razpona pozornosti je osredotočena predvsem na rezultate in hitro potrošnjo, pozablja pa se na trajnostni vidik umetniških del in razstav, na vtise in diskusijo, ki bi jih pustile za seboj tudi po svojem koncu. Dober primer so manjše slovenske galerije, kjer se razstave večinoma menjujejo na dober mesec ali dva, spremljevalni program pa je bolj ali manj neobstoječ. To pač ne omogoča dovolj prostora za razvoj dialoga in tako pri mnogih razstavah niti ne pride do refleksije, avtorji pa so tako ali tako že prezaposleni z ustvarjanjem naslednje. Hkrati ob množični produkciji in razstavljanju, ki je mnogokrat sprejeto brez kontekstualizacije, razstava izzveni tudi v mislih javnosti. Žal se v zanko hitre produkcije ujame tudi sam projekt, ki, najverjetneje zaradi časovnih omejitev galerijskega prostora, fizično traja zgolj dober mesec dni.

Znotraj kulture hitrega uživanja informacij SOFT Critique ustvari nekakšno oazo, v kateri se lahko umetnost doživi bolj umirjeno in premišljeno. Ob sami razstavi je nujno tudi branje vsaj obrazstavnega besedila, če že ne publikacije, saj brez dodatne razlage naključnemu obiskovalcu sporočilo na prvo žogo ne bo jasno. Kljub vključenim citatom bo brez umestitve v kontekst verjetno malokomu samoumevno, da gre za razmišljanja o sodobni kritiki in njenih metodah. Razstava je sama po sebi sicer zanimiva na pogled, vendar pa se zgolj ob hitrem sprehodu čeznjo njena vizija izgubi, saj bistvo projekta – vsaj kakor ga dojemam jaz – v resnici tvorijo spremljajoča besedila in dogodki. Ker se projekt v glavnem ukvarja z umetnostno kritiko ter stremi k povezavi med umetnostjo in pisanjem, je poudarek na navadno spremljevalnem programu v tem primeru sicer smiseln, kljub temu pa razstava kot taka predstavlja prvi in marsikdaj celo edini vtis, ki ga obiskovalec dobi ob obisku galerije. S tega vidika bi projekt lahko naredil nekoliko več, da bi svojo idejo sporočil že zgolj z vizualnim. Koncept projekta je v svoji viziji in metodah teoretično dodobra razdelan in zagotovo izpostavlja pomembne probleme umetniških, kuratorskih in kritiških praks ter s prevpraševanjem le-teh nudi model za vzpostavitev manjkajočih prostorov in mehanizmov za podajanje mnenj, ki omogočajo lažji in bolj premišljen pristop k umetnostni kritiki. Vseeno pa projekt predstavlja zgolj iztočnico, na kateri bi bilo za realizacijo vizije v širšem umetniškem prostoru treba nadalje graditi. Na tem mestu se poraja vprašanje, koliko je sodobnemu človeku to sploh še v interesu; je znotraj potrošniške kulture sploh še kaj prostora za tako ozaveščeno prakso?

Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Ivana Rosa