Rdeče in črno brez umora+AgNO3Cu

Razstavni format: Avtorski dialog
Naslov obeh razstav: Shema A–F in Zavedaj se, da bereš nagrobni kamen
Razstavljajoči umetniki_ce: Aljaž Lavrič in Olja Simčič Jerele 
Datum: 29. 2.–28. 3. 2025 
Kraj: Galerija Photon, Ljubljana
Kuratorica: Špela Pipan

V ljubljanski galeriji Photon sta se pred kratkim zaključili dve manjši samostojni razstavi mladih umetnikov, katerih primarno izhodišče za ustvarjanje ostaja simpatija in raziskovanje meja analogne fotografije ter njenih svojevrstnih tehničnih zmožnosti. V okviru vsakoletnega razstavnega formata galerije, poimenovanega Avtorski dialog, sta se predstavila izbranca Aljaž Lavrič in Olja Simčič Jerele; oba na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje zaključujeta magistrski program fotografije. V okviru dialoga sta se vsak posebej, pa vendarle skupaj predstavila s projektoma Zavedaj se, da bereš nagrobni kamen (razstavljene fotografije na pretečen grafični film, odrezek 35-mm filma, in zvočna instalacija Olje Simčič Jerele) in Shema A–F (prostorska instalacija z vodo in knjiga projektnih zapisov Aljaža Lavriča). Oba se ukvarjata z analogno fotografijo in njenim procesom nastajanja, spreminjanja, eksperimentiranja, razkrajanja, uničenja in propada. Njun tehnološko dovršeni in likovno simpatičeni dialog je kurirala Špela Pipan.

Olja Simčič Jerele se v galerijo Photon vrača po prejemu prve nagrade lanskoletnega natečaja Drugačni svetovi. Takrat se je javnosti predstavila z izjemno osebnim projektom, posvečenim raziskovanju izgube in procesu žalovanja. Tega je umetnica povezovala s specifično gesto tenzije, ki jo fotografinja lahko sproducira na podlagi svojega lastnega konceptualnega obstoja: zamrznitve (tedaj resničnega, pozneje pa popačenega, sprijenega, prilagojenega) trenutka (tudi osebe, prostora, ideje) v prostoru in času. Poleg v gips izrezljanega besedila iz romana Poslednji samorog (Peter S. Beagle, 1968) je v istem prostoru razstavila skoraj popolnoma črno (med procesom v temnici presvetljeno) fotografijo večjega formata, na kateri je bila upodobljena avtorici draga oseba. Gledalcu se je podoba razkrila šele ob natančnejšem pogledu, ko se je delu fizično približal. Tudi na omenjenih dialogih je umetnica od gledalca zahtevala prilagajanje, napenjanje razvajenih oči in delo; v popolnoma zatemnjenem prostoru je bil ogled fotografij namreč omogočen zgolj z majhnimi svetilkami (dostopnimi na hodniku pred vstopom v galerijski prostor).

Devet filmskih pozitivov je gledalec odkrival z osvetljevanjem pod različnimi koti; ker so bila dela na steno pribita z daljšimi žebljički (in posledično vpeta stran od zidu), so temačne podobe krajinskih in s floro nasičenih oblik na prozorni foliji omogočale neskončno igro premikajočih se senc. Kljub temu je glavni razlog za nekonvencionalno obliko predstavitve tičal v lažjem in boljšem razumevanju anti-konzervacijsko spodbujenega migriranja srebrovega nitrata – na najbolj temnih delih fotografij je umetnica umetno spodbudila in pospešila proces razkrajanja fotografije (imenovano silver miroring). Naraven proces, ki se pri črno-belih analognih fotografijah zgodi v razponu daljšega časovnega obdobja, je umetnica pohitrila in ustvarila nalašč; srebrov nitrat v materialu migrira na površje in se najočitneje izrazi na najbolj temačnih predelih razvite fotografije. Osvetlitev v temo umeščene podobe pod določenim kotom tako omogoča natančno in podrobno opazovanje tega pojava. Umetnico je pri seriji zanimala obravnava nostalgije in (pogosto pretirana in nenazadnje lažna) čustvena navezanost na občutke, ki jih transcendirajo v preteklosti posnete fotografije. Te ne zgolj transformirajo realnost in popačijo spomin, temveč s svojo deformacijo, indeksiranjem časa in pridihom romanitziranega memento mori hrepenenja estetizirajo (neulovljivo) preteklost – nastopajo kot nagrobnik. Poudarjen silver miroring vse skupaj še potencira in, po umetničinih besedah, nalašč meji na izmaličen kič. Fotografije (na katerih so v objektiv ujeta drevesa, grmovje, arhitekturni elementi lesene ute, naključen interier …) pospremi zvočna krajina; izseki iz psevdo-avtobiografskega eksperimentalnega dokumentarnega filma As I Was Moving Ahead Occasionally I Saw Brief Glimpses of Beauty (Jonas Mekas, 2000), v katerem avtor na podlagi starih domačih videoposnetkov rekonstruira (in sproti komentira) lastno preteklost. Fotografski material avtorica razume kot (včasih popačeno in nezanesljivo) merilo za čas, katerega posebna dimenzija predstavlja prav razkroj in neizogiben propad.

V preteklost se je oziral tudi v sosednji sobi predstavljeni projekt Aljaža Lavriča. V Photonu je v sklopu skupinske razstave Radi vidimo, kako vam spodleti razstavljal lansko poletje. Podobno kot se Olja Simčič Jerele obsesivno vrača k lastnemu arhivu in vzdihljajem preteklosti, se Aljaž Lavrič vrača na kras – v tokratnem primeru k presihajočemu Cerkniškemu jezeru in njegovi upodobitvi v polihistorski enciklopediji Slava vojvodine Kranjske (Janez Vajkard Valvasor, 1689). Poleg besedila, zbranega v petnajstih knjigah, ki znanstveno popisuje in priča o tedanji zgodovinski pokrajini Kranjski, lokalna knjižna uspešnica vključuje tudi 528 bakrorezov. Umetnik je za svojo instalacijo izhajal iz grafike (št. 446), na kateri je upodobljeno Cerkniško jezero s svojimi (oštevilčenimi) pritoki, iztoki, jamami in kanali. Zasledovanje Valvasorjevih (mestoma shematskih in provizornih) zapisov je v obliki terenskega dela vključevalo obisk vseh 64 popisanih lokacij, kjer naj bi se nahajali jezerski kanali. V galerijski prostor vpeta prostorska instalacija, poimenovana Shema A–F je poustvarjala Valvasorjev diagram skrivnostnih pretokov, nenehnega kroženja vode in naravne cikličnosti, ki zaznamuje Cerkniško jezero in služi kot izhodišče za avtorjevo reinterpretacijo presihajočega prostora. Končni izdelek je nastopal kot sprevržena labirintska konstrukcija, ki je zatemnjen prostor transformirala v odvod fotografske temnice. Instalacija je sestala iz šestih manjših korit, med seboj povezanih in vpetih v prostor. Med njimi je krožila (s pomočjo črpalke, sifonov, nagnjenosti …) voda, v kateri so plavale razvijajoče se črno-bele fotografije omenjenih cerkniških lokacij. Fotografije so se med razstavo razvijale le v strugi kemije, po drugi strani pa so se (ker ponekod ni nanešenega fiksirja, zgolj razvijalec) tudi spirale; podobno kot skrivnostne jame so presihale v pozabo. Instalacijo je spremljal tudi zvezek, v katerem so bila zbrana poročila in popisi terenskega dela, sprotni komentarji, fotografije in načrti za dotično instalacijo.

Razstavi sta bili dopadljivi že zaradi skoncentriranega instalacijskega vidika in doživetja, kjer prednjači manko svetlobe. Posnemanje temnice – ena soba odeta v pritajeno rdečkast mrak, druga v čisto temo – je nezahteven in poceni trik, ki gledalca hipoma zanimira in povabi v netipično okolje analogne fotografije. Zaradi majhnosti in zgoščenosti obeh prostorov ter predstavljene vsebine (ki v prvi vrsti izpostavlja materialnost in medij, njegove eksperimentalne, nepredvidljive razsežnosti pa demonstrira na profesionalen, ličen in razumljiv način) je odločitev za simulacijo igrive temnice v kombinaciji z interaktivnostjo uspešno delovala in pričakovano navdušila. Razstavi sta bili netipični, pa vendar obvladljivi, simpatični in prijetni. Četudi sta nastopali kot brezkompromisni očesni sladkiš za rajo (saj sta zadovoljili tako tehnološko pikolovske navdušence kot tudi zdolgočasene, lene ali introvertirane avanturiste), so ju na piedestal popeljala razdelana konceptualna, vsebinsko zožena, a za njuno prakso konsistentna vsebinska izhodišča. Posledično razstava ni ostala v spominu le zaradi rdeče svetlobe, vodne instalacije, sprane emulzije, uporabe lučk, spotikanja skozi temo in iskanja srebra; v meta nostalgično vsebino se je gledalec ujel tudi ob motrenju koncepta lastnega spominjanja, lokalne zgodovine in ob nenehnem oziranju v nejasno preteklost. Letošnji avtorski dialog je tako uspešno uravnovesil kombinacijo vsebine in z njo povezane oblikovnosti; na materialnost in fizikalnost osredotočena praksa mladih avtorjev se je na konceptualnem nivoju primerno povezovala in ujemala z njuno vsebinsko obsesijo oz. izbranim teoretskim poljem raziskovanja.

Predstavitve razstavljenih projektov in podrobnejše izjave obeh umetnikov sta dodobra in primerno pokrila tudi RTV in Radio Študent. Navedbe, da se umetniška praksa avtorjev razteza preko medija fotografije in da je razstavljeni dialog temeljil na prostorskih fluidno-zvočno instalacijah, interakciji z materialom in bolj doživeto izkušnjo zagotovo drži. Pa vendar; šlo je za eno najbolj možnih fotografskih razstav, kjer niso bile razstavljene popolno izvršene in v steklo uokvirjene fotografije, pač pa vse ostalo: eksperimentiranje, dopuščanje napak, potiskanje čez rob. Razstavi sta piknili v srčiko dinamičnega procesa nastanka fotografije, njenega življenja, prilagajanja in na koncu propada. Skozi materialno predstavitev analognega sta avtorja transcendirala z intimo podkrepljeno vsebino, ki se je preko pomislekov o izrazni moči in tenziji podobe, lažnem spominjanju, minevanju časa, nostalgičnem kiču, spreminjanju topologije in preizpraševanju preteklosti združila v uravnoteženo ter zadovoljivo celoto. Igra s svetlobo, barvne lučke, filmsko-literarne reference in fontane pa so tako ali tako vedno avtomatski in s primitivnim zadovoljstvom nasičen plus.

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar