28. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk: Jug v nas

Razstavljajoče umetnice_ki: Lina Akif, Nika Autor, selma banich in Marijana Hameršak v sodelovanju s kolektivom Ženske ženskam, Lana Čmajčanin, Anna Dasović, Ferenc Gróf, Šejla Kamerić, Belinda Kazeem-Kamiński in Selma Selman (Galerija Škuc), Doplgenger, Ana Hoffner ex-Prvulovic, Naeem Mohaiemen v sodelovanju z Urošem Pajovićem, Selma Selman (Mala galerija Banke Slovenije), Jasmina Cibic, Minna Henriksson, Tanja Lažetić in Daniela Ortiz (Galerija Alkatraz)
Kdaj: 6. 10. 2022–3. 11. 2022
Kje: Galerija ŠKUC, Mala galerija Banke Slovenije, Galerija Alkatraz
Kuratorstvo: Iva Kovač

Letošnja 28. edicija Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk na treh lokacijah v prestolnici omogoča vpogled v dihotomijo med Vzhodom in Zahodom. V tridelni razstavi, ki nosi naslov Jug v nas, problematizira drugačenje in raziskuje odnos med spolom in raso v kontekstu jugovzhodne Evrope. Le-ta velja za stičišče različnih kultur, tako v preteklem obdobju kot tudi v njeni sodobnosti. Balkan ali območje nenehnega mešanja prebivalstva se ponaša z obilo naravne kulturne dediščine in bogastvom kulturnih diaspor, hkrati pa ne moremo preko opozorila na pojave, ki še danes razkrajajo enotnost družbe.

Mesto žensk deluje na področju kulture in promocije žensk tako v umetnosti kot drugje. Nudi podporo, oder in platformo umetniškim podvigom, ki se neposredno navezujejo na poslanstvo društva. Njihovo delovanje je ključnega pomena, saj v družbeni diskurz uvajajo teme neenakosti in krivic, sočasno pa spodbujajo razmislek o nujnih spremembah, ki se začno pri vsakem od nas. Tudi letošnja tema podpira vizijo poenotenja sveta.

Razstava zajame temeljno funkcijo sodobne umetnosti, saj družbi postavi ogledalo in preventivno poskrbi, da takšne problematike ne normaliziramo. V prvi vrsti izpostavlja vpetost Slovenije v procese kolonializma, s tem pa tematizira tudi njeno vlogo v zavestnem ravnanju z zgodovino, ki živi na različne načine. Ravnanje s preteklostjo je odvisno od interpretacij, saj nekateri družbeni akterji dejstva poudarjajo, spet drugi jih skrivajo s prenarejanjem. Skupni idejni prostor razstave se nahaja onkraj okovov kapitalizma, nacionalizma, imperializma in patriarhata, v ospredje pa postavlja zavedanje, priznanje in spoprijemanje z neenakostmi.

Prvi tematski sklop se osredotoča na temo t. i. gibanja neuvrščenih in gostuje v prostoru Male galerije Banke Slovenije. Politične in družbene spremembe, ki so jih narekovali svetovni gospodarski odnosi in potreba po delovni sili, so spodbujale množične emigracije, ki so pomembno vplivale na okoliščine zahodnoevropskih držav. Kronologija 20. stoletja je s predstavljeno tematiko utemeljena na zgodovini gibanja neuvrščenih, ustanovljenega po Bandunški konferenci leta 1955. Hladna vojna je svet razdelila na Vzhod in Zahod, kasnejše politične razmere pa za povrh še na Sever in Jug, zaradi česar so številne etnične skupine izpadle iz polja enakopravnosti in tkanja kulturnih vezi. Avtorici Ana Hoffner ex-Prvulovic ter romska aktivistka in podpornica ženske kolektivne samo-emancipacije Selma Selman s prostorsko postavitvijo v tehniki apropriacije takratnega establišmenta raziskujeta položaj ženske. V ospredje postavljata neodvisnost žensk kot umetnic in kot pripadnic etničnih manjšin. Umetnine z opomini na neuvrščene spominjajo na trg dela v 21. stoletju, ki si ga še vedno ne moremo zamisliti brez neenakosti, spolne diskriminacije in poklicne segregacije.  

V šestdesetih letih je Slovensko ozemlje doživljalo intenzivno priseljevanje prebivalcev iz manj razvitega dela Jugoslavije, kar je vodilo tudi do razpada gibanja neuvrščenih. O tem pričata dve videoinstalaciji: Dve srečanji in pogreb Naeema Mohaiemena, ki se nanaša na so-ustanovitelja gibanja Josipa Broza Tita, ki je bil takrat družbeno odsoten, ter V brezzvezdni, temni in kakor črnilo fosti noči: revizija & razširitev umetniškega dua Doplgenger. Slednja sta za umetniški medij izbrala avdio-vizualno vsebino, ki je prepričljiva prav zaradi kinematografske forme, upodobljene v analognem televizijskem ekranu, ki vzbuja občutke nostalgije. Kvantitativno okrnjena, pa vendar vsebinsko primerna razstava s prostorskimi instalacijami zaobjame zgodovinsko in kulturno relevantne dogodke, s čimer s prstom kaže na utopičnost gibanj v 20. stoletju. S predstavitvijo preteklih neuspešnih soočanj z diskriminacijo umetnice vlivajo upanje v prihodnost z manj neenakostmi.

Galerija Alkatraz na Metelkovi je prizorišče drugega dela razstave, ki simbolistično uvaja idejo rase kot izmišljotine za podlago rasnega razlikovanja. Že naslov Oblikovanje in uprizarjanje ideologije namiguje na človeško ustvarjen koncept rase. Nenazadnje posameznik nima možnosti izbire lastne rase, zato so razlikovanja na podlagi le-te neutemeljena. Dveh različnih semiotskih dekonstrukcij se poslužujeta Jasmina Cibic in Tanja Lažetić, ki se navezujeta na upodobitev enakega predmeta – rože. V tisku na bombažni papir s strani Cibic je razviden simbolizem rasističnih imen rastlin, ki jih je avtorica cenzurirala (npr.: Vrtnica m _ _ č _ _), s čimer onemogoča možnost reprodukcije žaljivih izrazov. Lažetić pa v roži orisuje odnos človeka do lastnega telesa, ki ga tarejo občutki nepopolnosti, kar je eden najpogostejših simptomov sodobne družbe, v večini zaradi toksičnosti družbenih omrežij. Najbolj simpatičen razstavni kos je delo vizualne umetnice Daniele Ortiz, ki spominja na slikovne abecede za otroke. Njena tema je sicer bolj resna, saj gre za protirasistično pripoved v abecednem zaporedju serije kolažev, ki izpostavlja termine, ki se navezujejo na zgodovinsko rasističnost Evrope. Minno Henriksson pa spremljamo v črtah diagrama iracionalnih povezav rasizma, na podlagi katerih je imela 6. oktobra v sklopu festivalske otvoritve performativno predavanje o krogih simpatizerjev nacistične stranke. Obstoj rasizma bi torej morali razumeti kot človeški konstrukt, oziroma, kakor pravijo avtorice, ideologijo, kar pa je vse prej kot utemeljen izgovor za diskriminacijo.

Zadnje razstavno prizorišče se nahaja v starem mestnem jedru, v Galeriji Škuc, ki prostore prepušča temi Polobrobje in njegovo drugačenje. Avdio-vizualni prispevki avtoric prevzamejo človeške čute in zahtevajo popolno koncentracijo ter odmaknitev od oklice. Anna Dasović tako ponuja vpogled v vojaške vaje Natovih prizorišč, kjer je jasno razviden rasizem. Neobdelani posnetki Bošnjakov osvetljujejo glavno točko te razstave, t. i. drugačenje, v tem primeru ‘barbarskega Balkana’, ali razlikovanje med nami in njimi, pri čemer naj bi bili eni manj vredni kot drugi. Konceptualizacija rasnih hierarhij se torej navezuje predvsem na zahodno drugačenje Vzhoda, ki ima korenine v enostranskem medijskem poročanju, političnem diskruzu in neustreznih interpretacijah svetovnih dogodkov. Zbirka portretov na rjavem ozadju ima komemorativno vlogo, saj z njimi avtorici Selma Banich in Marijana Hameršak  opominjata na žrtve balkanske migracijske poti v želji, da tragedij, kot so tudi aktualne migracije prebežnikov iz Ukrajine, ne normaliziramo. 

Grozote Balkana, tudi naslov dela Lane Čmajčanin, so upodobljene na tapeti, ki prikazuje grafično gradivo vojne propagande. Ta žensko telo zreducira na ozemlje, ki je opazovano in hkrati podrejeno ter izkoriščeno. Ko že govorimo o opazovanju, je v družboslovju vse bolj pogosto polje raziskovanja teorija pogleda, natančneje pojav, ki je označen kot »male gaze«. Temelji na predpostavki, da so ženske v kulturnih medijih objektivizrane in predstavljene na način, katerega cilj je zadovoljiti izključno moške poglede. Z vidika razstave pa je pogled predstavljen v navezavi na kolonializem in drugačenje. Plakat Bosansko dekle Šejle Kamerić je lik, ki v nas strmi in s tem poudarja prevzemanje odgovornosti za moč našega pogleda. Opozarja na diskriminacijo drugačnosti, ki to v resnici ni. Takšen koncept je upodobil tudi indijski umetnik George Chakravarthi v otvoritvenem performansu v Mestni galeriji z naslovom Indijec v škatli, ki v gledalcu spodbuja nelagodje zaradi lastnega pogleda, ki ga umetnik vztrajno vrača. Jasno je, da se za zahodnim zavračanjem etničnih manjšin in imigrantov skrivajo občutki strahu pred nepoznanim, intoleranca, ksenofobija in celo sovražnost, ki ekstremirajo v nasilju do vseh, ki se ne skladajo z našo podobo. Problematika obstoji še danes. Tudi preostali del razstave v Škucu se ne oddaljuje od interpretacij drugačenja in naše temnejše preteklosti. Ustvarja priložnost za redefinicijo koncepta »drugega« ali, bolje, za enoznačno zavrnitev le-tega.

Lokalno in mednarodno sodelovanje umetnic na 28. ediciji festivala v treh tematsko specifičnih okvirjih izpostavi pomanjkanje slovenskega prepoznavanja lastne kolonialne preteklosti in obstoji kot poziv k problematizaciji škodljivih praks diskriminacije, spodbuja antirasizem in spoštljivejšo družbo. Konceptualno bogata razstava družbenokritičnih del v različnih formatih bo na ogled do 3. novembra. Razprave o diskriminaciji, aktualnem drugačenju in opolnomočenju zatiranih pa morajo nujno ostati v javnem prostoru in družbenem diskurzu. Aktualni razstavni opus tako poudarja tudi kulturno relevantnost organizacije Mesto žensk, katere poslanstvo je precej širše od feminizma.

Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Ivana Rosa