Sem tudi jaz utrujena palma?

Naslov razstave: Utrujene palme 
Razstavljajoči umetniki_ce: Darko Aleksovski, Marko Brecelj, Mateja Bučar, Víctor Cruz & Hugo Portillo, Vadim Fiškin, Metka Krašovec, Edith Payer, Tadej Pogačar, Christina Helena Romirer, Katrin Ströbel, Roswitha Weingrill
Datum: 8. 3.–10. 4. 2025 
Kraj: UGM, Kulturna četrt Minoriti, Lutkovno gledališče Maribor 
Kuratorja: Markus Waitschacher, Jure Kirbiš 

Obrazstavno besedilo k Utrujenim palmam že na začetku jasno pove, da to ni razstava o palmah in se torej začne z zanikanjem navidezno samoumevnega. Morda zaradi tega h kritiki o tej razstavi pristopam z določeno mero antagonizma do same sebe in eksperimentalno opuščam tradicionalno neoseben format kritike, kjer bi vas skušala prepričati, da je vse, kar napišem, (precej) objektivno in znanstveno razvejano, saj so me ogledane palme prepričale v zlaganost občudovanja prevelikih krošenj na napačnih mestih ob napačnih trenutkih in me spodbudile k bolj izpovedno esejskem pristopu h kritiki, ki pa bo (upam) do razstave bolj pravična. Razlog za to lahko najdete v enem od razstavišč – Sodnem stolpu, kjer sem na mirno četrtkovo opoldne sedela v popolni tišini in motrila instalacijo Victorja Cruza in Huga Portilla – Tropske skulpture: Možnost nemogočega. Palme oziroma nekaj palmam podobnega je mirovalo zbito in zlepljeno v celoto z žeblji, lepilnim trakom, različnimi kosi lesa, bananinimi listi. Od daleč je celota delovala dovolj podobna pravemu nasadu palm, da lahko nikomur ne bi bilo zares mar, kaj v resnici opazuje, saj na prvi pogled deluje le sproščujoče tropsko. Razporejene v militaristično formacijo so se pojavile na popolnoma napačnem mestu. Do neke mere me je prevevala groza te namenske zlaganosti in frankensteinovske konstrukcije, umeščene v stolp z morbidno zgodovino sojenja čarovnicam – torej ženskam, ki so bile ob napačnem trenutku na napačnem mestu in imele napačno osebnost ter sposobnosti. Prevzela me je utrujenost od služenja personi in simboliki, ki ju od nas zahteva zunanji svet in ki jih mi zahtevamo od sebe, in vsega, kar ima to nesrečo, da nas obkroža, ko potrebujemo potrditev. Sem tudi jaz utrujena palma?

Utrujene palme so transnacionalni razstavni projekt, prilagojen vsakič novemu prizorišču, vedno osredotočenem na lokalno raven. Do sedaj smo si lahko ogledali že tri edicije razstave (leta 2019 v Pavlovi hiši v Laafeldu, leta 2022 v Le Cube v Rabatu in leta 2024 v Art Sonje Center v Seulu), tokrat pa jih lahko prvič doživimo v Sloveniji. V Mariboru je razstava razdeljena na štiri razstavišča: UGM Kabinet, UGM Bazen, kripto v Minoritih in Sodni stolp. Markus Waitschacher je idejo o razstavi, ki temelji na palmah, izoblikoval, ko je na avstrijskem podeželju vedno pogosteje opažal nasajene tropske rastline, kar ga je spodbudilo k razmišljanju o okoljskih spremembah in vprašanjih svetovnih migracij ter očitno sprožilo tudi empatijo do dislociranih rastlin. Takoj lahko vidimo, da je v idejnem izhodišču prisoten visok nivo antropomorfizma, ki se razvije tudi v motrenje palme kot manj opaznega, a vseprisotnega kolektivnega simbola luksuza, upanja, mučeništva, fantazij in kolonializma. Ko začnemo razmišljati o palmah, nas preseneti, da smo povsod napadeni s projiciranjem propagande in globljega pomena na to zdaj že povsem običajno drevo, kar pa nas spodbudi k premisleku o vsakodnevni in tudi izrazito osebni antropologiji dreves.

