Flaka Haliti in Mark Požlep v ljubljanski Cukrarni
Razstavi: Flaka Haliti: Jaz kričim, tvoj odmev se odbija - kaj sem? Mark Požlep: Neskončne počitnice Datum: 22. 6.–10. 9. 2023 (HALITI) / 20. 8. 2023 (POŽLEP) Kraj: Cukrarna, Ljubljana Kustosinja: Alenka Gregorič
Cukrarna sezono 2022/23 zaključuje z dvema samostojnima razstavama, ki izzivata premislek o zgodovinskih realnostih in načelih zajemanja podob, ki zaznamujejo proces konstrukcije identitete. Mark Požlep in Flaka Haliti se poslužujeta prakse mešanih medijev, s katero poustvarjata ali razlagata svet tvorcev družbenega tkiva. Vsak na svoj način preizprašujeta definiranje posameznikove identitete, Požlep iz perspektive specifičnega vplivnega dogodka-gradnje Jadranske magistrale, Haliti pa s potopitvijo v liminalnost. Umetnica kosovskih korenin v Galeriji Parter izziva sile, ki težijo k stalni določljivosti identitete in podreditvi družbenopolitičnim okovom, ki omejujejo našo ambivalentnost. Instalacija vzpostavi prostor bitij, ki so hibridna in nefiksna, s čimer gledalcu predstavi izziv – kako naj definira nekaj, česar ni možno definirati po znanih sistemih vrednotenja in kategorizacije? Prav termin eholokacija, ki ga uporabi kuratorka, zaznamuje prizorišče odbojnih frekvenc nad človeškim sluhom, kjer je eno telo vedno že drugo. Nenazadnje je tudi podlaga za naslovitev razstave Jaz kričim, tvoj odmev se odbija – kaj sem?, v kateri prepoznamo vlogo drugega in je prav tako ujet v določevanje in toksično taksonomijo bitij, ki jih sili v kategorično razvrščanje v to ali ono identiteto.
Galerijski prostor je torej pokrajina dvoumnih bitij, katerih funkcija in identiteta se nahajata v liminalnosti – vmesnem prostoru, ki jim ne določa le nedoločljivosti, temveč tudi minljiv status, ki nasprotuje človeškemu bistvu – iskanju identitete in fiksnosti. Figure usmerjajo in nagovarjajo gledalce naj pomen iščejo v razmerju z drugimi, predvsem tistimi, s katerimi si delijo prostor in problematizirajo trdno zasidrana načela definiranja. Začenši s šestimi visečimi figurami, ki zapopadajo celoten vertikalni spekter galerije. Gre za združeno upodobitev plenilca in plena – netopirja (velika viseča pleksi stekla z nalepkami netopirja) in kače (svetlobne cevi). Njuno protislovje je spreobrnjeno v vzajemnost, s čimer se figura ogne redukciji na posamezno identiteto oz. živalsko vrsto. Še več, njuna asimetričnost znotraj ekosistema skupaj z abstraktnostjo forme vzpostavi enakopravni položaj oz. tvori kompozitno bitje.
Zaradi prepoznavnosti oblike je razumljivo najbolj opevan kos okostje bitja, ki meji med plebejsko mačko in panterjem. Intervencijo figure ne poudari le pokritost s 3D natisnjenim snegom, temveč tudi dimna zavesa, ki se vije v njegovi okolici. Z distopično začasnostjo, zapuščinsko trajnostjo in pozicijo v vmesnem prostoru videza ter notranje strukture oz. anatomije nedoločljiva figura nenehno oscilira med totalnostjo in fragmentacijo. Čigave kosti? (2022-ongoing) simbolizira razmerje med človekom, ki je kolonizrator, in bitjem, ki je kolonizirano in je vztrajno določano, s čimer nadaljuje idejo visečih figur. Podobno se odvija, kakor pravi umetnica, tudi v heraldiki, kjer se živali povezuje z državami skozi upodobitve na zastavah in/ali grbih ter se s tem utemeljuje njihov pomen.
Razgibanost omenjenih figur pa vendarle poveže prostorska intervencija z naslovom Unknown (2023). Gre za demilitarizacijo vojaške opreme – mreža z luknjami namreč posega v pogled, saj določene akterje odkriva in druge zakriva, s čimer vnaša mero napetosti. Tudi na tem mestu še enkrat vzpostavi soodvisnost elementov razstave in predvsem prostor, kjer je eno telo vedno že drugo.
Napis If I Want to Go Home Will Robots Send Me Somewhere Else? (2021), nameščen v skrajni konec parterja, je zaznamovan z materialom in lingvistiko. Kovinsko podlago, ki asociira na ladijske zabojnike in strešne kritine, s čimer namiguje na mobilnost, izpopolni besedna igra – prilaščen stavek spletne platforme nemškega Zveznega zunanjega ministrstva, ki deli informacije o temah, kot so tveganja potovanja, pravne razsežnosti, pridobitev statusa migranta itd. in velja za center obveščanja o možnostih migracije v Nemčijo. Izpostavlja vprašanje naroda in identitete posameznika, ki se ponovno znajde v okovih pripadnosti, s čimer konstelacija uspešno doseže nelagodje očividca in razkrinka vseprisotnost določljivosti, ki je nekakšen arhetip človeštva. Tudi v digitalni dobi se dnevno spletno predstavljamo in identificiramo z objavami, sledilci ali opisi. Liminalne figure torej kričijo in odmevajo ter se upirajo in sočasno osvobajajo enoznačnih določitev. Definiranje namreč vzpostavlja razliko, kontrast nekega od drugega, predstavlja temelj za drugačenje, ki je značilen za Zahod. Paradoksalno, kdaj tudi sami pozabimo na zgodovinske dogodke, ki so nas ‘definirali’. To osvetli Mark Požlep s samostojno razstavo z naslovom Neskončne počitnice, ki se nahaja v kletnem prostoru Cukrarne. Tematizira gradnjo ključne prometne povezave, imenovane Jadranska magistrala, ki datira v obdobje 1945–1966 in je na področje kar petih držav vnesla številne drastične spremembe. Veljala je namreč za enega večjih projektov nekdanje Jugoslavije, s katerim so povezali Jadran in ustvarili t. i. logistično aorto tistega časa.
Danes dokaj banalen pojav – gradnjo ceste – vendarle spremlja pestra zgodovina in pomembnost za regijo. Akterji za izgradnjo ceste oz. utiranja skale so bili v prvi vrsti delavci in vojaki, ki so jim na pomoč priskočili z uporabo eksploziva. V besedilih, ki tvorijo srčiko zasnove razstave je uporabljena beseda »dinamitaši«, pri čemer slednja ne označuje vojakov, pač pa ribiče, ki so iz gradbišč kradli dinamit in ga v času visokega povpraševanja uporabljali za lov. Ko je 1006 kilometrska cesta v 60-tih mnoge prvič popeljala na morje (socialna država je takrat predstavila delavski dopust), pa je na drugi strani potekal razcvet masovnega turizma z izgradnjo hotelov. Če združimo navedena dejstva, dobimo vzročni odnos, ki ga izpostavlja projektni sodelavec Požlepa, ekonomist Igor Feketija, ker je gradnja magistrale povezana z razvojem jugoslovanskega obalnega turizma in ekonomsko podobo države. Prav spremljajoči repertoar dogodkov in dejavnikov, povezanih z Jadransko magistralo, opevajo besedila pesnika Moanisa Sinanovića, ki jih je Požlep uporabil na razstavi. Na otvoritvi 22. junija smo bili deležni tudi žive glasbene uprizoritve v izvedbi umetnika in Gašperja Piana, ki sta pesmi kot so Jadrolinija, Nobel semena in Dopust od vojne tudi uglasbila. V spominu ostaja verz predzadnje kitice pesmi Hotel Haludovo: »Tukaj smo vsi ujetniki zgodovinske nujnosti«, s čimer poudarja zgodovinsko prisotnost nuje po definiranju.
Osnova za performativnost je poleg poezije tudi serija risb v tehniki oglja, ki z grobim, črno-belim izgledom orišejo pristne podobe delavcev, vojakov, turistov itd.
Čeprav je živa izvedba obogatila le otvoritev, je koncert iz časa umetnikove turneje na Jadranu zmontiran v video prispevek, ki se nahaja nasproti risb. Glasbeno orientirana interpretacija Marka Požlepa je polna metafor in aktualnih posnetkov magistrale, s čimer gledalca interpelira kot poslušalca in obudi nostalgijo po Jugoslaviji. Spremembe, ki jih je prinesel gospodarski bum, pa so vendarle tudi negativno vplivale na okolje, saj so prinesle ekološko sporne tovarne in vzpostavile konzervativna družbena načela. Danes nevarna prometna cesta z linijo propadlih hotelov je včasih veljala za območje, za katerega so dejali: celovečerni film skozi vetrobransko steklo.
V razmislek nam je ponujen položaj posameznika, ki predvideva (prisilno) identificiranje glede na drugega in preteklost, ki je določila našo družbeno realnost. Ko se Požlep ukvarja z nostalgičnostjo, ki je vnesla številne kulturne, družbene in geopolitične spremembe, Haliti oscilira med totalnostjo in fragmentacijo, ki odločno s prstom kaže na človeško subjektivnost v pojmovanju okolice. Konceptualizacijska podstat obeh razstav podkrepi vprašanje nevdržne nuje po enoznačnem identificiranju ter instancah, v katerih so ključni dogodki preteklosti prezrti, čeprav še kako definirajo domače narode. Kontrapunkt zaznamo v idejni zasnovi, saj Haliti uporablja abstrakcijski pristop, medtem ko Požlep poudarja reprezentacijo. Umetniški intervenciji sta osredotočeni na subjekt oz. gledalca, ki je deležnik, tvorec in interpret podvigov obeh avtorjev. Zagotovita sprevidenje lastne podrejenosti vrednostnim sistemom, kot je identitetni determinizem, ki se površinsko gibljejo od področja podobe do videza, potiho pa vse do fizičnih meja, kategorizacije spolov in nacionalnih idej pripadnosti. Prav s tem razlogom se v praksi termin identiteta vsevečkrat nadomešča identifikacija, saj gre za razvijajoč se pojav. Kombinacija razstav je idejno primerna, vendarle pa je smiselno, da se na začetku ogleda Požlepovo, ki gledalcu ponudi priložnost za zadovoljitev nuje po definiranju, čemur potem Haliti nastavi ogledalo in ga izzove z nedoločljivim. Prirejeni razstavi torej zaznamuje klic po novem posredovanju (ang. new agency), ki bi se morda lahko vzpostavilo na točki srečanja abstrakcije in reprezentacije.
Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Saška Maček
