Psiha sodobnega človeka
Razstava: Stane Jagodič, Nemirno oko
Razstavljajoči umetnik: Stane Jagodič
Datum: 6. 11. 2025–8. 2. 2026
Kraj: Mestna galerija Ljubljana, Ljubljana
Kustosa: Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga
Oblikovanje: Kabinet 01
In kazen božja, gospod Balkan?
Saj vendar sem brezbožnik, gospod Orwell.
A bog obstaja, gospod Balkan.
Ubil bi tudi njega, gospod Orwell.
In tudi mene, gospod Balkan?
In tudi vas, gospod Orwell.
– izsek iz Dobro jutro, gospod Orwell!, Stane Jagodič
Trenutna globalna klima je vse prej kot mirna in kliče po spremembi družbe. Medtem nekatere institucije opozarjajo, da politika ne sodi v kulturo in se izogibajo temu, da bi zavzele krtitično stališče, zato je še toliko bolj pomembna umetnost, ki opozarja na aktualno družbeno dogajanje in gledalca poziva k samostojnemu razmišljanju. Stane Jagodič že od 70-ihlet prejšnjega stoletja deluje znotraj polja družbeno-kritične umetnosti, z umetniško produkcijo, ki še danes ostaja aktualna. To lahko doživimo tudi na razstavi v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je umetnik po 50 letih ponovno predstavil. Del umetnikovega opusa je bil sočasno predstavljen tudi v Galeriji Photon, z razstavo Zakaj? – Družbeno angažirani fotokolaž. Razstava je bila na ogled le krajši čas, in sicer med 6. 11. in 12. 12. 2025. Kot se razume iz naslova, je bil na slednji razstavi poudarek na umetnikovem ustvarjanju fotokolažev z družbeno politično in kritično vsebino, medtem ko je razstava v Mestni galeriji zaobjemala različne eksperimentalne prakse in tehnike, katerih se je umetnik posluževal, na primer asemblaž, spraygram, rentgenska umetnost in fotomontaža.
V Mestni galeriji so bila umetniška dela razstavljena v vseh treh nadstropjih galerije ter tudi na njenem stopnišču, razdeljena so bila na manjše sklope po tematiki ali tehniki. Težko je govoriti o zaprtih sklopih, saj je v Jagodičevem opusu opazna fluidnost skozi vso njegovo ustvarjanje. Tako smo lahko določene motive ali elemente opazili na razstavi v različnih kontekstih ali izvedbah. Eden od ključnih elementov Jagodičevega opusa je delo NLP I, gre za montažo, ki izgleda kot manjši kvadraten predmet, sestavljen iz lesenih ščipalk za obešanje perila z lučjo na sredini. Umetnik je nato to delo kot motiv vkomponiral tudi v druga svoja dela, na primer v serijo Častilec svetlobe, katere dela so bila izvedena tako v sitotisku kot s pomočjo fotomontaže. Uporabil jo je tudi v performansu Metamorfozis Veneris, ki ga je nadaljnje fotografiral in določene sekvence ponovno uporabil za sitotisk Slavolok življenja.
Performansu je bil posvečen tudi eden od sklopov: razstavljene so bile risbe idejnih zasnov in fotografije izvedbe. Izstopala pa je predstavitev ideje in dokumentacije, povezane s scenografijo za performans, ki jo je Jagodič zasnoval v Ljubljanski operi leta 1978 ob stoletnici rojstva Otona Župančiča. Na ogled sta bila tudi dva videoposnetka: performans iz 1976 z naslovom Vroča paleta ter na stopnišču posnetek performansa Panta Rhei iz leta 1999.
Stopnišče je bilo posvečeno anti-vojni tematiki, takoj ob vstopu je bilo umeščeno delo Meni militarista, asemblaž, ustvarjen iz odprtih konzerv napolnjenig z naboji. Po stenah pa smo lahko prebirali umetnikovo poezijo, med drugim Dobro jutro, gospod Orwell! in Vojak in smrt.
Konzerve so bile tisti subjekt, ki ga je lahko obiskovalec opazil že z ulice, v galerijsko izložbo so, obrnjeno proti ulici,umestili delo Konzerviran duh, na način nagovorjanja mimoidočih. Šlo je za asemblaž, z na pol odprto gromozansko konzervo, zgledalo je, kot da v njej stoji človek, saj so se v spodnjem delu videle noge, domnevam, da narejene iz mavca in pobarvane s srebrno barvo, vendar preostanek trupa ni bil viden. V pritličju galerije se motiv konzerve ponovi še štirikrat na fotokolažih. Reciklacija motivov in objektov je nekaj, kar je značilno za Staneta Jagodiča in takšna pregledna razstava je odlična priložnost, ko lahko to opazimo.
Že prej omenjeno delo Častilec svetlobe se kot motiv na razstavi ponovi v fotomontaži in na sitotisku (obe deli sta iz leta 1978). Delo je tematsko obravnavalo svetlobo, to čaščenje ali bolje rečeno raziskovanje svetlobe pa je bilo opazno tudi na večjem sklopu Jagodičevih del.. Med njimi gre izpostaviti predvsem serijo fotografij Blaginja (1975), to je serija v vrstah razporejenih žemelj; na vsaki od fotografij je vir svetlobe postavljen drugače. Delo je vselej mogoče aktualizirati, neprestano se gibamo med pomanjkanjem in ekscesom, tako hrane kot drugih dobrin.
Umetnik se je z motivom svetlobe ukvarjal tudi s pomočjo barvnih kontrastov, kar je bilo mogoče opaziti na razstavljenih sitotiskih. Še bolj pa na delih, narejenih s tehniko spraygrama, ki jo je izumil umetnik sam. V osnovi je tehnika podobna fotogramu, kjer se na fotografski papir položi predmete, se jih osvetli in razvije; z razliko, da je Jagodič predmete na papirju posprejal z barvnimi razpršili. Primer takega dela sta Kozmonavt I – II, kjer je umetnik ponovno uporabil ščipalke za sušenje perila. S pomočjo te tehnike je ustvaril abstraktne motive, ki zaradi izbire kontrastnih barv in uporabe izgledajo, kot da odstopajo od temne podlage.
Še druga tehnika, ki je njegov izum in ravno tako kaže na eksperimentiranje s svetlobo, je t. i. rentgenska umetnost (X-Ray Art), ki je zaradi postavitve v temen prostor z lučmi za samim delom delovala precej mistično. Umetnik je ustvaril kolaže s pomočjo rentgenskih slik ter najdenih predmetov oz. podob. Pri delu Memento mori iz leta 1996 je rentgenske posnetke glave, ki delujejo res groteskno, združil s podobico svetnice, ki s svojo milino ustvarja kontrast.
Zanimive so bile tudi Jagodičeve risbe s tušem oz. bolje rečeno satirične karikature. Pri tej vrsti del je bila opazna repeticija določenega elementa, na primer na delu Usmerjevalec je bilo upodobljeno antropomorfno bitje z rogovi, ki v rokah drži puščici, usmerjeni druga proti drugi. Le-ti nista bili narisani s črtami, ampak je umetnik s ponavljajočim risanjem obraza Usmerjevalca ustvaril vzorec, ki je gledalcu omogočil, da vidi puščici. Tak obraz se je ponovil tudi na delu Konec diktature, kjer množica, ujeta v verigo, uhaja skozi prerezano luknjo v njej in beži iz tega sistema zatiranja. Obrazi so resni oziroma nejevoljni, tisti, ki pa so bližje izhodu, pa se že nasmihajo svobodi. Predstavljena so bila tudi dela, ki so kombinacija tuša in bodygraf-a oziroma odtisa umetnikovih stopal. Na tak način je nastal umetnikov avtoportret iz leta 1974, znotraj stopal je narisal obraz in mu dodal obleko. Delo je zelo kontrastno: s tušem narisana izredno geometrična risba je sopostavljena organskemu, zaobljenemu odtisu nog. Čeprav so dela opazno kritična, je umetnik to dosegel na humoren način. V tem sklopu je najbolj izstopalo delo Puntarji iz leta 1966, ki je njegovo najzgodnejše predstavljeno delo, še iz časa njegovega študija; za razliko od ostalih gre za predstavitev umetnika v bolj tradicionalnim slogu in motiviki, ki spominja na dela Franceta Miheliča.
Nenazadnje bi opomnila še na delo Nemirno oko, kolaž, po katerem razstava tudi nosi ime. To je črno bel kolaž očesa, iz katerega rinejo prsti. Delo manjše dimenzije je stalo samostojno na eni izmed sten, pobarvani v temno modro barvo, ki je delovala kot povezovalni element razstave in spremljajoče vizualne komunikacije.
S pregledno razstavo v Mestni galeriji Ljubljana se je Stane Jagodič vsekakor predstavil kot izredno produktiven umetnik, katerega ustvarjanje se giba v polju angažirane umetnost. Za njegovo delo in opuse je značilna fluidnost tako v tehnikah kot tematikah. Njegova dela predstavljajo komentar časa, v katerem so nastala, sočasno pa omogočajo aktualizacijo, zaradi česar lahko dojemamo to razstavo kot ogledalo družbe in pridemo do zaključka, da se kljub napredku in tehnologiji psiha človeka ni povsem spremenila.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saška Maček