Ko sem bila še otrok, so mi šle izrazito na živce ciprese. Preden sem vedela, kaj pomeni bidermajer ali razredno povzpetništvo, sem prezirala obsesivno hortikulturno skrb mojih sosedov, ki so ciprese sadili v ravnih vrstah, jih obrezovali v popolno suličasto obliko in, za moje pojme, kvarili estetiko divjih grmov in travniškega cvetja, ki se mi je zdela avtentična za slovensko podeželje. Težko mi je bilo razumeti, zakaj so ciprese dokaz urejene in premožne družine, še manj pa sem razumela, zakaj bi morali vsak trenutek dneva vsi vedeti, v kateri hiši živijo te vsesplošno normativne in družbeno primerne družine. Seveda sem takrat to verjetno izrazila z manj velikimi besedami in več frustracije, a ko gledam nazaj, čutim nekaj ponosa, da sem že takrat prepoznala čudaški razredni vzorec. Ciprese so mi takrat postale grde in dolgo je trajalo, da sem jih spet vzljubila, ko sem jih dovoljkrat videla tam, kjer se spodobi videti ciprese – ob morju. Zgodilo se mi je torej nekaj podobnega kot Markusu Waitschacherju in očitno veliko umetnikom, ki jih je na neki točki ustvarjanja ganil zdaj očitno že arhetipni simbol palme, kar izpostavi tudi kustos razstave Jure Kirbiš: “Kamor koli Markus gre, najde dovolj umetnikov, ki se ukvarjajo s palmami. Očitno se umetniki radi ukvarjajo s palmami.”[1] So palme in druge eksotične rastline zdaj postale nove ciprese? Kot nekdo, ki mu je zelo dobro uspeval bananovec (zaradi velikosti preseljen) in umrla manjša palma, nisem nikoli razmišljala o tem, ali je normalno in etično gojiti tropske rastline v majhnem mariborskem stanovanju, še manj pa o tem, če s tem reprezentiram kolonializem. V umetniškem delu Tropski bum je to posedovalno hipokrizijo prikazala Christine Helene Romirer in ustvarila prikaz do neskončnosti križane in prilagojene palme, ki jo po vseh bioloških intervencijah bolj iskreno od dejanske rastline morda res predstavlja umetniška interpretacija, sestoječa iz rožnatega podstavka in oranžnega listja. Ko opazujem prazen lonec za rože ob svoji mizi (palmino krsto), se mi dozdeva, da so palme pravzaprav postale moderna ekvivalenca motiva ananasa v evropskem slikarstvu 17. in 18. stoletja – dokaz dostopa do luksuza, kapriciozne nepraktičnosti in moči prisvajanja.

Na srečo se je o vsem tem pred menoj spraševal Marko Brecelj, ko je ustvaril ironičen koledar – Palmodar in fotografiral žalostne palme v Kopru, ki so bile v smrt pripeljane iz severne Afrike. Pronicljivo jih poimenuje “požrtvovalne turistične delavke“. Primerno je, da je to prvo delo, s katerim se srečamo, če ogled pričnemo v UGM Kabinetu (kar bi priporočala), saj nemudoma dojamemo, da bo razstava od nas zahtevala, da drevesa obravnavamo kot bitja in jim namenimo primerno spoštovanje ter empatijo. Za razliko od mene se Mateja Bučar ni fatalistično predajala vprašanju, ali je tudi ona utrujena palma, temveč s svojim plesnim projektom Bila bi palma postala drevo in od 2012 večkrat izvedla performans, v katerem uporabi svoje telo za prikaz kolektivnih podob in zgodb o palmah. Prvi del razstave je od vseh najbolj zaznamovan s pozitivnimi konotacijami, saj je na primer litografija palm Rastoča voda Metke Krašovec aluzija na ljubeč par, ki se ziba v vetru, Roswitha Weingrill pa v svoji abstraktni tekstilni instalaciji obravnava najpogostejšo vrsto palme na Floridi, ki je razvila obrambni mehanizem pred orkani, saj ob obremenitvi odvrže liste in si tako prepreči poškodbe. Na tem mestu sem se znova zavedela, kako globoko v nas je vsajen antropocentrizem, čeprav nam rastline prepogosto izkažejo superiornost, in se vprašala, kdaj bom jaz čim bolj neboleče razvila sposobnost, enakovredno floridskim palmam. Čeprav sem omenila, da prvi del razstave ponuja nekaj pozitivnih interpretacij, je vseeno močno navdan s socialnim čutom. Katrin Ströbel je steno prelepila z listi, na katerih je natisnjena risba otoka Gorée – izhodišča za trgovino s sužnji med afriško celino in Ameriko. Palme v neumorno valovanje na papirju reprezentirane podobe idiličnega otoka silijo ventilatorji. Tadej Pogačar v seriji dvajsetih fotografij prikaže palme na Tenerifih, otoku, ki je dolgo veljal za odskočno desko osvajalcev novih celin – kot učbeniki in idealizirane knjige z evfemizmom radi poimenujejo kolonialiste, da bi se lahko vsi čim bolj množično izognili občutku odgovornosti, sodbe in kolektivne krivde.

Razstava je poleg Sodnega stolpa uspešno realizirala cilj kontrasta med formalnimi lastnostmi predstavljenih del in prostora, v katerega so umeščena tudi s postavitvijo v kripti minoritskega samostana. Tam se najbolj neposredno izpostavi sporočilo dislociranosti, s tem pa se uresniči tudi kuratorski namen ustvarjanja disonance znotraj umetniških del kot tudi med deli in njihovim okoljem. Kljub temu se pred nami pojavi nekaj elementov, ki v kripto pravzaprav spadajo; na primer Jezus, sveta Marija, Marija Magdalena in sveti Rok, ki jih predstavlja Edith Payer v skulpturalni instalaciji Svete rastline. Gre za antropomorfne plastične palme, ki so jim dodane dlani iz tkanine – sklenjene v molitev, iztegnjene v znak Jezusove dvojne narave (človeške in božje), objemajoče mrtvega Jezusa in oklepajoče se palice svetega Roka. Kot nekoga, ki je v času študija izkoristil vsak izgovor za pisanje o Mariji Magdaleni, me je najbolj pritegnila njena prisotnost, čeprav sem dlje časa fascinirano občudovala tudi plastičen grm v obliki Rokovega atributa – psa, ki mu je pomagal okrevati. Predvidevam, da Marijo Magdaleno prikazuje vijolično orokavičena palma, ki so ji dodani tudi viseči kokosi – morda njene prsi. Marija Magdalena, priljubljen subjekt feminističnih teoloških študij, je bila zame vedno predvsem simbol ženske, ki se je uprla in odšla od doma, ker ni spadala v okolje, ki ji je bilo dodeljeno. Simbol brezpogojne ljubezni, inteligence, želje po znanju, upravičene trme (kot puščavnica) in morda najbolj od vsega simbol seksizma, ki jo je doletelo v 6. stoletju, ko jo je prepotenten in površen papež, nevreden poimenovanja v popularno kulturo, za vse večne čase zasidral kot prostitutko. Instalacija Svete rastline sprašuje, ali bomo z antropomorfiziranjem rastlin razvili več sočutja do našega naravnega okolja. Vseeno se pojavi vprašanje, ali ni star hagiografski simbol mučeništva, palma, tudi preroško izhodišče za motrenje širokega razpona človeškega izločevanja drugosti v sočloveku, ki smo ga dosegli in ga vsako leto še razširimo?

Darko Aleksovski v prostorski instalaciji Nikoli nezaljubljen na 11 digitalnih plakatov pripne 7 natipkanih ljubezenskih pisem. Umesti jih v sanjsko pokrajino, polno palm. Nikoli poslana pisma, namenjena konkretnim osebam, so ujeta v podobo, ki jo asociiramo z rajem, večnim poletjem, srečo. Ustvari se stik med resničnimi čustvi, umeščenimi v iluzijo tega, kar bi lahko bilo, če bi okoliščine dopuščale popoln iztek dogodkov. Prepad med željo in realizacijo ostane na umetno ustvarjeni podobi kot krut opomnik, da marsikaj obdržimo zase, da lahko obdržimo vsaj pretvezo, da bi lahko obstajala možnost brezhibne prihodnosti. Pisma vseeno izražajo zavedanje krhkosti, ki je neizogibna v medosebnih odnosih: »Our closeness stands on fragile legs. Will we try to secure them from breaking?« (»Naša bližina stoji na krhkih nogah. Ali jih bomo poskušali zavarovati pred zlomom?«) Fantazmatski svet hrepenenja in projekcij razširi Vladim Fiškin v instalaciji miss Christmas. Naslovi sanje o tem, da bi praznične tradicije zamenjali za december pod palmami. V vsakem primeru bi nas obkrožalo suženjstvo dreves, ki so podrejena našim željam in potem zavržena – ideološko ali v primeru božičnih drevesc tudi dobesedno. V instalaciji iz sence vedra za barvo izraste palma in počasi valovi v vetru. Znajdemo se v Platonovi jami, ki smo jo ustvarili sami, najprej s poseganjem po kičastih in pomensko izpraznjenih simbolih praznikov, nato s plehkimi in eskapističnimi zamenjavami za tradicije, ki nam ne služijo več. V minoritski kripti je k počitku položenega veliko upanja, sanj in iluzij o moralni trdnosti naših navad. Umetniška dela, umeščena v ta prostor, sicer izražajo neskončne možnosti, a jih obenem sprejemajo kot nemogoče ali vsaj kot le obliž na probleme, večje od njih samih.

Priporočala bi, da ogled razstave z daljšim sedenjem na stopnicah ali balkonu zaključite v Sodnem stolpu, kjer sem začela svojo kritiko, čeprav je logistično to manj praktično. Morda razstava na prvi pogled daje vtis, da se ne jemlje pretirano resno, a označila bi jo za eno od razstav z največ teže. Teže, za katero je prav, da jo odnesemo s seboj, ko zapustimo razstavne prostore. Palma je le ena od podob, ki smo jo na vse možne načine posilili z lastnimi pretencioznimi idejami, brez ozira na posledice za živ organizem. Ob ogledu boste soočeni s prevpraševanjem mnogih osebnih in splošnih frustracij ter neplodnih načinov, ki jih uporabljamo za spopadanje z njimi, dokler se medsebojno ne moremo več prepoznati v svoji prvotni obliki, še manj pa smo sposobni razumeti vse, kar nas v trenutkih kaosa obkroža in nosi posledice naših zablod.

Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar