12. 6. 2015 / Podobe

Primeri smeha v umetnosti

(Po)smeh umetnosti

Pred dvema letoma so bila v ljubljanski Mestni galeriji na ogled postavljena dela različnih sodobnih slovenskih umetnikov, ki jih je kustos Sarival Sosič predstavil pod skupnim imenom Fragmenti sreče v umetnosti. Razstava, ki je bila prva v ciklu razstav na temo raziskovanja različnih čustvenih stanj, je bila takrat dobro sprejeta. Te dni smo lahko priča nadaljevanju omenjenega cikla, na isti lokaciji so namreč predstavljena dela osmih umetnikov, katerih skupni imenovalec naj bi bil takšen ali drugačen smeh.

Kot je razvidno iz uvodnega besedila, ki ga lahko obiskovalec prebere že v preddverju galerije, je želel kustos s postavitvijo odgovoriti na vprašanja o različnih načinih, na katere lahko umetniško delo izzove smeh. Ali je lahko tisto smešno v podobi vidno takoj, ali pa ga lahko gledalec odkrije šele po globljem razmisleku? Ali lahko podobe, ki so smešne na prvi pogled, vsebujejo kritičen pogled na svet? Kje je meja med smešno podobo in učinkom trivialnosti ali kiča? Še pred ogledom razstave je obiskovalec soočen s temi vprašanji in odločen, da najde odgovor nanje. Prepričan je torej, da bo v delih našel neke komične momente in da bo galerijo zapustil dobre volje, z nasmehom na obrazu.

V prvem prostoru so razstavljena velika platna slikarja Silvestra Plotajsa Sicoeja, ki jih zaznamujejo močne fauvistične barve, kubistično oblikovanje nekaterih figur in nadrealistični elementi. Vsebinsko se dela navezujejo na znane slike velikanov slovenske in evropske umetnosti, a ne ponudijo ničesar novega, še manj pa smešnega. Slab vtis v nadaljevanju ogleda, vsaj kar se humornosti tiče, popravi avtor stripov Iztok Sitar, ki se predstavi s serijo prigod deklice Pegi (Pegi, 2012-2015). Upodobljeni skeči so s svojo ironičnostjo vsekakor način, s katerim je mogoče nasmejati širše množice, vendar pa njihova tehnična izvedba ne zadovolji zahtevnejšega obiskovalca. Mimo fotografije s portreti nasmejanih ljudi (Manca Juvan, Poljubi duše, 2015) vstopimo v prostor s stripi Izarja Lunačka, ki so tehnično sicer bistveno bolj dovršeni kot prejšnji, a je njihova vsebina (Mož s falosom, 2003-2005), ki jo je kustos opredelil kot »neposredno smešno«, v resnici nekoliko neokusna in vulgarna. Kljub temu pa umestitev teh del smiselno sledi konceptu razstave, saj odgovarja na kustosovo vprašanje o mejah med smešnostjo in trivialnostjo. Prvo nadstropje zaključuje prostorska postavitev Soba modernega lovca (2015), delo slikarke Barbare Jurkovšek. Razstavljenih je več kipov, slik in ready-made objektov, s katerimi avtorica razkriva svoj specifičen odnos do sveta, umetnosti in okoljskih problematik. S sten nas nagovarjajo plastični odlitki lovskih trofej, portreti živali in upodobitve hibridnih bitij, ki pa že posegajo v polje kiča.

V drugem nadstropju so predstavljena dela treh umetnikov, ki jim je skupen kritičen pogled na svet, ki naj bi ga predstavljali na humoren način. Tako smo priča podobam slikarja Vladimirja Lebna, ki s svojo modelacijo in barvno lestvico močno spominjajo na ilustracije v otroških slikanicah in risankah. Plešoči medvedi (2015) nedvomno izzovejo smeh pri mlajših obiskovalcih razstave, manj pri vseh ostalih. Še najmanjši nasmešek ob pogledu na slike pa zvodeni, ko ob branju spremljevalnega besedila odkrijemo kruto realnost, ki stoji za na videz lahkotno vsebino. Sledijo fotografije Matjaža Rušta s prizori, ki se ponekod nanašajo na izkušnjo socialistične preteklosti (Delovni dan, 2014) drugod pa na nesmiselna stanja objektov (Jajce, 2014 in Psi 1-7, 2014). Klub temu, da je v njih močno vidna avtorjeva želja po duhovitosti, pa gledalca pustijo ravnodušnega. Razstavo zaključuje video projekcija Mihe Vapotnika z naslovom Brez besed (2015). Sestavljena je iz satelitskih posnetkov Las Vegasa in zbombardiranega Iraka. Vojaške intervencije na področju slednjega omogočajo dobiček, ki se z nasmehom ustvarja v prvem. Glavno sporočilo dela je torej »ubijanje z nasmeškom« in ima močno družbeno kritično noto.

Obiskovalec, ki v razstavne prostore vstopi z mislijo, da bo priča smešnim umetniškim delom, utegne biti razočaran. Kustosu je sicer uspelo združiti različna umetniška dela v enoten koncept, saj lahko vsakega umetnika povežemo z enim od vprašanj, ki jih zastavlja v uvodnem besedilu. Vendar se mestoma zdi, da je nekatere avtorje izbral na silo in da nekatera razstavljena dela sploh niso bila narejena z namenom biti smešna. Po videnem lahko sklepamo, da kustos bodisi ni imel namena nasmejati obiskovalcev bodisi mu je to spodletelo.