13. 1. 2022 / Podobe / Kritika

Saša Spačal: MikoMitologije

Kdaj: 22. 10.–03. 12. 2021
Kje: MGML, Kulturni center Tobačna 001
Razstavljajoča umetnica: Saša Spačal
Kustosinja: Alenka Trebušak
Besedilo: Alenka Trebušak
Zvok, zvočna programska oprema: Pim Boreel, Saša Spačal 

Razstavljeni objekti so del še razvijajoče se serije MikoMitologije (2020–), v kateri avtorica povezuje preplet kulture in narave v treh mitih: Prelom, Vzorčenje in Vzajemne infrastrukture. Videoesej in dve biotehnološki instalaciji raziskujejo podgobje (micelij), ki spleta mrežaste nitaste strukture in omogoča komunikativnost v podzemnem svetu. Gledalčevo pozornost pritegnejo živobarvne strukture na štirih ekranih, ki so obešeni po stenah galerije. Ob bližnjem opazovanju lahko ugotovimo, da so neznane strukture deli podgobja ali glive v naravi. Na sredini prostora so neurejeno postavljeni ekrani, na katerih so petrijevke z različnimi primerki gliv, epruvete z rastočimi glivami ter raztresene gobe. Razstavljen mit Prelom pa povezujejo zvoki in različni glasovi, ki ponavljajo stavek: »Ne moremo se vrniti v normalno stanje, ker je normalnost, ki smo jo imeli, problem.« (glas: Polona Torkar). Zvok sproži računalnik glede na gibanje delcev (hranil) v hifi micelija. 

Mit Prelom najbolje opiše besedilo iz spremnega teksta: “Instalaciji pripovedujeta zgodbi, ki se odvijata v dveh vozliščih disfunkcionalnega svetovnega tehnomicelijskega omrežja.” Biomimetična mikocentrična mreža spremlja gibanje hranil v miceliju, medtem ko računalnik z algoritmom glede na njegovo “gibanje hranil” spušča zvoke in stavke. Miceljiska mreža, ki raste in se razvija, tako med seboj tvori mrežo informacij o potrebi po hranilih, ki jih potrebujejo za svoj obstoj. V tem delu lahko gledalci začutimo željo po spremembi in po novem načinu razmišljanja, saj različni glasovi, ki ponavljajo stavek vsakič, ko se hranila premaknejo, le poudarjajo kritičnost situacije. Stavek, ki se nenapovedano predvaja po zvočnikih v galerijskem prostoru, ustvarja napeto vzdušje. Sporoča nam avtoričino mnenje o trenutni situaciji v svetu – povezava mreženja med glivami s predvajanim stavkom lahko v gledalcu sproži skoraj fantazijsko idejo povezovanja gliv in človeka v eno mrežo. Lahko pa to razumemo kot kritiko na človekov uničujoč odnos do narave in njegovo rušenje ekosistemov. 

Biotehnološka avdiovizualna instalacija Vzorčenje je sestavljena iz rastoče glivne kolonije resastega bradovca (Hericium erinaceus), ki jo avtorica kontaminira z mikrobiomom krvi, znoja in solz. Umetnica kulture na ekranih kartira in jih ozvoči s pomočjo mikroskopa in računalniškega vida, kjer lahko spremljamo spremembe v barvi in teksturi kolonij. Nastajajoči Atlas vzajemnih okužb je informacijska baza, ki po obdelavi zbira mikroskopske zemljevide, ki so vidni na razstavljenih ekranih. Uspešno prepletanje neživega in živega sveta sproži vprašanja o tem, kako bi se lahko ustvarjale nove povezave med človekom in naravo. Poraja se tudi  vprašanje, ali bi to lahko dosegli z inovativnimi tehnološko naprednimi stroji, ki bi bili osnovani na raziskavah mreženja pri glivah in rastlinah, ali pa bi lahko to storili na drugačen način oz. brez biotehnoloških naprav. Sožitje mikrobiomov krvi, znoja, solz in podgobja se dogaja pred našimi očmi.

Mit Vzajemne infrastrukture je videoesej, ki združuje tri elemente: človeka, micelij in algoritme umetne inteligence. Drug drugemu smo podpora v ustvarjanju tega sveta in se med seboj povezujemo kljub našemu nezavedanju. Narava in človek lahko delujeta ločeno in uspevata vsak v svoji vlogi, lahko pa se prepletata in ustvarjata nove elemente. Gre za kombinacijo treh različnih materialnih snovi, ki med seboj prilagajajo in vzpostavljajo nov svet. Vprašanja, ki se porajajo, in zvoki, ki so prisotni ob ogledu razstave, dajejo melanholičen občutek nemoči, kot da se želja po normali nikoli ne bo izpolnila. Razstava odraža trenutno situacijo v družbi in se dopolnjuje z raziskovanjem gliv, v upanju, da se bo medtem našel odgovor ali rešitev. Beseda normala kot del razstave ni nikoli definirana, saj bi lahko šlo za specifičen del življenja posameznika/ce ali pa za svetovno mišljenje o normali, ki je kasneje definirano v knjigah o življenju. Lahko pa je samo kritika nedelujočega sistema, ki ne dosega idealov posameznika/ce. Vprašanje o “normali” se zdi že tako pogosta tema, saj se z njo srečujemo tudi v reklamah za telefone in pri kupovanju jogurtov. Sama beseda je s prepogosto uporabo postala skoraj neučinkovita in ji skorajda ne posvečamo več pozornosti.  

Serija MikoMitologije gledalcu predstavi zapleten sistem gliv in njihovo uspevanje v naravi brez človeškega vpliva. Namen, ki ga je avtorica želela z razstavo doseči, ni čisto jasen – lahko gre za kritiko celotne populacije ali sistema, za raziskovanje problema ali zgolj prikaz, da so drugi organizmi boljši v komunikaciji. Svobodna in zanimiva postavitev miz in ekranov po galeriji z mikroskopom v kotu pritegne gledalčevo pozornost, saj so vsebine z vzorci gliv nekaj, kar ne videvamo vsak dan. Glasovi in zvoki se sprožajo glede na organizem, ki je že sam po sebi fascinanten eksponat, hkrati pa sta v razstavi tehnologija in človek postavljena v ozadje – na položaj spremljave ali gledalca. Tehnološko dovršeni razstavi manjka »punktum«, s katerim bi morda bolje razumeli celoto.


Lektoriral: Grega Pignar

                                   
Foto: Andrej Peunik / MGML