Prek fotografskega medija od znotraj dol in od zgoraj

Od znotraj dol in od zgoraj
Razstavljajoča umetnica: Aleksandra Vajd
Datum: 08. 12. 2023–05. 05. 2024
Kraj: Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM)
Kuratorstvo: Ana Mizerit, Michal Novotný

V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova je od 8. decembra 2023 do 5. maja letos na ogled razstava Aleksandre Vajd z naslovom Od znotraj dol in od zgoraj. Gre za doslej najobsežnejšo samostojno razstavo ene najpomembnejših ustvarjalk na področju sodobne fotografije v Ljubljani, ki že več kot dvajset let deluje v Pragi. Tam je obiskovala študij fotografije na akademiji FAMU, izobraževala se je tudi na univerzi State University of New York v New Paltzu v okviru Fulbrightove štipendije, od leta 2008 pa vodi oddelek za fotografijo na Akademiji za umetnost, arhitekturo in oblikovanje – UMPRUM v Pragi in priložnostno poučuje tudi na Akademiji za vizualno umetnost ter Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. 

Razstava se razprostira po celotnem nadstropju razstavišča in gledalca vodi skozi sedem precej različno zasnovanih prostorov, v katerih avtorica obravnava mnogotero problematiko in aspekte fotografskega medija. Umetnica predstavlja svoje raziskovanje analogne in digitalne plati medija, pri čemer prikaže njegov razvoj skozi čas in svoje delovanje v njem ter poudari različne izpeljave, generirane iz njegovega potenciala; pri tem  pogosto sodeluje z drugimi umetniki, tudi nefotografi. Umetničina dela pogosto izhajajo iz dvodimenzionalnosti, a prehajajo v tridimenzionalno formo, saj »fotografijo potiskajo onkraj njenih meja, s čimer uvajajo nove, hibridne ali združene artefakte«, kot sta zapisala kuratorja. Razstava vključuje tudi prikaz njenega pedagoškega dela, tokrat sodelovanja s študenti Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. 

Umetnica začne pregled svojega več kot dvajsetletnega ustvarjanja s serijo sedmih fotografij iz leta 2003. Te prikazujejo njenega spečega očeta. Na fotografiji, ki jo je posnela kot zadnjo v seriji, oče leži na obdukcijski mizi na patološkem oddelku v bolnišnici. Pri tem se je, kot sama pravi, prvič zavedala »nekega drugega pristopa k mediju«, ki presega zgolj beleženje resničnosti, in začela prek formuliranja neke konkretne univerzalne ideje v vizualnem delu stremeti h konceptualnemu načinu vizualnega izražanja. Razstavo torej začne s koncem življenja, ki pa je zanjo v ustvarjalnem smislu pomenil začetek nečesa drugega, novega. Dotična uvertura gledalca pretrese, z deli, ki sledijo posnetku mrtvega očeta oziroma konca, pa ga postopno razbremenjuje.

Razstava se nadaljuje z umetničinimi zgodnejšimi deli, ki so nastala v sodelovanju s češkim vizualnim umetnikom Hynekom Altom, s katerim sta bila petnajst let par tudi v zasebnem življenju. Z Altom v seriji fotografij Moški ženska nedokončano (2001–2015), projektu, ki je trajal vse do njunega razhoda, skozi fotografski objektiv prek portreta raziskujeta drug drugega v kontekstu partnerskega odnosa. Njuno raziskovanje se dotika tako pojma portretiranca kakor tudi pojma avtorja oziroma portretista, s tem da umetnika mejo med njima sproti zabrisujeta. To velja tudi za serijo sedmih fotografij Moja leva roka (2006), v kateri Vajdova in/ali Alt upodabljata umetničino roko, ki se v sekvenci fotografij obrača in jo vmes skoraj neopazno zamenja roka njenega takratnega partnerja. S tem je dinamika med portretistom in portretirancem zabrisana, hkrati pa se pojavi dilema o avtorstvu, saj gre za ustvarjalni tandem in ne za individualnega avtorja. Porodi se vprašanje, čigava je roka, ki pritiska na sprožilec in odloča o trenutku posnetka – čigava roka podpira njene/njegove odločitve, saj drži fotografski aparat, in čigava je upodobljena na fotografiji. Čeprav konceptualna dela navadno zahtevajo spremno besedilo, se zdi, da se omenjeni seriji zaradi svoje izčiščenosti in jasnosti zmoreta »zagovarjati« sami.  

V naslednjem večjem prostoru sledi postavitev z naslovom Anafora (2023), ki je in situ nastala v dialogu z romunsko umetnico Anetto Mono Chişa, ki se sicer ukvarja s kiparstvom. Umetnici sta v prostor postavili nekaj deset kovinskih pladnjev oziroma kadi, v katere sta dali kemične snovi, ki se uporabljajo pri fotografiji, na primer razvijalec, fiksir, pigmente različnih barv ipd. Te so v kadi umeščene v različnih količinah in pestrih kombinacijah, kar pomeni, da je vsaka kad s svojo vsebino popolnoma unikatna. Fotosenzitivne snovi v kadeh se sčasoma spreminjajo – nekatere na podlagi kristalizirajo, druge razpokajo, tretje se vihajo. Ker fotokemične procese v fotografskem materialu sproža izpostavljenost svetlobi, ima ta v razstavnem prostoru posebno vlogo; okna so prelepljena s fotografskimi filtri, ki samemu prostoru dajejo posebno barvito atmosfero in hkrati sodelujejo pri spreminjanju kemičnih snovi na pladnjih. Tako umetnici dejansko stopata v materialnost medija, ki je primarno dojet dvodimenzionalno. Spremembe na pladnjih se subtilno dogajajo iz dneva v dan, iz tedna v teden – kemične reakcije so vsekakor zelo zanimive in estetske, predvsem pa težko predvidljive. Poleg tega je na koncu prostora s pladnji z nekakšnim paravanom ločen del. V njem so razstavljene surovine, iz katerih se izdelujejo materiali, ki se uporabljajo v analogni fotografiji, tu pa nastopajo v vlogi readymade objektov. Zelo lep in premišljen detajl so rdeči fotografski filtri, ki temu delu prostora dajejo pridih temnice.

V zadnjem prostoru Aleksandra Vajd v tandemu z Anetto Mono Chişa pod naslovom Isto isto drugače I – IV (2022) razstavlja abstraktne objekte. Po prostoru so s stropa napeljane vrvi, med katerimi prav tako visijo objekti. Ti predstavljajo temne nosilce oblik, ki so nastali iz ploskih, obdelanih bitnih podob in so zdaj »napihnjeni«, da dosegajo tretjo dimenzijo. Z njih visijo draperije s potiski nosov, dlani in prstov. Na temnih ogrodjih, ki spominjajo na nekaj visceralnega in antropomorfnega, se znajdejo dobro razvidni deli človeškega telesa, ki so neproporcionalno veliki, kar gromozanski. Asociativnost z realnim se tako zabrisuje – nosovi, dlani in prsti se osamosvajajo, abstrahirani pomena, ki ga imajo v človeškem telesu. Za objekte se zdi, da se najbolj drzno dotikajo meja fotografskega medija. Umetnici sta namreč skozi proces nastajanja dela prešli k tridimenzionalni formi, vendar se naposled vrnili nazaj k dvodimenzionalni površini – svojemu izhodišču, ustvarjanju podob z uporabo fotografskega medija. To naposled ovekovečijo tkanine, ki se nenazadnje razgrinjajo preko temnih tridimenzionalnih nosilcev.  

Predzadnjo sobo je umetnica prepustila študentom ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Ti so v prostor, v katerega sta z Anetto Mono Chişa že vnaprej postavili »poligon« – montažno steno, ki prostor ločuje na dva dela in s katere visijo raznovrstni fotografski papirji in filtri –, intervenirali vsak po svoje. V sklopu trimesečne delavnice je tako nastala »razstava v razstavi« z naslovom Občutja v hiši mojega telesa. To, da je avtorica v kontekst predstavitev svoje ustvarjalnosti zajela tudi svojo pedagoško prakso – predajanje znanja študentom, ki so šele na začetku svoje ustvarjalne poti –, je nekoliko nenavaden, a vsekakor zanimiv in svež pristop, saj še nisem naletela na retrospektivo umetnika-pedagoga, ki bi med svojimi deli gostil tudi dela svojih študentov. 

Zanimivo je, da Aleksandra Vajd razstavo začne s smrtjo (serijo fotografij svojega očeta), kot da bi z nečim končala in s tem naredila presek oziroma vzpostavila vrzel, v kateri se ji je odprla možnost, da razčleni in na novo sestavi lasten izraz v primarnem mediju svojega ustvarjanja. Delo, ki izmed vseh deluje najbolj ‘klasično’, tako upravičeno napove plodovit razcvet drugih, ki so vzklila iz te vrzeli. Prek rdeče niti razstave, raziskovanja bistva in meja fotografskega medija (to sugerira tudi naslov razstave) nas vodi skozi skrbne premisleke in odkrite probleme, ki se jih včasih samostojno, včasih v družbi z drugimi umetniki loteva prodorno in prihaja do estetsko dovršenih rezultatov. Kljub temu da razstava obsega tudi dela, ki so nastala v samostojni izvedbi umetnice, se mi tista, ki so nastala v sodelovanju, zdijo še nekoliko zgovornejša. Zdi se, kot da umetnica s pomočjo nefotografov vzpostavlja distanco do svojega primarnega medija, kar pa ji omogoča širši pogled in svežo perspektivo. Zaradi tega bi njen način delovanja opisala kot nekonvencionalen in neobremenjen, kar se mi posebno v slovenskem prostoru zdi prava redkost. Vsekakor gre za razstavo, katere ogled toplo priporočam.

Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Tina Geč